Jože Dežman odgovarja na reciklirano klobasanje Spomenke Hribar

32
2237

Objavljamo Dežmanov odgovor Spomenki Hribar, ki je nastal po objavi njenega članka  (“Niti sprave, niti premirja, ampak vojsko na življenje in smrt!“, Delo, 19.1.2019). Ko smo Dežmana vprašali, če je morda pozabil priložiti datoteko z morda nekoliko daljšim besedilom, nam je odgovoril: “To je vse. Več ni treba.”

Draga Spomenka,

srčno sem ti hvaležen za vso reklamo, ki mi jo posvečaš. Žal pa ti ne zmorem slediti po tvoji sanjski  poti nadzgodovinarice,  nadmoralistke, nadepuratorke in nadšlogarice. Predlagam pa ti, da vsem nadoblastem tvojega nadsveta sporočiš svoja nadspoznanja, da bo nadprihodnost čisto zares nadspravna.

Ponižen poklonček,

Jože Dežman

32 KOMENTARJI

  1. Zakaj pa ne vrne z argumenti?
    Do včeraj nisem ne bral ne slišal, da je bila katoliška stran tako militantna kot trdi Hribarjeva. Je to res? So citati točni, lažni ali iztrgani iz konteksta?
    A nima narod pravico vedeti? Nekatere nas zanima tudi dogajanje pred drugo svetovno vojno in vse kar je vodilo v državljansko vojno in ne le eno in isto črno-belo nabijanje z ene ali druge strani.

    • Nisem slišal, da bi Katoliška akcija niti koga pretepla, kaj šele likvidirala. Tako da gre za čisto manipulacijo, začenši z Mahničem. Mahnič je govoril o ločevanju duhov, o čemer že uči Sveto pismo. O Kristusu, ki je vzrok za ločevanje duhov. Tega ni mogoče nikakor pripisati militantnosti, razpihovanju sovraštva in političnem razkolu naroda. To je zavajajoče. Spomenka to celo izpelje tako daleč, da so partizani v resnici nekakšni križarji celo, ki so se borili za čisto vero in ljubezen do bližnjega. Huh! Temu njenemu pamfletu ni mogoče sploh argumentirano odgovoriti. Pa tudi vreden ni argumentirane razprave, ker je premišljena manipulacija.

      • Dober komentar,Zdravko.A naj mi raje kdo pove,zakaj sploh skrpucala podpihovalcev obrekovanj in laži-belih in sivih pollaži,da so težje prepoznavne-sploh še vedno prebiramo in resno jemljemo? Doklej bosta še Slovenska Adam in Eva nasedala fintam stare kače?

        • “Doklej bosta še Slovenska Adam in Eva nasedala fintam stare kače?”

          Dokler ne bosta začela trdno verjeti v posmrtno življenje. Tako trdno, da bosta v svojem življenju nekaj spremenila v tej smeri.

      • Zdravko, Spomenka je izpolnila Nalogo!

        Cilj posvečuje čisto vsa sredstva in Laž je nesmrtna črnokosmata in krvava duša Komunizma !

        Spomenka je, več kot očitno, trdosrčno nadaljevati pot za Pekel. Škoda.
        Zato se ti, ali jebe do fula ali pa si poblaznel.

    • V živo, na kratko:

      Svoji stari materi in kasneje tudi svoji sem po poslušanju o tatvinah dobrin in denarja, o ustrahovanju, grožnjami s smrtjo, požigih hiš in objektov kmetij ter, končno o strahotnih mučenjih, posilstvih, nočnih odvozih na “zaslišanja”, o metanju živih v brezna Notranjske te4r o številnih ubojih, dejal obema sogovornicama, kakot v očitanju: ” Pa kaj so delali vaši moški, očetje, fantje in možje- pa zakaj niso akterjev, zločinskih komunistov, saj so vedeli za vsakega v vasi, napadli, polovili, pobili, itd, saj so vam delali neizrekljivo hudo in zlo…?
      KAAAAJ?
      Ali si nor, človek?
      Naš župnik je vsako Nedeljo prosil, rotil in prepovedoval od “smrno kaznijo Pekla”, da ne smejo ubijati !
      Kaj je sledilo?
      Še več partizanskih krvavih, res strahotnih pobojev nedolžnih, seveda Kristjanov, vse do nevzdržnosti!
      Ker so orožje, ki so ga hranili doma od kapitulacije jugo kraljeve voske, že predali gošarjem-partizanom v dobri veri, da bo služilo boju proti okupatorju, kot zagarantirano, so bili ljudje na vasi brez vsega.

      Ko so v poblaznelem strahu pred grozovitimi nočnimi pokoli Partizanov – odšli k Italijanom, ki so bili gospodarja v dežel,i na žalost in zahtevali deportacije v prostovoljno suženjstvo v taborišča smrti na Rab in v Italijo – so jim okupatorji ponudili orožje na en patron-stare franc.puške iz 19.stoletja – da so ustanovili Vaške straže-zaničljivo : Bela garda ! Partiji se je smejalo : Odlično, če ne bi jih morali prisiliti
      mi sami še bolj naravnost v to – zadj imamo oboroženega nasprotnika!

  2. G. Dežman je v svojem strnjenem odgovoru tej nadgospej zelo učinkovito pojasnil, da se z nadresnicami in nadmoralisti mi navadni ljudje ne moremo pogovarjat! Tako bo treba ravnati v vseh podobnih “nadprimerih”! Nam pa ostaja le ponižno čakanje in nastavljanje drugega lica, po katerem bodo še dolgo udrihali nadpravičniki!

    • Ne.
      Ne čakamo in ne nastavljamo lica.
      Samoobramba je sveta dovoljena stvar vsakega človečka pod Soncem!

  3. Kaj smo se iz krvavega dvajsetega stoletja dovolj naučili?
    Menda vsaj to, da posmeh ne vodi k spravi.
    Profesor literature, socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu, pravi: »Naučili smo se poslušati mnenja drugih, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa smo se naučili prisluhniti tudi žrtvam. Tega prej ni bilo, vsaj ne v tolikšnem obsegu. Ljudje so preživeli nemška koncentracijska taborišča ali sovjetske gulage in o tem napisali knjige, to je novo, in v skladu s tem se je spremenilo tudi razumevanje pravnega in pravičnega, žrtve se jemlje veliko bolj resno kot prej. Bral sem o tem, da gre za nekakšno tekmovanje spominskih kultur, na primer protikomunističnih in katoliških, ki so Nemčijo v primerjavi s partizani videle kot manjše zlo. Kaj je lahko odgovor na te razkole? Čas. Vsak naj tudi naprej dela tisto, kar misli, da je prav, pa če je pri tem uspešen ali ne. Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.«
    Nasvet, ki je vreden, da se uresniči.

    Spomenka Hribar med drugim tudi pravi;»Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej, naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav. Moramo se spraviti med seboj, to pomeni, da nisi samo ‘eden’ ali ‘drugi’, ampak da pristaneš na toleranco, medsebojno sodelovanje. Glavni problem, ki ga imamo, je naša razdeljenost, sovražnost, ki se kaže na vse možne načine. To je tisto, kar nam jemlje energijo, voljo in moči, če hočete, tudi perspektivo.«
    Bivši predsednik države Milan Kučan je v javni izjavi zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; Nedelo, 9. julij 2000.
    Dr. France Bučar prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta je 9. maja 1990 izrekel misel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
    BivšipPredsednik SŠK, novomeški škof Andrej Glavan, je Kočevskem rogu poudaril, da je sprava mogoča, če žrtev in krivec presežeta prizadetost in se potrudita za odpuščanje.
    Murskosoboški škof dr. Peter Štumpf pa je dejal: »Na Teharjah se je ubijalo in umiralo samo zaradi primitivnega in brezumnega sovraštva. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik. Sprava se mora zgoditi in se bo zgodila.
    Ljubljanski metropolit škof Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«
    Bivši ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomelij pravi: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zdaj zelo težko sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«
    Dr. Viktor E. Frankl, genialna osebnost 20. stoletja, psihiater, nevrolog, ki je preživel štiri nacistična koncentracijska taborišča, je po štirih letih življenja v taborišču tehtal le 38 kilogramov. V nacističnem režimu je izgubil svojo ženo, brata, starše in večino svojih prijateljev, a je kljub vsem preživetim grozodejstvom na koncu rotil svoje sojetnike, sotrpine: »Ne maščujte se sami, sicer smo vsi zaman trpeli.«
    Sprava je mogoča in potrebna. Imamo samo Trg republike, ni več Trga revolucije! V demokraciji smo vsi enakopravni. V enoumju so bili »napredni« in »drugorazredni«. Cenimo demokracijo, popravimo krivice, obžalujmo državljansko vojno in jo tankočutno obravnavajmo.

    • Kako lepo !?
      Predsednik Milan Kučan …se kljub obsodbi povojnih pobojev nikoli ni ogradil od revolucije, posledično imamo zato še vedno zzb proslave ki jo častijo.
      France Bučar je v parlamentu končal državljansko vojno z nekaj besedami in figo v žepu.
      Seveda je sprava mogoča če žrtev in krivec presežeta prizadetost. Vendar brez dialoga ne gre.
      G. Zore poziva kristjane k odpuščanju. Ta stran je svoje že zdavnaj naredila, priznanja iz druge strani pa ni.
      Mussomeli .. ljudje 70 let o tem niso govorili. Tudi sedaj ne – primer je nedavni Možinov intervju z Dežmanom. Javni napadi na novinarja so se vrstili, na seji sveta so mu dobesedno zaprli usta.
      Kaj še, navajate še besede V. Frankla. Nikjer nisem zaznala želje po maščevanju. Pač pa hrepenenje po resnici.
      Po Resnici.

