Jože Dežman: Načrtna politika zakrivanja zločinov in zločincev

18
1144

Jože Dežman: Od Krena do Macesnove goriceTo, da nismo vedeli, katera morišča in grobišča so v Kočevskem rogu (oz. vsaj Ušive jame še vedno iščemo) in kdo je bil v katerem umorjen in zagreben, ni posledica kakega naravnega pojava. Je posledica načrtne politike zakrivanja zločinov in zločincev. Ta politika ima ime: sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Vanjo sodijo tudi tabuji, falzifikati, mitomanski konstrukti titoizma.

Moč demokracije v samostojni in suvereni Republiki Sloveniji merimo tudi po tem, koliko ji uspe odkrivati preteklost, ki ji je titoizem preprečeval vstop v zgodovino. In prispeval tudi k obredom in spomenikom, ki bolj skrivajo kot odkrivajo resnico. Verjamem, da bomo tudi temu pojavu lahko dali podobno ime kot titoizem, namreč kučanizem.

Od Krena do Macesnove gorice

Tine Velikonja navaja izjavo iz jame pobeglega Franca Dejaka, da je prizorišče morije domobrancev »moralo biti že na Macesnovi gorici«. Za to izjavo je Velikonja izvedel leta 1987. Velikonja pove še, da so Macesnovo gorico »omenjali tudi drugi, ki so ali poznali Kočevski rog ali izvedeli od domačih, zlasti gozdarjev, kje so brezna«. Tako naj bi bil nekje v sedemdesetih letih pri breznu tudi Anton Drobnič.

Tudi Velikonja sam je (verjetno okoli leta 1998?) najprej neuspešno iskal brezno pod Macesnovo gorico. Čez nekaj mesecev »je šlo gladko. Z mano bo šel nekdo, ki dobro ve za brezno. Bil je Andrej Lenarčič

Ko sva se o tem te dni pogovarjala z Lenarčičem, mi je pojasnil, kako mu je hinjski župnik Maks Kozjek že v sedemdesetih letih »pokazal pot do strašnih roških brezen. Njemu so zanje povedale ženske, ki so že leta 1947 našle pot tja s pomočjo prijaznega logarja.« Vendar niso vedeli, kje je kdo pokopan. Leta 2002 so postavili pri breznu pod Krenom t. i. slovensko solzo z napisom: »NA / TEM KRAJU / LEŽI ŠTIRI DO PET TISOČ / VOJAKOV / SLOVENSKE NARODNE VOJSKE …«

Da je bila lokacija pod Krenom izbrana po oblastni volji, priča tudi obvestilo republiškega sekretarja za informiranje medijem, da bo mesto žalne slovesnosti, ki se bo začela 8. julija 1990 ob 11. uri, pod Krenom »v neposredni bližini ene izmed jam, kjer je množično grobišče pobitih slovenskih domobrancev«. Medijska mašinerija je to dejstvo poslušno reproducirala. • Toda ali je mogoče, da komunistična stran ne bi vedela, kje v Rogu je bil kdo umorjen?

Slovence so morili Slovenci

V Rogu v prvih desetih dneh junija 1945. Franc Kozina, ki se je rešil iz brezna, je v svojih spominih omenil naslednje pripadnike morilske enote: Karl Francelj (Miklavov) iz Jurjevice, France Rigler (Matičkov) z Brega, Janez Šega (Špelkin) iz Sajevca, Jože Gornik (Pezinov) iz Kota, Andrej Arko (Lisjakov) iz Lipovšice, Jože Starc (Starčkov) iz Prigorice, Janez Šobar iz Nemške vasi. Nihče od njih ni zanikal tega zapisa.

Med policisti, ki so vsaj ob vseh svetih varovali kočevska brezna, so mnogi vedeli. Pa gozdarji. Pa elitni lovci, ki so morda tudi sami bodisi morili ali ukazovali morilcem. Velikonja omenja pričevanje, da je zgodovinar Metod Mikuž udeležencem zgodovinskega seminarja »pokazal brezno, v katerem ležijo pomorjeni domobranci«.

