To, da nismo vedeli, katera morišča in grobišča so v Kočevskem rogu (oz. vsaj Ušive jame še vedno iščemo) in kdo je bil v katerem umorjen in zagreben, ni posledica kakega naravnega pojava. Je posledica načrtne politike zakrivanja zločinov in zločincev. Ta politika ima ime: sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Vanjo sodijo tudi tabuji, falzifikati, mitomanski konstrukti titoizma.
Moč demokracije v samostojni in suvereni Republiki Sloveniji merimo tudi po tem, koliko ji uspe odkrivati preteklost, ki ji je titoizem preprečeval vstop v zgodovino. In prispeval tudi k obredom in spomenikom, ki bolj skrivajo kot odkrivajo resnico. Verjamem, da bomo tudi temu pojavu lahko dali podobno ime kot titoizem, namreč kučanizem.
Od Krena do Macesnove gorice
Tine Velikonja navaja izjavo iz jame pobeglega Franca Dejaka, da je prizorišče morije domobrancev »moralo biti že na Macesnovi gorici«. Za to izjavo je Velikonja izvedel leta 1987. Velikonja pove še, da so Macesnovo gorico »omenjali tudi drugi, ki so ali poznali Kočevski rog ali izvedeli od domačih, zlasti gozdarjev, kje so brezna«. Tako naj bi bil nekje v sedemdesetih letih pri breznu tudi Anton Drobnič.
Tudi Velikonja sam je (verjetno okoli leta 1998?) najprej neuspešno iskal brezno pod Macesnovo gorico. Čez nekaj mesecev »je šlo gladko. Z mano bo šel nekdo, ki dobro ve za brezno. Bil je Andrej Lenarčič.«
Ko sva se o tem te dni pogovarjala z Lenarčičem, mi je pojasnil, kako mu je hinjski župnik Maks Kozjek že v sedemdesetih letih »pokazal pot do strašnih roških brezen. Njemu so zanje povedale ženske, ki so že leta 1947 našle pot tja s pomočjo prijaznega logarja.« Vendar niso vedeli, kje je kdo pokopan. Leta 2002 so postavili pri breznu pod Krenom t. i. slovensko solzo z napisom: »NA / TEM KRAJU / LEŽI ŠTIRI DO PET TISOČ / VOJAKOV / SLOVENSKE NARODNE VOJSKE …«
Da je bila lokacija pod Krenom izbrana po oblastni volji, priča tudi obvestilo republiškega sekretarja za informiranje medijem, da bo mesto žalne slovesnosti, ki se bo začela 8. julija 1990 ob 11. uri, pod Krenom »v neposredni bližini ene izmed jam, kjer je množično grobišče pobitih slovenskih domobrancev«. Medijska mašinerija je to dejstvo poslušno reproducirala. • Toda ali je mogoče, da komunistična stran ne bi vedela, kje v Rogu je bil kdo umorjen?
Slovence so morili Slovenci
V Rogu v prvih desetih dneh junija 1945. Franc Kozina, ki se je rešil iz brezna, je v svojih spominih omenil naslednje pripadnike morilske enote: Karl Francelj (Miklavov) iz Jurjevice, France Rigler (Matičkov) z Brega, Janez Šega (Špelkin) iz Sajevca, Jože Gornik (Pezinov) iz Kota, Andrej Arko (Lisjakov) iz Lipovšice, Jože Starc (Starčkov) iz Prigorice, Janez Šobar iz Nemške vasi. Nihče od njih ni zanikal tega zapisa.
Med policisti, ki so vsaj ob vseh svetih varovali kočevska brezna, so mnogi vedeli. Pa gozdarji. Pa elitni lovci, ki so morda tudi sami bodisi morili ali ukazovali morilcem. Velikonja omenja pričevanje, da je zgodovinar Metod Mikuž udeležencem zgodovinskega seminarja »pokazal brezno, v katerem ležijo pomorjeni domobranci«.
Zdenko Roter v svojih Padlih maskah zapiše, da je bila maša leta 1990 »pod Krenom pri betonirani kraški jami z odvrženimi trupli pobitih domobrancev«. Brezno pod Krenom ni bilo zabetonirano, je pa bilo po izročilu komunistične strani zabetonirano brezno v Ušivih jamah. Ali je morda Roter to zamešal? Da bi potrdil, da so domobrance morili pod Macesnovo gorico, pa navede, kako sta z ženo kako leto po simbolnem pogrebu na partizanski prireditvi na Gorjancih srečala »znanega partizanskega poveljnika«, ki »je odprto povedal, da je tudi on streljal pred breznom v Macesnovi gorici v Kočevskem rogu, in to tako, da so mu kurirji podajali polne brzostrelke, da je lahko ubijal nepretrgano. Bil je vinjen, ko je to pripovedoval«. Ali bi lahko Roter to sporočil javnosti že pred izdajo Padlih mask leta 2013? Lahko bi tudi sporočil ime morilca kriminalistom, ki te nezastarljive zločine preiskujejo.
Simbolni pogreb 1990 in vprašanje resnice
Z drugim morilcem se je v tistih časih srečal Janez Janša (glej Okopi,1994) – o njem mu je povedal Igor Bavčar. Morilec Stane mu je pripovedoval, kako »zvečer potem zagotovo pridejo. Prihajajo leta in leta nepretrgoma in sčasoma sem postal del njih. Ponoči pritiska name teža okrvavljenih, napol mrtvih teles, in zjutraj imam v nosnicah vonj po trohnobi.« Na Janševo vprašanje, zakaj tega ne pove javno, Stane odgovori, da se boji Mačka in drugih, ki imajo tako sezname umorjenih kot morilcev in jih obvladujejo. Bal se je, da bi s tem »zaznamoval svoja otroka«. Tudi Janša Stanetovih podatkov ni sporočil kriminalistom.
Skratka, ni mogoče, da komunistična stran pred simbolnim pogrebom leta 1990 ne bi vedela, kje v Kočevskem rogu je bil kdo umorjen.
Čeprav je bil simbolni pogreb žrtev pomembno dejanje, pa tiste slovesnosti prav zaradi skritih komunističnih namenov ne moremo imenovati spravna. Takrat je nadškof Šuštar poudaril, da gre za »simbolični krščanski pogreb domobrancev, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let«. Škof Anton Jamnik pa poudarja, da »je šlo za krščanski pogreb in ne za kakšno spravno slovesnost«.
Vir: Slovenski čas št. 111/julij 2019, str.6-7; Foto: arhiv Demokracija