    • Franc Mihič: “Sprava je mogoča in potrebna.”
      ==============

      G. Mihič, to ni tako kot bi šel na golaž in pivo in bi se spravil. Kdo se danes npr. spravlja v Kambodži z rdečimi kmeri? Nihče, so jih pa nekaj obsodili na sodišču. Koga so pri nas? Nobenega! Imamo zločine brez zločincev je rekel Hribar, mož od Spomenke. Ne silit ljudi, da bi se spravljali s komunističnimi zločinci. A je še kaj bolj nizkotnega in podlega kot to, da neka teroristična grupacija izkoristi okupacijo dežele zato, da začne izvajati revolucijo? in pobijat nedolžne ljudi? Ne sprava, potrebno je povedati resnico in obsoditi ta dejanja, sam se s temi zločinci nikdar ne bom spravljal. Kdo se danes spravlja s Hitlerjem?

      Priporočam ogled 24 sekund tega posnetka:
      https://youtu.be/5iZTIvX4oCs?t=780

      • Se strinjam. Mihičev citat bi malce spreobrnil: Sprava je mogoča, ni pa nujno potrebna. Sprava je zame izključno individualna zadeva. Ne more biti zaukazana, razglašena (prvo zasedanje parlamenta samostojne Slovenije) ali pa manifestativna (kot je bila zaigrana spravna maša v Kočevskem Rogu) ali simbolična (npr. protokolarni spomenik žrtvam vseh vojn v Ljubljani – po vojni pobiti pač niso vojne žrtve). Spravo bo prinesel čas (ali pa tudi ne, dokler se bomo šli prvorazredne in drugorazredne), predvsem pa Resnica (katere interpretacija ne bo nikoli enoznačna).

    • Za dve zadevi ne morem držati jezika za zobmi.
      Kaj pravzaprav dejansko izrečena ali zapisana izjava exex prezidenteja Slovenije in njegovega kriminal Slovenistana pomeni , g.Mihič?
      Zame manj kot nič.
      Fino bi bilo, da bi po toliko letih in po toliko pretečene vode in po toliko poglobljenih hoteno sproduciranih konfliktih ,kakor, zmagovalcev NOB OF Revolucije ne pa 2. svetovne vojne na slovenskih tleh povemo, da Milan Kučan nekaj gromkega nekje na nekem neopomembnem momentu časa izjavi, le da se to zabeleži in se ne razbobna po slovenski deželi kot postulat obnašanja, obet prihodnosti in zaveza vseh udeležencev in, da hkrati osebno močno angažiran počenja epohalne zadeve sprevračanja in zaostrovanja v popolnem nasprotju s svojo izjavo za bedake, ki jo navajate.

      Bučarjeve izjave pa sploh ne bi komentiral, ker je popolnom zgrešena s svojimi koreninami vred, ker ne izraža dejanskosti in je s tem debela Laž, besede Utopija ali Fikcija niti ne morem uporabiti.
      Verjamem, da zanjo in še za marsikaj plačuje v Večnosti. To ni obsojanje, mora biti izrečeno, ker , če ni potem bo boo sledili po napačni poti njemu, ki je sila sporna oseba hudo spornih dejanj od Celovca 1945 naprej. Ni za vzgled, da sem natančnejši, v izstopajočih potetzan vreden jasnega prezira.
      Hvala.

  4. “Objavljamo Dežmanov odgovor Spomenki Hribar, ki je nastal po objavi njenega članka (“Niti sprave, niti premirja, ampak vojsko na življenje in smrt!“, Delo, 19.1.2019).”
    ==============
    To je neprebavljiv tekst, po svoji dolžini pa pravi festival opravičevanja partizanskega zločinskega nasilja med 2. sv. vojno. Kaj neki naj bi imel Mahnič krivde pri tem, da so šli partizani leta 1942 pobijat kmete v okolici Šentjošta? 22 let po Mahničevi smrti. Kaj????
    Kaj neki naj bi bil kriv evharistični kongres na danes zapuščenem in propadajočem Plečnikovem stadionu?
    Na katerem naj bi pozivali proti komunizmu in to cca dve leti po tistem ko so ruski boljševiki (komunisti) pobili med cca 5 in 8 milijonov (ocene so različne, nekatere tudi do 10 milijonov) Ukrajincev z načrtno lakoto. A to naj bi bilo opravičilo za pobijanje kmetov pri Šentjoštu???
    Imamo v parlamentu nadkoalicijsko stranko, v vladi imamo nadkoalicijskega koordinatorja vlade, sedaj smo dobili še nadzgodovinarja in nadopravičevalca komunističnih zločinskih revolucionarjev.