Zdenko Roter v svojih Padlih maskah zapiše, da je bila maša leta 1990 »pod Krenom pri betonirani kraški jami z odvrženimi trupli pobitih domobrancev«. Brezno pod Krenom ni bilo zabetonirano, je pa bilo po izročilu komunistične strani zabetonirano brezno v Ušivih jamah. Ali je morda Roter to zamešal? Da bi potrdil, da so domobrance morili pod Macesnovo gorico, pa navede, kako sta z ženo kako leto po simbolnem pogrebu na partizanski prireditvi na Gorjancih srečala »znanega partizanskega poveljnika«, ki »je odprto povedal, da je tudi on streljal pred breznom v Macesnovi gorici v Kočevskem rogu, in to tako, da so mu kurirji podajali polne brzostrelke, da je lahko ubijal nepretrgano. Bil je vinjen, ko je to pripovedoval«. Ali bi lahko Roter to sporočil javnosti že pred izdajo Padlih mask leta 2013? Lahko bi tudi sporočil ime morilca kriminalistom, ki te nezastarljive zločine preiskujejo.

Simbolni pogreb 1990 in vprašanje resnice

Z drugim morilcem se je v tistih časih srečal Janez Janša (glej Okopi,1994) – o njem mu je povedal Igor Bavčar. Morilec Stane mu je pripovedoval, kako »zvečer potem zagotovo pridejo. Prihajajo leta in leta nepretrgoma in sčasoma sem postal del njih. Ponoči pritiska name teža okrvavljenih, napol mrtvih teles, in zjutraj imam v nosnicah vonj po trohnobi.« Na Janševo vprašanje, zakaj tega ne pove javno, Stane odgovori, da se boji Mačka in drugih, ki imajo tako sezname umorjenih kot morilcev in jih obvladujejo. Bal se je, da bi s tem »zaznamoval svoja otroka«. Tudi Janša Stanetovih podatkov ni sporočil kriminalistom.

Skratka, ni mogoče, da komunistična stran pred simbolnim pogrebom leta 1990 ne bi vedela, kje v Kočevskem rogu je bil kdo umorjen.

Čeprav je bil simbolni pogreb žrtev pomembno dejanje, pa tiste slovesnosti prav zaradi skritih komunističnih namenov ne moremo imenovati spravna. Takrat je nadškof Šuštar poudaril, da gre za »simbolični krščanski pogreb domobrancev, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let«. Škof Anton Jamnik pa poudarja, da »je šlo za krščanski pogreb in ne za kakšno spravno slovesnost«.

Vir: Slovenski čas št. 111/julij 2019, str.6-7; Foto: arhiv Demokracija

18 KOMENTARJI

  1. Ja, in kaj bi se zgodilo, če bi to povedali kriminalistom. Prav nič se ne bi zgodilo! Tudi še dandanes ne.
    Za množične poboje v Rogu in Krakovskem gozdu so na Dolenjskem in Notranjskem vedeli skoraj vsi že kmalu po storjenem zločinu. Na vprašanje, kje je ta in ta, so ljudje v strahu pred revolucijskimi ovaduhi (najhujši so bili tkim. terenci), odgovarjali zgolj: “Vzelo ga je…” – jasno povedano, kje je končal.
    Če smo že zamudili katarzo s kazensko ovadbo in z obsodbo zločincev, naredimo vsaj to, da končno odstranimo nesnago v obliki njihovih spomenikov in poimenovanj ulic, trgov, celo mest (kako lahko prebivalci tkim Kidričevega tako mirno prenašajo ime kraja po tem okorelem zločincu?) in šol (sic!). Začnimu pri slednjih!

  2. @prispevek: »Z drugim morilcem se je v tistih časih srečal Janez Janša (glej Okopi,1994) – o njem mu je povedal Igor Bavčar. Morilec Stane mu je pripovedoval […] Na Janševo vprašanje, zakaj tega ne pove javno, Stane odgovori, da se boji Mačka in drugih, ki imajo tako sezname umorjenih kot morilcev in jih obvladujejo. Bal se je, da bi s tem »zaznamoval svoja otroka«. Tudi Janša Stanetovih podatkov ni sporočil kriminalistom.«

    POLITIČNA TAKTIKA BIZARNO NESORAZMERNEGA INSINUIRANJA ZOPER AVTORJA TEKSTA OKOPI:

    Prispevek lahko v zgoraj navedenem besedilu in naslovu »Načrtna politika zakrivanja in prikrivanja zločinov« predstavlja politično taktiko neutemeljenega in bizarno nesorazmernega krivdnega insinuiranja zoper avtorja teksta Okopi (1994), ob čemer je avtor teksta poznano s strani omrežja slovenskih prokomunistov silovito sistemsko-strukturno napadani prvak pristno demokratične opozicije Slovenije, češ da »Stanetovih podatkov ni sporočil kriminalistom«. To je lahko neutemeljeno in bizarno nesorazmerno krivdno insinuirajoča politična taktika prispevka ob:

    1. Okoliščinah smrtne ogroženosti konkretne izpovedujoče priče: priča »Stane« avtorja teksta Okopi zaveže k molčečnosti izrecno vezano na strah te priče za svoje življenje, življenje svojih dveh otrok in vnukov ter nečaka, ki se (torej nečak) likvidatorju zdi zelo podoben Igorju Bavčarju.
    2. Pregovorno neugodnih okoliščinah Republike Slovenije glede jasnih in določnih razkritij: okoliščine, v katerih ga (ali nje) praktično še danes ni, ki bi si upal kriminalistom Republike Slovenije sporočati kakršnekoli jasne in določne podatke o »likvidatorjih Stanetih«, ne da bi se zavedal svojega hudega strahu pred nedopustnimi dejanji organov pregona te države samimi.
    3. Vsem na očeh poznane sila neugodne sistemsko-strukturne okoliščine avtorja teksta Okopi: je v Sloveniji dejansko ni fizične osebe, ki bi bila v zadnjih 30 letih s strani pregovorno neugodnega omrežja slovenskih prokomunistov deležna tako silovitega sistemsko-strukturnega udara s strani omrežja slovenskih prokomunistov, kot prav avtor teksta Okopi.

    Glede na navedene okoliščine se v nadaljevanju pod gornji prispevek navaja še tekst Okopi (1994, s. 56), v delu, v katerem se takole osvetli okoliščino molka zaradi smrtne ogroženosti priče – s tem, da priča glede smrtne ogroženosti »ne bi govoril o preteklem času«:

    »»[…]
    »Če vam je vseeno in ne verjamete več motivom, ki so vas vodili pred desetletji,« sem počasi prešel na bistveni cilj svojega obiska, »zakaj ne napišete knjige ali kako drugače zaupate svojo bolečino drugim. Morda pod psevdonimom?«

    Nejeverno me je gledal in nekajkrat zmajal z glavo. »Če se javno izpovem in to podpišem, potem bom zaznamoval svoja otroka. Niti sin niti hčerka ne poznata moje zgodbe niti se ne ukvarjata s politiko. S tem bi izdal še njiju. Mislim, da sta celo bolj za Demos kot za nas. Če uporabim lažno ime, to njih ne bo zavedlo. Ali bi me sami razkrinkali javno ali pa bi kaj storili mojim otrokom. Ali vnukom. Maček ima dva spiska. Dokaj natančen spisek pobitih in povsem natančen seznam nas, ki smo pobijali. Vsa ta desetletja je po mili volji razpolagal z nami. Pa ne samo on. To skrivnost poznajo še nekateri drugi tovariši. Stane je umolknil le toliko, da je njegova druga žena brez besed postavila na mizo limonado in tablete. Ko je odšla, je nadaljeval: »Ko takega človeka srečaš, ti svoje vedenje o tebi nedvoumno pokaže. Z besedo, ali pa samo s pogledom. Potem veš, da ti lahko ukazuje. Temu so doslej ušli le tisti, ki so umrli ali pa so se sami ustrelili.«

    »Torej je vseskozi obstajala nekakšna partija v partiji ali Udba v Udbi,« sem pripomnil.

    »Ne bi govoril v preteklem času,« se je odzval Stane. »Vendar ni bilo povsem tako. Pravijo, da je Maček skrivnost zaupal tudi nekaterim posebej izbranim, pa tistemu, ki je bil izbran za šefa slovenske partije. Tako je ta vedel, na koga se lahko povsem zanese. Pravijo, da je to storil vedno po posebni proceduri. Povabil ga je k sebi v Gotenico in mu razkazal podzemne priprave in svoj volčji brlog. Potem ga je zadržal na večerji in spraševal mnoge stvari. Šele pozno ponoči mu je naštel ljudi, na katere se lahko stoodstotno zanese, in mu tudi povedal, zakaj. Ob tem ga je podrobno opazoval. Nekateri so potem pripovedovali, da je bil to nekakšen krst s krvjo.«

    »In zakaj potem to vendarle pripovedujete meni?« sem ponovno načel vprašanje, ki sva
    ga razčiščevala že na začetku tokratnega srečanja.

    »Obljubili ste, da ne boste nikoli izdali mojega imena,« je odvrnil. »Niti svojemu prijatelju Bavčarju, ki se mi zdi zelo podoben mojemu nečaku, ne.« Potem je za trenutek pomolčal. »Če mi ne bi na začetku odkrito povedali, da se je vaš oče rešil iz kočevskega brezna, vam tega ne bi pripovedoval. Takrat v vaših očeh nisem videl nobenega sovraštva, čeprav ste bolj ali manj vedeli, kdo sem. Nekako vam zaupam, še sam ne vem dobro, zakaj,« je končal.

    Ugovarjal sem, da brez Bavčarja tudi najinega pogovora ne bi bilo, saj sem zanj prvič slišal ravno od njega, vendar se Stane ni dal prepričati.
    […]««

    • @Svitase: »Ne morem verjeti, zakaj ni desnica […] bolj spretna in prepričljiva.«

      B. NI RES, DA NE VEMO, KAJ JE HUD PROBLEM t.i. »DESNICE«

      Po dolgih letih stopnjevano poglabljane slovenske krize je naše mnenje danes (2019 !), to je skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije, »da ne morem verjeti, zakaj ni desnica bolj spretna in prepričljiva«, neutemeljeno samoizogibanje.

      V globini slovenske krize je vsem na očeh psihopatologija velikega razkola slovenskega naroda zaradi mnogo-desetletne rdeče niti udara vanj s strani slovenskega prokomunizma in Vzporedna država slednjih.

      Ta globina danes (2019 !) vsem nam na očeh kakopak vključuje, tudi razkol v pristno demokratično opozicijskem delu slovenskega volilnega telesa.

      C. POSEBEJ HUD PROBLEM t.i. »DESNICE« JE PATOLOGIJA VODENJA NSi

      Temeljnih problemov razkola v pristno demokratično opozicijskem delu slovenskega volilnega telesa je več. Toda posebej hud problem je patologija vodenja stranke Nova Slovenija (NSi). Vir patologije vodenja NSi je samo-izogibanje hudi in nepošteni stigmatiziranosti ter poškodovanosti lastnega (in drugih) volilnega telesa zaradi mnogo-desetletne rdeče niti sistemsko-strukturnega udara slovenskih prokomunistov vanj.

      Z našim samo-izogibanjem patologiji vodenja NSi je treba pretrgati, vodstvo NSi pa v tem smislu zaustaviti.

      Jedro problema stranke NSi je v izjemno hudi prizadetosti svojih (in drugih) volilnih varovancev zaradi sistemsko-strukturnih dejanj režima slovenskih prokomunistov vanje. S tem temeljnim problemom, ki mnogo-desetletno žge neposredne žrtve in potomce, torej NSi-jeve lastne (in druge) volilne varovance, se vprašljiva selekcija kadrov najožjega vodstva stranke NSi ni sposobna soočiti. Gre za samo-izogibanje vodstva stranke NSI hudo in nepošteno stigmatizirani IDENTITETI.

      Nesposobnost funkcionarjev stranke NSi za soočenje s hudo poškodovanostjo svojih lastnih (in drugih) volilnih varovancev zaradi dejanj preteklega režima, je razlog patologije okoli NSi. Ob čemer so program in početje te stranke popolnoma nerazumljivi njihovim (in vsem drugim) volilnim varovancem.

      Samo-izogibanje je povzročitelj hude IDENTITETNE nevroze okoli te stranke. Nesposobno vodstvo NSi sproža hudo IDENTITETNO krizo v prizadetih krogih žrtev in potomcev žrtev slovenskega prokomunizma. Kar se širi v splošno IDENTITETNO krizo pristno demokratičnega dela slovenske družbe.

      Nezastopanje svojega hudo prizadetega volilnega telesa zaradi sistemsko-strukturnih dejanj slovenskih prokomunistov vanje je v bistvu napad nesposobnega vodstva stranke NSi v svoje lastno volilno telo. S tem stranka NSi po eni strani sili v še hujšo intimno stisko svoje (in druge) hudo prizadete varovance. Po drugi strani pa se vodstvo mora zavedati te lastne patologije vodenja, zavedanje patologije pa poraja v vodstvu nevrotske napetosti. Teh nevrotskih napetosti vprašljiva selekcija kadrov vodstva stranke Nova Slovenija ni sposobna korektno razreševati, tako da se zatekajo v:

      – Prvič: nadaljnje samo-izogibanje hudi in nepošteni stigmatizaciji ter poškodovanosti lastnega (in drugih) volilnega telesa.
      – Drugič: v potuhnjeno napadanje prav v tiste, ki se mestoma kot osamelci poizkušajo upirati zadevnemu sistemsko-strukturnemu udaru slovenskega prokomunizma, to je v pristno demokratično opozicijsko Slovenije, s stranko SDS in njihovim izpostavljenim voditeljem na čelu.

      • Kadar se govori o samo-izogibanju je meni moteče že to, da niti tukajšnji komentatorji ne morejo sprejeti nobene zgodovine. Niti 1. sv. vojne, razpada A-O, nastanka Države SHS in priključitve kraljevini Jugoslaviji. Da se tako lahkotno ozmerja nekega dr. Korošca, da ni pravi Slovenec. Da avtor članka pravi, da bi zadnjih 100 let bilo bolje, da se ne bi zgodilo! Toda zgodilo se je!
        Desnica svoje zgodovine sploh nima! Zanikanje celega stoletja, češ bolje da se ne bi zgodilo, je popolno samo-izogibanje vsemu in samemu sebi.

        • “Toda zgodilo se je!” Ali avtor zapisa nima pravice obžalovati, da se je to zgodilo? Saj vsa dejstva govorijo v njegov prid. “Desnica svoje zgodovine sploh nima!” Seveda, saj je ne more imeti? Slovenija desnice sploh nima! Vemo, kako in kdaj je končala. Še najbližji njej bi bili novodobni tovarišijski tajkuni, pa so skoraj vsi levičarske provinience ali pa se za levičarstvo opredeljujejo.

        • @Amelie.

          D. NEODGOVORNA, NESPOSOBNA NEDORASLOST VODENJA NSi

          Gre za nesposobnost funkcionarjev stranke NSi, na čelu s nedoraslim mag. Matejem Toninom, za vodenje pravilne politike. Politika NSI je napačna. Nesposobni funkcionarji NSi so nesposobni za vodenje prave politike v luči sila neugodnih okoliščin stopnjevano poglabljane slovenske krize, in ob specifični luči osebnih okoliščin volilnih varovancev NSi. Nepravilna politika NSi je vezana na nesposobnost funkcionarjev NSi, na čelu z nedoraslim mag. Matejem Toninom, za soočenje:

          – Prvič: s hudo in nepošteno stigmatiziranostjo ter poškodovanostjo svojih lastnih (in drugih) volilnih varovancev zaradi rdeče niti mnogo-desetletnih dejanj slovenskih prokomunistov, in
          – Drugič: s sistemsko-strukturnimi udari vzporedne države slednjih.

          Nesposobno nedorasla selekcija kadrov vodstva stranke Nova Slovenija je odgovorna za svojo nepravilno politiko, ki jo vodijo v okoliščinah stopnjujoče poglabljane slovenske krize in prispevajo k njenemu poglabljanju, s tem, da se zatekajo v:

          – Prvič: samo-izogibanje hudi in nepošteni stigmatizaciji ter poškodovanosti lastnega (in drugih) volilnega telesa.
          – Drugič: potuhnjeno napadanje prav v tiste, ki se mestoma kot osamelci poizkušajo upirati zadevnemu sistemsko-strukturnemu udaru slovenskega prokomunizma, to je v pristno demokratično opozicijsko Slovenije, s stranko SDS in njihovim izpostavljenim voditeljem na čelu.

          Upam, da sem s tem ustrezno odgovoril na vaše dileme. Ob tem ne poznam dovolj vaših osebnih okoliščin, ki so lahko relevantnejše za utemeljevanje pravilne politike od pogovarjanja o nesposobnosti funkcionarjev stranke NSi.

          • Hvala, se strinjam z odgovorom in nimam kaj dodat.
            So pa na Domovini včeraj objavili članek “Se NSi s pomikom v sredino približuje ali oddaljuje od družbenega nauka Katoliške cerkve?”.
            S pomenljivimi komentarji, ki sovpadajo s tukajšnjo razpravo.

  3. “Načrtna politika zakrivanja zločinov in zločincev”je le potrditev in dokaz zanje…meni pa tudi ta konec koncev vliva še en kanček upanja… v to,

    da je človek vsaj še toliko človek,da ga je vsaj še sram lastnih zločinov in grehov…
    do očiščenja in ozdravitve brez priznanja resnice res še ne more priti,vendar pa nekoč bo.

  4. Zdaj pa se zamislimo:

    Tisti, ki ščitijo največje morilce v slovenski zgodovini, so varuhi slovenske ustavne politike, človekovih pravic, slovenskega pravosodja in izobraževalnega programa za mlade in pluralizma v medijih.

    Zato pa je stanje na teh področjih tako klavrno in je v nasprotju s slovensko ustavno kulturo in človekovimi pravicami.

    Ti ljubijo ilegalno prišle migrante, sovražijo pa svoje slovenske soljudi, ki se borijo za resnično demokracijo in uveljavitev človekovih pravic in človekoljubnih vrednot v slovenski skupnosti.

    Kako je mogoče,

  5. Kako je mogoče, da leva oblastna politika ignorira slovenske demokratične človekoljubne ustavne temelje in dopušča, da ščiti in celo spoštuje te največje morilce v slovenski zgodovini ter njihovo morilsko barbarstvo nad slovenskimi soljudmi, ki se je zgodilo v miru.

  6. Ne morem verjeti, zakaj ni desnica pri uveljavljanju človekoljubnih demokratičnih načel, ki jih vsebuje slovenska ustava, bolj spretna in prepričljiva.

    V rokah ima najmočnejše pravno orožje, ki ga ni mogoče ovreči ali poraziti.

  7. Po osamosvojitvi so se potomci komunistov polastili vseh vzvodov moči, ki jih je ponudila demokracija. Začelo se je z mediji in kričečo civilno družbo, organiziranimi lažnimi aferami zoper osamosvojitelje, nadaljevalo pa s sodstvom, policijo, vojsko in prav posebej subtilno šolstvom ter drugimi vplivnimi področji, kjer je manipulacija nalažja in najbolj učinkovita. Kdor bo nekoč analiziral to obdobje, se mu bo razkrilo brez števila velikih in malih prevar in neskončne naivnostzi volivcev, ki so vzdrževali oblast čiste mafije. Oni so dobro vedeli kaj delajo. Zdaj je, kar je. Jaz sem pesimist, saj ne vidim več načina, kako bi oblast prevzeli demokrati. Ne morem prenesti le enega: tako menefregističnega odnosa do medvojnih in povojnih pobojev. Slovenci smo tako bedni, da si ne zaslužimo ime narod.

Prijava

Za komentiranje se prijavite