Ob Titovi razstavi se le splača opozoriti na temelje sisteme razvijanja in ohranjanja revolucionarnih izročil. Naj opozorim na potvorbo v Bohinju, ki je za svet laži in tabujev titoizma več kot značilna.
Na eni od starejših spletnih strani Gorenjskega muzeja (17.6.2013) je v predstavitvi Muzeja Tomaža Godca pod tematsko enoto Konstituiranje CK KPJ zapisano: »Josip Broz – Tito je v času svojega bivanja v Sovjetski zvezi (od avgusta 1938 do januarja 1939) dobil mandat Kominterne, da v tedanji Jugoslaviji ustanovi Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ). Tako so med 15. in 18. marcem 1939 v usnjarni Tomaža Godca sklicali sestanek ožjega partijskega vodstva. Na tem sestanku se je dotedanje partijsko vodstvo konstituiralo kot CK KPJ.«
Muzej Tomaža Godca in kulturni dom Joža Ažmana v Bohinjski Bistrici ter spomenik bohinjskim revolucionarjem Slavka Tihca so bili zgrajeni za obiska Josipa Broza – Tita 1. maja 1979. Takrat so razglasili, da je vse to zgoraj našteto z veliko proslavo vred namenjeno čaščenju njegovega prevzema oblasti v Komunistični partiji Jugoslavije.
Mediji so poročali o slavnostnem govoru Staneta Dolanca, ki je poudaril: »Pa tudi tovarišu Titu samemu ni bilo lahko …, saj je prišel do funkcije generalnega sekretarja KPJ kot izbranec partije in ne kot kandidat aparata Kominterne. Tovariš Tito je organiziral zasedanje jugoslovanskega partijskega vodstva v Sloveniji, ker je imel prav tu trdno oporo v najbolj prekaljenih sodelavcih, predvsem Edvardu Kardelju, Borisu Kidriču, Francu Leskovšku in Mihi Marinku.« (Kardelj, 1979).
Da pa to leporečje tabuizira zgodovinsko resničnost, nam dokazuje vrsta raziskav, ki odkrijejo, da je bil Tito najbolj stalinski med jugoslovanskimi komunisti in je do vodilnega položaja prišel z ovajanjem svojih konkurentov Stalinu. (Eiletz 2008, Simić 2009). Prav to dejstvo pa so hoteli z memorializacijo, monumentalizacijo in muzealizacijo v Bohinju zakriti.
Dejstvo je, da sestanek v Bohinju ni bil od 15. do 18. marca, ampak od 19. do 21. marca 1939. Na sestanku ni bil »konstituiran CK KPJ«, ampak so potrdili izključitev tistih jugoslovanskih komunistov, ki so bili v Moskvi že ubiti, izključili pa so tudi nekaj takih, ki so jih nato v Moskvi ubili: »Mesec in pol kasneje, 2. maja 1939, je Tito svojega sodelavca Lovra Kuharja (Prežihovega Voranca) obvestil, da so bili na tem sestanku iz KPJ “izključeni vsi, ki so tam zgoraj (v Sovjetski zvezi) sedeli”, kar je bil evfemistični izraz za vse jugoslovanske komuniste, ki so bili “tam zgoraj” aretirani, na zrežiranih stalinističnih procesih obsojeni na smrt, velika večina pa so jih do tega trenutka v “prvi socialistični državi” že likvidirali. Najmanj enajst visokih funkcionarjev KPJ, ki so jih na tem sestanku vrgli iz partije, je bilo ”tam zgoraj” še živih. Niso bili niti obsojeni niti ubiti. Vsi so bili potem obsojeni na smrt in nedolžni ustreljeni v ZSSR, točno mesec dni po odločitvi Titovega “začasnega vodstva za tekoče zadeve, dokler ne bodo o nas odločili v Kominterni” …« (Simić, Despot 2010, 91).
Tito je torej že skoraj na smrtni postelji še enkrat skušal pretentati svojo vest in prevarati zgodovino. Tabuji, s katerimi je titoizem skušal ohranjati »izročila revolucije in pridobitve NOB«, so bili temelj njegove vladavine. Obenem pa pričajo tudi o civilizacijski stranpoti, ki jo je titoizem ubral. Tudi potem, ko so umorjene jugoslovanske komuniste v Sovjetski zvezi rehabilitirali, se to v Jugoslaviji ni zgodilo.
Literatura:
- Eiletz, Silvin. Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935–1940. Celovec – Dunaj – Ljubljana: Mohorjeva 2008.
- Kardelj, Aleš. Tito v Bohinju. Naša skupnost – glasilo SZDL Ljubljana Moste-Polje, 8.maj 1979, str. 1.
- Simić, Pero. Tito – skrivnost stoletja : jugoslovanski predsednik v novi luči. Ljubljana : Orbis, 2009.
- Simić, Pero. Despot, Zvonimir. Tito – strogo poverljivo. Zagreb: Večernji posebni proizvodi. 2010.