  5. Sprava res ni pojesti golaž… velja menda za vse, za politike in škofe. Posmeh pa tudi ne kaže potrebe po spravi, enako ne komentarji.

  6. V razmislek na poti do sprave.
    Dr. Drago Ocvirk, teolog, berem pravi:« Če bi demokracija in pravna država delovali normalno, ne bi bilo nobene hegemonistične ideologije, ki bi se prodajala za ne-ideologijo, v normalni pluralni demokraciji so vse ideologije gole in se morajo goloroke in razkrite soočati s svojimi vrstnicami. V takšnih razmerah pa je lahko tudi volilno leto, leto poštene igre in vzajemnega spoštovanja, torej – ob vseh zdrsih – tudi leto sprave in dialoga.Ali se ne bi dalo v luči vseh teh spravnih in dialoških dogajanj okoli nas v preteklosti in danes pogledati čez planke in odpreti okna in vrata naše dežele, da jo prepihajo in prezračijo sveži tokovi, ki odpravljajo zimsko meglo in zadušljivost, prinašajo pa pomlad in novo življenje?
    »Sprava bo, ko bo demokracija delovala«, opozarja dr. Iztok Simoniti, diplomat, v članku s tem naslovom; Delo-SP, 18.01.2014. Pravi: «Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo različni tudi ostati. Za demokracijo, delovanje vseh vej državne oblasti, so prvi odgovorni politiki, pozicije in opozicije. Pri nas so tudi prvi krivci za razkol družbe, blokado pravne države in upad ugleda doma in v tujini. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Spravnim dejanjem, ki morajo slediti, se demokratična država ne more izogniti; če pa se jim slaba demokracija izogiba, dejstva delujejo razdiralno in proti spravi. Ne pregon zlikovcev ima za državo samo slabe posledice. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z obema Jugoslavijama in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.«

    Primer Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko naučil marsikaj. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Vsak politik in aktivni državljan naj bi prebral to kolumno, da se spozna možnosti, kako naprej. Očitno je, da zaostajamo pri sporazumni opredelitvi zgodovine od l. 1941dalje. Težave imamo tudi z vizijo razvoja države.
    http://www.siol.net/priloge/kolumne/janez_sustersic/2015/07/sprava_v_sloveniji.aspx
    https://www.dnevnik.si/1042719344/mnenja/odprta-stran/zgodovina-in-vizija

    »Demokracija z odpravljanjem hierarhije širi meje sočutja na vse človeštvo in celo na vse živo. Zato je mogoče stopnjo demokratičnosti meriti s stopnjo in obsegom sočutja«, je napisal teolog dr. D. Ocvirk. Strinjam se, a pri nas zgodovina in praksa kažeta, da je prisotno akutno pomanjkanje sočutja, empatije, tako že v državljanski vojni, začeto l. 1941 med okupacijo, in v izvedeni revoluciji, v trajanju enopartijskega režima SFRJ. To se žal nadaljuje tudi v samostojni državi Sloveniji, v izvedeni nepravični privatizaciji, saj večina politike to ne obžaluje, podlega še naprej demagogiji, sprava pa se odmika. Nikjer v Evropi ni rezultat vojne in vsiljene revolucije, to je državljanske vojne, takšno razmerje; 100.000 mrtvih Slovencev in le 7800 okupatorjev, ko Slovenija ni štela 2 milijona prebivalcev. Španska državljanska ni terjala relativno toliko žrtev, glede na to, da ima Španija ca. 45 milijonov prebivalcev.

    »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev,« je še dejal pisatelj Boris Pahor in dodal:» Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«.

    Mag. Leon Mark o tem zelo aktualnem izzivu piše v svoji knjigi »Dežela priložnosti«, https://www.casnik.si/index.php/leon-marc-dezela-priloznosti/, kjer na strani 77 in 78 med drugim pravi: »Korak k temu bi bila priprava »nacionalnega kanona« kot jih poznajo nekateri drugi večji narodi, knjige poljudne vsebine, v katerih so zbrani kratki teksti o temeljnih zgodovinskih dogodkih, osebnostnih in artefaktih nacije – torej nova naracija sodobne nacije.« Takšne projekte, pravi, sta izvedli Nizozemska, l. 2005 in Danska l. 2008. Politika je na potezi da pripravi in izvede »slovenski nacionalni kanon«!
    Predsednik RS Borut Pahor je l. 2015 tudi pred nabito polno dvorano Matije Tomca v Zavodu sv. Stanislava, na pogovoru, ki so mu prisostvovali dijaki škofijske klasične gimnazije, je gostil predsednika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in generalnega sekretarja Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Mitjo Klavoro. G. Sušnik je dejal:«Lahko čutimo, da zveza združenj borcev obžaluje povojne justifikacije, umore in zamolčane žrtve. V tem iščemo možnost za dialog. Nihče ni sprejel orožja okupatorja in se mu pridružil prostovoljno, ker bi se z njim strinjal. Razlaga, da so se ti, ki so danes najbolj zavedni Slovenci, prvi pridružili okupatorju, je stereotipna.« Sušnik je izpostavil »upor proti tuji (komunistični) ideologiji«, ki da je »vojne razmere izkoristila za to, da je izvedla svoj program«. Klavora pa je po drugi strani prepričan, da državljanske vojne med Slovenci ni bilo ter da je po mnenju ZZB treba izhajati iz izkušenj posameznikov. Berem še: »Verjetno je prisega, ki je bila izsiljena, eno najtemnejših dejanj. Obžalujemo pa, da leta 1941 ni prišlo do poenotenja slovenskega odpora,«in: »Zveza združenj borcev vse zločine, nepravilnosti in poboje obžaluje.« G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. Posnetek je dosegljiv na spletu: https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3

    Bistvo sprave je, da sprava ne pozna zmagovalca.. Za še vedno »napredne« je največji dosežek NOB zmaga revolucije in uveden enopartijski sistem v SFRJ. Zato je bil osrednji trg v Ljubljani imenovan Trg revolucije, kar ni več, ker je bila revolucija odveč. Trg OF pa je še skromno ob železniški postaji. Naciste so premagali predvsem zavezniki. OF oz. KP je zmagala v revoluciji, ki jo je začela kljub in takoj po okupaciji. Revolucionarni tabor pozna samo upor proti okupatorju. O zmagi v revoluciji, ki so jo izborili revolucionarni partizani, ker so imeli zaveznika Stalina, ki je osvobajal Jugoslavijo, revolucionarji, sicer govorijo in jo slavijo, a ne priznajo pojava in obstoja proti revolucionarjev, kot da ni bilo nobenega nasprotovanja in nasprotnikov revoluciji in njenim obljubam? So bili nasprotniki revolucije na slovenskem kar marsovci in ne drugače misleči Slovenci, ki jih je revolucije likvidirala, med vojno in po vojni, da je lahko uvedla enopartijski sistem po vzoru SZ in Stalina. Zagovorniki revolucije še vedno govorijo samo o izdajalcih in kolaborantih, (pobitih, pobeglih in preživelih), a oni naj bi se spravili tako, da ti ostanejo izdajalci in kolaborantje še naprej? Revolucionarji pa še vedno samo heroji. Za spravo je potrebno pošteno sprejeti dejstvo, da je med okupacijo potekala državljanska vojna, kjer ni izdajalcev naroda, so samo privrženci in nasprotniki revolucije, zločini pa so bili storjeni na obeh straneh. Za spravo pa je bistveni pogoj tudi ta, da poražena proti revolucionarna stran prizna, da sta za vsak spor potrebna dva, da ima vsaka ima svoje razloge za svoja stališča in ravnanja.

    Kaj je edini odgovor na razkol naroda in Kaj je edina pot do sprave?
    »Čas. Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik. Naučili smo se prisluhniti drugim« tako profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.
    Za spravo in po spravi ni več zmagovalca. Spoštujmo upor proti okupatorju, kolikor ga je bilo in obžalujmo državljansko vojno. To je edina poštena in mogoča pot do sprave.
    Sprava je samo tedaj, ko ni zmagovalne strani, sicer sprave ni!

  7. ZLO JE PODIVJALO NA ILOVI GORI, NIČ NOVEGA V BLAZNICI NOB OF REVOLUCIJA !

    V DELU sem prebral dobesedno, nočem naravnega in lepega izraza, se opravičujem, silno drekanje zblojene ženske, ki piše sodbe sfabricirane zgodovine za potrebe preživetja Mita o NOB OF in pripadnice izborne Kučangolobičrotertoševe elite rdečih revolucionarnih Levuharjev barbarskega gulaga Slovenistan.
    Črno zlo, ki ga nisem klical, se me grdo dotika, zato čisto na kratko o pomenski vsebinskosti zlobe pisanja Spomenke DikliĆ :
    Spomenke Hribar in njene nič več zakrite zlobe imam v 27 letih absolutno čez glavo in zasluži, da ji povem še to, da neverjetno tone v lastni strupeni brozgi, ki bi jo rada plasirala še naprej nekaznovano med slovenski narod. Ne morem dojeti, da lahko izobraženka, za kar se očitno gospa ima, tako silno pospešeno izgublja glavo, tudi razum in , predvsem vero v Dobro. To je nepojmljivo, kajti priča sem hudi eskalaciji nič drugega kot rdečega fašistoidnega komunizma pod plaščem zaustavljanja sfabriciranega Fašizma, ki nam ga je napovedal Churchill !
    O njeni peklenski nameri, da škofu Mahniču na pukl naloži gromozansko težo odgovornosti za narodni kajnovsko abelovski spektakularni obračun pred obličjem Stvarnika in pred obličjem slovenske zgodovine, je meni razumljiv samo v spoznanju dejstva, da je vse, kar naklepa in izjavlja pred Narodom ena sama čista zloba.
    Pri tem moram v obrambo svoje osebne kredibilnosti posebej povedati, da sem v sebi prepričan, da Spomenka pozna škofa Mahniča in njegovo delo in pomen – kajti brez tega si bi ne bila smela dovoliti niti najmanjšega nastopa v javnosti z obtožbami, ki smo jim priča.

    Sam nisem poznavalec, samo nekaj malega sem bral o škofu Mahniču in o njegovi zagretosti za vspostavitev Nebes na slovenski zemlji s človečansko dostojnostjo, zvestobo vrednotam Stare in Nove Božje zaveze in z prepričljivo, neomajno trdnostjo v delanju in v izpolnjevanju zahtev za vzpostavitev vladavine popolne Ljubezni, ki je Bog sam ter v neizprosnosti odgovornosti do lastnega Sebe v matrici neizčrpnih korelacij do vseh sopotnikov na poti v transcedentalni in hkrati še kako v dejanskostni živi in delujoči povezavi z dejanskostno prisotno Večnostjo v vsej vibrativni zvezanosti z tekočo zemeljskostjo
    vseh, ki so, ali doumeli in sprejeli lastne zaveze Življenju in vseh, ki se trudijo v iskanju !

    Ne vem ali se je nesrečnemu ženščetu zmešalo v betici ali pa se je nakanila zmešati in poslabšati vse kar se da, samo, da bi izpolnila zavezo, nakano, naročilo ali ne vem kaj, samo, da bi aferi ukinjanja dr.Možine in njegovih Pričevalcev zadala silni in končni uničevalni pospešek. Sama to najbolje ve, kaj jo je gonilo na ta sramotni in pošastni korak in upam, da se zaveda odgovornosti. Odgovarjala bo za vsako besedo.
    Poglejte datume : ženšna je rabila čas od lanskega Avgusta do današnjega rdečega cirkusa plesalcev
    Zombijev smrti na Dražgoških grobovih slovenske Apokaliptične groze krvave boljševiške OF Revolucije!
    Ni bila obramba zasužnjene domovine, bila je predvsem in zelo le revolucija ! V Dražgošah zagotovo.
    In ne pozabiti, copy-paste Dražgoš je v Sloveniji na desetine, tudi bolj tragičnih, seveda.

    Več od štirih mesecev za spis, ki najbrže nima primere v sporočilnosti zlih namer in nakane prekletstva nad dobrimi ljudmi dežele zadnjih let , ki zasluži polno obsodbo ter zavračanje!
    Ta, namreč ,izprijeni osredinjeni naklep Spomenkinega Satanizma in namen poglabljanja razdora v Narodu je tako sabotersko zločinski, da ga ni mogoče spregledati in bo požel strašno zavračanje, sem prepričan.
    Močno pričakujem, da se odzove slovenska katoliška Cerkev s svojim najvišjim predstavnikom, kot Kristjan bi to celo vnaprej zahteval, če bo zadeva, možno, spregledana ali pozabljena kje v predalu…?

    Verjamem, da so z naklepnim nabojniškim namenskim nasprotovanjem Sovražnemu govoru botrovali načrtno nižji operativni valpeti zločestega režima, kot Klemenčič in Šketa in podrejeni višji apartčiki, vse
    dokler Kučanov Milan ni vzpostavil referenčne partijsko-partizanske Prižnice velikega zla – Ilove gore, ki gre v zgodovino kot znamenita partijska konferenca na Čebinah tik pred začetkom krvave NOB OF Revolucije, se bojim. Kučan ne sme pozabiti, da je za Domovino , za svobodno in ne za ražimsko komunistično prikazen, darovalo svoja življenja 137 Partizanov borcev in to se mu zna vrniti kot silen bumerang Pravice in Resnice, ki ga ugonobi po Božji volji trpečih na oltarju Domovine.

    Takoj, ko sem prebral hudičevo besedilo črnomašniške duhovnice, tujerodne Spomenke Diklić, sem bil naravnost šokiran in sem v enem dahu zapisal v komentarju sledeče besedovje namenjeno ravno njej in ga želim kot pisanje v afektu začudenja zapisati tudi v Časniku, zato ponavljam svoj zapis tukaj spodaj:

    Resnično, g.Dežman!
    Rodila se je Nadzgodovina!
    Hudičev sad.
    Epohalno, nadaljujmo.
    Tov. Spomenka, dolgo si rabila od Avg.2018, da si zdrekala neko nadzgodovinopisje in Mahniča postavila za utemeljitelja, ideologa, ne vem kaj, tako razumem,skoraj za ustanovitelja Bele garde in Domobrancev. Čestitke daljnovidmemu noremu Mahniču!
    Škof Mahnič vesus Komunistična Partija International / Kominterna in YU skupaj!
    Še Pierazzijev Joško bo moral začeti pisati vse na novo! Eureka.

    Da ti ne bo, ostarela punca dolgčas, ko se pripravljaš za zlato dobo svojega Življenja, prosim, poglej, če bi se dalo odgovoriti na spodnje vprašanje:
    – 1 –
    ” Vpliv Mahničizma na izdajo ukazov Centralnega Komiteja KP Slovenije/Kardelja svojim likvidatorjem in partizanskim odredom za roparske akcije/rekvizicije hrane in materialnih dobrin z denarjem pri političnih nasprotnikih in za izdajo komande za obvezna dolgotrajna mučenja ter za likvidacije, justifikacije in umore neorganiziranih in neoboroženih Slovenk in Slovencev obeh spolov in vseh starosti s poudarkom na ženskem spolu, inkl. nosečih ter na otrocih od dojenčkih do pubertetnikov brez zadržkov od Apr.1941 do Okt. 1943 ”

    Mislim, da tovarišica Spomenka Hribar lahko prijavi svoje doktorsko delo, kaj se bo pa odločila je pa njena stvar.Če je prvi predlog preobsežen za njena leta, se lahko loti magisterija na tem:

    -2-
    ” Kako in zakaj je Komunistična partija na območju stare občine Cerknica (Bloke, Sv.Vid in Loška dolina) samo v 15 mesečnem obdobju NOB OF Revolucije (1941.1942) nečloveško mučila in umorila velikokrat več sovaščanov in someščank kot pa Italijanska fašističana oblast Slovenk in Slovencev na Primorskem v 25 letih. (Povzeto po pok.g.Drobniču v oddaji na Tv Slo pred leti v obraz Stanovniku Janezu in slovenski javnosti.)

    in tretji predlog; -3-

    ” Kako je Kardelj dal uvoziti preko 200 srbijanskih oficirjev Titove part. vojske v Bosni , menda 1943, za oplemenitenje NOB OF Revolucije Slovenije in njihova vloga v boju s slovenskih klerofašizmom ”

    Smrt klerofašizmu, svobodo Narodu, tovarišica Spomenka Diklić !

    • Frančišek: “… Ne morem dojeti, da lahko izobraženka, za kar se očitno gospa ima, tako silno pospešeno izgublja glavo, tudi razum in , predvsem vero v Dobro. ”
      =============
      Ne gre za to, da izgublja razum, ker potem bi ga že zdavnaj vsega, gre za tipično preračunljivost osebe, ke se je dvakrat “prekonvertirala”. Najprej iz komunistke v demokratko v Demosu, po padcu Demosa pa zopet nazaj v komunistko. V tem vmesnem zelo kratkem obdobju, ko je igrala vlogo demokratke je napisala knjigo …

      Dolomitska izjava . Hribar, Nova revija1991

      Nekaj naslovov poglavij iz te knjige:

      Zakulisna igra
      Pokoritev krščanskih socialistov
      “Medigra”
      Predigra
      Posledice pokoritve krščanskih socialistov
      “Igra”
      “Dolomitska izjava” kot “oder” partijske igre
      “Vzgoja”

      itd

      … napisala je knjigo, ki je danes ne bi več.
      Dejanja komunistične revolucije je opisala kot igro na gledališkem odru za katerim stojijo skriti prišepetovalci ki vodijo igralce na odru. Kot se iz poglavij vidi, se je zelo dobro spoznala na igro.
      Lahko bi rekel, da je v knjigi v kateri je obsodila komuniste za delanje revolucije, kar je prikazala kot igro na odru, v bistvu opisala svoja življenjska načela po katerih se tudi ona ravna. Na svoji poti se je politično obračala kot propeler, to, da je bila nekaj časa na demokratični strani je bila za njo igra. Ko je demokratična stran izgubila s propadom Demosa se je vrnila na svojo izvirno pot, kar je bila verjetno tudi igra, tako v prejšnji državi kot v sedanji. Njena igra vsebuje glavno nit, to je obračanje po vetru, kaj v resnici zastopa in misli verjetno niti sama ne ve več dobro saj če celo življenje igra je zaradi tega že zdavnaj izgubila občutek kaj v resnici misli.

      Danes je Spomenka Diklić pri svojih cca 77 letih že več kot 25 let v penziji. Po propadu Demosa se je upokojila in začela vračati režimu za to dobrobit, in začela ustavljati desnico. <<kmalu je napisala knjigo o Janši z naslovom Svet kot zarota ( Enotnost, Ljubljana 1996). Spet izdatni elementi igre, svoje lastnosti (blefiranje) projicira na druge.

      • Če vse skupaj zavijemo še v Djilasovo teorijo “Novega razreda”, postane njen odziv še nekoliko bolj razumljiv.

        • Ja, ona si vedno želi biti del “novega razreda”, ne glede na to kdo je na oblasti. Zato je v knjigi “Dolomitska izjava” obsodila komuniste zaradi revolucije, ker je bila leta 1991 prepričana da se ustvarja nov razred katerega del si je želela postati. Po padcu Demosa je uvidela, da se to ni zgodilo in je zato obrnila hrbet demokratični strani in iz previdnosti nekaj časa počakala kako se bodo zadeve obrnile, in ker je prevladala Drnovškova klika, je po tem vmesnem času začela ustavljati desnico, in predvsem Janšo, kateremu je posvetila kar celo knjigo. Svojo prevrtljivost je vedno skrivala in jo še skriva za svojo domnevno intelektualnost in akademskost. Namesto odkrite obsodbe komunizma in prejšnjega režima nam je vsiljevala zgodbo o spravnosti, podobno kot je med desetdnevno vojno za Slovenijo vabila “srbske majke” v Ljubljano. Cenene geste brez rizika, vedno s puščanjem odprtih vrat na obe strani, s katerimi je kamuflirala svoj lažni pacifizem čeprav je zaradi napadanja demokratične strani precej militantna.

        • Sedaj, po vseh teh dogodkih, jo jaz nekolilo drugače vidim. Takrat, ko se je v devetdesetih zavzemala za spravo in spregovorila o pobojih, sem jo dojemala kot odrešujočo za nakopičene probleme.
          Potem je začela z zaustavljanjem desnice. Takrat so zvonili vsi alarmni zvonci, ki bi jih vsi morali slišat, da je nekaj z njenim dojemanjem sprave močno narobe, pa jih nismo oz. kakor kdo, vsak si je lahko ustvaril svoje mnenje.
          Sedaj pa še to zavajanje. Za mene je ona zaprisežena komunistka in iz tega ven ne zmore, že ves čas. Lahko se še bolj trudi, dokler verjame v dogmo bo tako.
          Vzrok za to nepreseganje svojega ega je dogmatske narave, kar je opisal g.Poznič v sosednjem članku.

          • Amelie: “.. Takrat, ko se je v devetdesetih zavzemala za spravo in spregovorila o pobojih, sem jo dojemala kot odrešujočo za nakopičene probleme.”
            ===========
            Takrat se je že slutilo, in vedelo za tiste, ki so bili zraven (ona npr.) da se kom. režim ne bo obdržal in si je začela pripravljati “teren”.

            Amelie: “Sedaj pa še to zavajanje. Za mene je ona zaprisežena komunistka in iz tega ven ne zmore, že ves čas. Lahko se še bolj trudi, dokler verjame v dogmo bo tako.”
            ============
            Za mene je ona zaprisežena oportunistka.

            Amelie: “Vzrok za to nepreseganje svojega ega je dogmatske narave, kar je opisal g.Poznič v sosednjem članku.”
            ============
            Ne vidim jo tako, sem prebral, mogoče bom še tam kaj več napisal.
            Ne vidim jo kot dogmatsko ali neumno, ampak predvsem kot veliko oportunistko. Mogoče se celo boji, da bi ji kak prihodnji zakon, če bi prišla na oblast kakšna bolj desna in ekonomsko bolj razgledana vlada, zmanjšala njeno pokojnino za tistih nekaj let delovne dobe, ki jo ima.

  8. »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev,« je dejal pisatelj Boris Pahor in dodal:» Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«.

  9. Dr. Drago Ocvirk, teolog, berem pravi:« Če bi demokracija in pravna država delovali normalno, ne bi bilo nobene hegemonistične ideologije, ki bi se prodajala za ne-ideologijo, v normalni pluralni demokraciji so vse ideologije gole in se morajo goloroke in razkrite soočati s svojimi vrstnicami. V takšnih razmerah pa je lahko tudi volilno leto, leto poštene igre in vzajemnega spoštovanja, torej – ob vseh zdrsih – tudi leto sprave in dialoga. Ali se ne bi dalo v luči vseh teh spravnih in dialoških dogajanj okoli nas v preteklosti in danes pogledati čez planke in odpreti okna in vrata naše dežele, da jo prepihajo in prezračijo sveži tokovi, ki odpravljajo zimsko meglo in zadušljivost, prinašajo pa pomlad in novo življenje?Demokracija z odpravljanjem hierarhije širi meje sočutja na vse človeštvo in celo na vse živo. Zato je mogoče stopnjo demokratičnosti meriti s stopnjo in obsegom sočutja.«

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite