Jože Bartolj o stavki: Pri nas doma smo naredili račun

3
17

V sredo bo torej štrajk javnega sektorja. Na katero stran se boste postavili, se sprašujejo nekateri mediji. Mediji so uspeli predstaviti zgodbo, kot borbo med vlado in sindikati. Stavko podpirajo levo usmerjeni, ki pravijo, da so rezi preveč drastični, desnica pa tradicionalno podpira vladne ukrepe, ker pač vsi vemo, da je treba varčevati.

Pri nas doma smo naredili račun, tako pod prstom, kaj vladni varčevalni ukrepi prinašajo naši družini. Žena je učiteljica, torej sodi v kvoto javnega sektorja, ki mu bodo nižali plače, v vrtcu imamo dva otroka, za drugega je vrtec brezplačen, trije obiskujejo glasbeno šolo, vsi hodijo na malico… Prejemamo otroški dodatek in dodatek za veliko družino. Na mesece se nam bodo prihodki (če bo vlada rezala tako, kot se je namenila) znižali za skoraj 400 (štiristo) evrov. Ker na mesec toliko ne prihranimo (pravzaprav bi v teh razmerah težko govoril o kakšnih prihrankih), bomo morali očitno začeti s krčenjem izdatkov. Prvo (kar smo že naredili) je odjava določenih revij in publikacij na katere smo bili do zdaj naročeni. Naslednji rez bo šel verjetno na račun glasbene šole… Kaj sledi, bodo pokazali tedni in meseci.

Družine nimamo Branimirja Štruklja, da bi se pogajal v našem imenu. Kdo je tisti, ki bo zastavil svojo besedo za otroke in njihovo prihodnost? Kdo si danes sploh želi otrok, ko je proti njim celoten sistem in jih večinoma obravnava kot bremena? Podjetja nočejo zaposlovati mladih žensk ali pa jim predpišejo, kdaj lahko gredo na porodniško, vlada bo zdaj rezala še nadomestila za porodniški dopust. Pravijo, da imamo preveč praznikov in da s porodniško niso nikjer tako radodarni. Imamo sorodnike na Češkem in tam je porodniška (lahko) dolga tri leta. Prvo leto je kot pri nas, potem pa, če se ženska odloči ostati doma, lahko to stori do otrokovega tretjega leta. Nadomestila takrat sicer ne prejema, tečejo pa ji leta in po koncu jo je delodajalec dolžan vzeti nazaj v službo (ta podatek navajam zato, ker mi je dovolj posploševanj, da ni nikjer teko kot pri nas). Zelo podobno je s prazniki. Morda 2. januar in 2. maj res nista najbolj posrečena dneva, ampak vsak lahko preveri, da glede delaprostih dnevov ne izstopamo.

Razumem, da je treba varčevati in da vlada mora narediti nekaj na tem področju, pričakujem pa, da bodo ti rezi vsebinski in ne na račun najšibkejših. To povem javno in odkrito, prav tako kot tudi, da se mi ni zdela potrebna beseda visokega Cerkvenega predstavnika, ki se je odkrito postavil proti stavki. Mislim, da je bil to zamah v prazno in težko mi je, če ni opazil, da mora biti Cerkev na strani tistih, ki padajo pod prag revščine. In imenovati mariborsko cerkveno finančno afero lokalni problem, je blago rečeno netaktno. Kako že piše v evangeliju… »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!«?

Vir: Blog Jože Bartolj – zapisi

3 KOMENTARJI

  1. beseda visokega Cerkvenega predstavnika, ki se je odkrito postavil proti stavki !? Očitno sem nekaj prespal.

    Sam se precej zmeden ob tej stavki. Nekako se mi dozdeva, da mi še vedno govorijo: “Mi moramo, da ti varčuješ!” Po drugi strani pa Branimir izkorišča sindikat SVIZ za boj proti vladi.

  2. Tudi naša družina bo ob uveljavitvi varčevalnih ukrepov »na slabšem« za okoli 400 €, čeprav če ni jasno koliko bodo zmanjšali plače šolnikom.
    Neka politična stranka se deklarira kot zagovornica družine! Bomo videli kako bo ravnala? Zgleda pa, da bo tako, kot je v primeru neupoštevanja referendumske volje za zaprtje trgovin v nedeljah! Zaenkrat se je s konkretnimi podatki in argumenti oglasila le Družinska pobuda in pokazala kaj varčevanje pomeni za družine.

  3. Gvorite o 400 evrih mesečno in o tem, da se bo potrebno odpovedati kakšnih ugodnostim. Razumem, da je tudi to težko. Če se vi ne boste odpovedali teh 400 evrov, pa na drugi strani nekdo ne bo dobil nič, ali pa zelo malo. Tudi to je del solidarnosti ali evangeljskega načela. So družine, ki nimajo redne plače (niti ne zmanjšane), so družine kjer sta oba brezposelna. Midva sva leto dni brez službe (imava tri šoloobvezne otroke), nisva szgubila po lastni krivdi, temveč zaradi političnih pritiskov, pa nisva šla na zavod ali Karitas. Znašla sva se s priložnostnimi deli in smo preživeli, zelo skromno, brez luksuza, smučanja, različnih počitnic …. Vsi kažemo s prstom, naj začne solidarnost kdo drug, ki ima po našem mnenju več. Pa lahko rečem, da otroci niso za bogvekaj prikrajšani – odvisno, kako si navajen. Če bo tako, bodo revni vedno revni in bogati bogati. Čas je za solidarnost vseh slojev in institucij, tudi Cerkve. Tudi predstavniki Cerkve bi bilo prav, da bi manj govorili in več naredili. Hkrati pa vsak posameznik. POmembna je svobodna odločitev posameznika ali se bo zavestno in svobodno odpovedal kakšnemu luksuzu (revijam, telefonu, počitnicam, dražjim oblekam, igračam, dražji hrani …)Glede na ljudi v drugeih delih sveta imamo mi še kar nekaj rezerve. Če pa se ne odočimo svobodno, je to res lahko boleče.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite