Jože Dežman: Eno življenje – ena smrt – en grob

16
2451

Borut Pahor je pred desetimi leti kot predsednik vlade že obljubil, da bo kaj naredil za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ampak koalicija, ki jo je vodil, ni bila ravno taka, da bi se ta obljuba lahko uresničila. Njihov minister za delo Svetlik je bil med prvimi primitivci, ki so to preprečili, za njim pa je bila še cela horda ljudi, ki so verjeli v rasistični svet, v katerem naj bi oni odločali, kdo naj ima grob in kdo ga nima.

Huda jama z zdrsom Danila Türka odprla prostor Pahorju za predsedniško kampanjo.

Če bi Pahor vztrajal pri uresničitvi obljub za Hudo jamo, bi vlada verjetno padla že prej, kot je sicer. Potem pa mu je prav Huda jama z zdrsom Danila Türka ob njej milostno odprla prostor za predsedniško kampanjo. Zdaj kot predsednik republike dela dobro pokoro. Naložil si je veliko breme in je prvi slovenski levičarski politik, ki skuša delovati tako, da bi se zazrli tudi v spregledane dele slovenske zgodovine, da bi bile prikrite in zamolčane žrtve pokopane. Je edini politik, ki se je zavzel za spomenik vsem žrtvam vojn. S prestopanjem meja, z nagovarjanjem na način, ki v Sloveniji ni običajen, je prevzel veliko tveganje in ta politični poker pri izvolitvi v drugi mandat.je le za las preživel. Verjamem, da si lahko v svojem zadnjem mandatu da še nekaj več duška v tej smeri.

Računamo na Pahorjevo podporo ustanovitvi zavoda za vojna grobišča

S predsednikom predvsem nadaljujemo pogovore o širšem problemu – o zavodu za vojna grobišča. Služba za vojna grobišča je bila leta 2010 pod ministrom Svetlikom ukinjena. Slovenija zato ne more izvrševati obveznosti po mednarodnih sporazumih in po domači zakonodaji, ki se tičejo vseh vojnih grobišč v Sloveniji in slovenskih vojnih grobišč v tujini. Ko načrtujemo nov krog pogovorov o zavodu – prvi konec leta 2017 je doživel več podpore kot nasprotovanja –, smemo računati na predsednikovo načelno podporo.

Janković zavrača pogreb umorjenih Romov

Seveda pa je v okviru te razprave tudi ljubljansko zavračanje pogreba umorjenih Romov, ki ima povsem jasne »sistemske poteze«. Znotraj tega sistema bi župana Jankovića označil za nesrečno lutko še bolj nesrečne skupine ljudi, ki verjame, da lahko v imenu starih časov Ljubljane, mesta heroja, določa tudi to, da v takem herojskem mestu ne morejo biti pokopane »nevredne« žrtve. Seveda je »nevrednost« Romov v tem, da so jih umorili partizani. Žal so se Romi znašli v okviru Jankovičevega tuljenja, kako v Ljubljani ne bo domobranskih grobov, teh pa sicer v Ljubljani ni malo.

V Romih Janković in ljudje iz njegovega ozadja vidijo predhodnico umorjenih Slovencev in da bi pogrebe le-teh preprečili, so pripravljeni narediti marsikaj barbarskega in nezakonitega. Toda kaj početi s tako logiko, ko imamo v Šentvidu za zidom sedanjega pokopališča prikrito vojaško pokopališče, kjer je pokopanih 55 Nemcev, sedem Italijanov, dva Bosanca, dva Črnogorca, nekaj neznanih žrtev – in šest Slovencev: Pavel Kožuh (1907, Slovenj Gradec), Anton Mejač (1898, Vrhnika), Srečko Tekavec (1927. Muljava), Vinko Tavčar (1918, Čabrače), Jožef Turk (1928, Muljava), Janez Vre­ček (1924, Ljubljana). Ali so ti slovenski grobovi, ker so trupla pripeljali iz uničevalnega koncentracijskega taborišča v Škofovih zavodih, »domobranski grobovi«? Ali bo torej župan teh šest Slovencev poslal po Savi navzdol, tujce pa bo pokopal? Verjamem, da se bo vsaj glede tega vprašanja politično truplo Zorana Jankoviča prej ali slej pridružilo političnemu truplu Danila Türka.

Po sedmih letih spet poročilo komisije

V začetku marca bo pri založbi Družina javnosti predstavljeno četrto poročilo komisije, na katero se je čakalo dolgih sedem, prva tri poročila pa je komisija izdala v treh letih od 2008 do 2011. Razlog za zamudo je zlasti v tem, da smo prej s terena lahko pisali knjige, potem pa nekaj časa terena sploh ni bilo, zato tudi knjig ni bilo mogoče pisati.

Potem pa je prišlo do, kot ji pravim, »milostne pomote«: Nova Slovenija po volitvah leta 2014 ni šla v koalicijo s Cerarjevo stranko, zaveza iz pogovorov, da se nekaj naredi za prikrita grobišča, pa je ostala v koalicijski pogodbi. To je bila podlaga, na kateri je bil leta 2015 lahko sprejet zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Prejšnja vlada je nato prek ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo izjemno hitro poskrbela, da smo prišli do možnosti za delovanje, zagotovljena so bila finančna sredstva.

Spodbudni rezultati leta 2015 sprejetega zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev

Če vzamemo zraven še Hudo jamo, so bili od uveljavitve zakona delno ali v celoti izkopani posmrtni ostanki več kot 2500 žrtev; več kot 1600 jih je pokopanih. Raziskanih je bilo 233 morišč in grobišč. Na 129 je bil opravljen delen ali celoten prekop žrtev, na 104 pa je bil s sondiranjem potrjen obstoj človeških skeletnih ostankov. Odkritih je bilo več tisoč predmetov. To pa niso več majhne številke. Nabralo se je obsežno gradivo za četrto poročilo, ki smo mu dodali tudi mednarodni kontekst, saj nas je zanimala primerjava zlasti s Srbi in Črnogorci, tu je tudi dodana odlična študija iz Nemčije. Seštevek vsega, kar predstavljamo v poročilu, uveljavlja temeljno načelo: eno življenje – ena smrt – en grob. S svojimi strokovnimi načeli in ekipami, ki so po njih delovale, lahko vzpostavimo te standarde za katero koli skupino žrtev. Kajti to, kar zdaj delamo na prikritih grobiščih, bo treba delati za prvo svetovno vojno in – čeprav se čudno sliši – tudi za partizanska grobišča, ki so ta čas zelo zanemarjen del vojnih grobišč.

Naslov četrtega poročila je Nemoč laži, kar morda sliši pretirano optimistično, čeprav gre zgolj za v dve besedi strnjeno spoznanje: »Resnica vas bo osvobodila.« Glede pretiranega optimizma pa lahko v nekaj stavkih nazorno predstavim njegovo upravičenost.

Leta 1991 so Slovenske novice objavile odgovore Ivana Mačka Matije na vprašanja parlamentarne komisije. Na vprašanja, pripravil jih je Tone Ferenc, ali je kdaj videl sezname umorjenih po vojni, se je Maček odločno zlagal, da jih ni. Podobno sta se pred parlamentarno komisijo lagala Mitja Ribičič in Bojan Polak. In če se spomnimo, kakšne abotnosti sta. samo ob rovu sv. Barbare klatila Janez Stanovnik in Marko Vrhunec pa še mnogoteri tovariši: no, tudi tovarišice niso zaostajale. To so pravi lažnivi kljuki, ki pa so danes v svojih lažeh že zelo smešni.

Prikrivanje resnice je posledica dolgoletnega terorja

A tu je še ena raven. Naj jo znova ponazorim s primerom. Neka gospa je ves čas vedela za prikrito grobišče. A šele jeseni 2017 nam je povedala zanj, da smo potem našli umorjene Rome in dva Slovenca. Podobnih izkušenj s takim molkom imamo veliko. Kako je mogoče, da ne povemo tega, kar vemo? Prikrivanje resnice je lahko posledica dolgoletnega terorja oz. v nezavedno zarezanega »ne vtikaj se tja, kjer te bo opeklo«. A kot vse kaže, se tudi to mehča. Ob 600 grobiščih, ki so pri komisiji že v postopku, smo zbrali podatke še okoli 150 lokacij, ki čakajo na raziskave.

In vendar informacije še prihajajo skorajda vsak dan

Naj ob tem dodam, da smo nedavno tudi za Zvezo borcev NOB raziskali dve lokaciji. Za vse grobove moramo doseči enoten standard, novo mentaliteto, novo spoštovanje subjekta. Kolektivistična prilastitev dela mrtvih, s katero  pobijamo zagovornike onih drugih mrtvih, ni več dopustna. Vsako smrt zato sprejmemo z enakim spoštovanjem in se ob njej pogovarjamo o vseh dejstvih. Tudi o delovanju umrlega ter o delovanju tistih, ki so mu k smrti pripomogli. Državna ustanova mora enako skrbeti za vsa vojna grobišča.

Ni dopustno, da bo Zoran Jankovič ravnal tako, neki drug župan drugače, tretji znova drugače, da o neredu v tujini niti ne govorimo.

Prispevek je pripravljen na osnovi intervjuja ki ga je za Slovenski čas pripravil in objavil Bogomir Štefanič (št. 106 str. 4-5).

16 KOMENTARJI

  1. Odlično sporočilo:
    eno življenje – ena smrt – en grob. To je rešitev za normalno Slovenijo.
    Prepoznane bodo resnične žrtve na pomnikih, ki bodo predstavljali eno življenje, en zapis, resničnosti takratnega obdobja. Predlog je sicer v osnovi problematičen zato, ker bodo nesorazmerno izbruhnila dejstva pomorov oz. pokolov na vseh pokopališčih.
    Sicer pa življenje v resnici ostaja edino sporočilo v zgodovini. Vse ostalo napihovanje vsakokratne oblasti zamre in utihne ob odhodu generacije, ki je bila sposobna napihovanje podpirati zaradi oportunizma in vsegliharstva.

  2. Pravica do groba je civilizacijski dosežek. O tem je pisal že Sofokles v svoji tragediji Antigona.

    Kot je videti, smo v Sloveniji še daleč od te civilizacijske ravni. Barbarizma se ne da hitro odpraviti, če je tako zakoreninjen kot pri nas.

  3. Meni je samo moteča ta neznosna lahkotnost, s katero hočemo imeti svoj lastni holokavst Slovencev nad Slovenci.

  4. Zdravko, stavek je smiseln samo Vam. Na splošno pa niti ena Vaša beseda ne velja. Na ozemlju SLO (in bivše YU) se je po vojni dogajalo nekaj, s čem se drugod menda ne srečujejo. Še bolj unikatno je, da se v letu 2019 menimo v smislu ena smrt, en grob. Ta umetna pozaba si zasluži novo poimenovanje.

    • Ne obstaja poimenovanje. Ne obstaja avto-holokavst. Zato to kar počnemo nima smisla, ne da je to smiselno samo meni. V čem ne velja niti ena moja beseda? Vi ne razumete, da ne more brat bratu še soditi?!

    • Kar se je dogajalo, je bila revolucija. To je bila ujma. To je bil požar, ki je odnesel toliko žrtev. Tako se lahko na to gleda. In uči, da se ne bi ponovilo. Samo tako to lahko gleda zgodovina. To ne. Zahtevajo se zločinci, javno priznanje, sojenja, kazni. Narod bi sodil lastnim vladarjem?! Temu vi rečete smisel?

      • Vojna ali revolucija je končana, ko so dokazani zločinci kaznovani. Sprava je mogoča, ko je resnica obojestransko sprejeta in priznana. Vse do tedaj vojna ali revolucija traja, le na drugačen način in na drugih ravneh.

        Če bi bilo drugače, bi se mi več kot 70 let po revoluciji že spravili. Zakaj še vedno antagonozem med revolucionarji in njihovimi žrtvami, med srbskimi napadalci in hrvaškimi branitelji, med Turki in Armenci itd.

        Ni učenja, če ni sankcij. Obratno, potem se ta splača. In zločin se ponavlja.

          • Francoski revoluciji so sledile še druge revolucije. Mar ne? Potekajo še sedaj, a na drugih ravneh.

            Vsak je odgovoren za svoja dejanja. Odgovornost je tista, ki človeka uči, da ne ponavlja napak in grehov. Bog ne bo nič naredil namesto vas. Vaše stališče je otročje izogibanje odgovornosti.

            Jezus je rekel: Pojdi in ne greši več. Torej, grešnik naj ne greši več. To naj se nauči iz prejšnjih dejanj. Jezus je tu zelo jasen.

  5. Če ni človeške odgovornosti, potem gre lahko za nadnaravni pojav ali ujmo.
    Kar kaže na različno razumevanje polpretekle zgodovine.

  6. Revolucije še trajajo. Ne pozabljajmo, da njihovi povzročitelji in krivci trpijo v svojih potomcih tudi v času, ko so žrtve in njihovi svojci že pri Bogu.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite