Joseph Ratzinger, Hans Küng ter legenda o rdečem športnem avtu in koleslju

24
461

Tübingen: legenda o rdečem športnem avtu in starem koleslju

Med 2. vatikanskim koncilom je v ospredje prišla nova generacija teologov, med katere štejemo dva odlična mlada profesorja, ki sta poučevala v starem univerzitetnem središču Tübingen: prvi je bil Joseph Ratzinger, drugi Hans Küng. Ravno zgodba teh dveh je, v grobem kakopak, paradigmatična zgodba teologije zadnjih desetletij.

Legenda pravi, da se je Ratzinger po Tübingenu prevažal s kolesom (mož tudi ni naredil izpita za avto), mimo njega pa je tu in tam pridrvela rdeča Alfa Romeo Giulia, športni avto, s kolegom Küngom za volanom. Legenda pravi, da se je na ulicah Tübingena v drugi polovici šestdesetih dogajala cerkveno-teološka drama visoke napetosti. Avtomobilist je kolesarju pokazal, s čim in kako hitro se svet danes prevaža, kolesar je avtomobilistu sporočal, da se počasi in na star način tudi daleč pride.

Pred kratkim so novinarji vprašali Künga (intervju v španskem dnevniku El Mundo, 23.2.2013), koliko je resnice o rdeči Alfi in starem koleslju. Küng se je zasmejal in potrdil, da sta takrat on in Ratzinger resda uporabljala to dvoje prevoznih sredstev, ampak da se na podlagi takratnih prehitevanj ne da delati nekih strašno globokih zaključkov. Usodno da je bilo l. 1968, pove Küng, ko je Ratzinger opazoval dinamiko študentskih demonstracij. Takrat se mu je t.i. napredna teološka smer začela zdeti sumljiva. V njej je videl izgubo globine. Tudi med njima je bilo vedno več razdalje.

Nadaljevanje poznamo. Kolesar Ratzinger je l. 1977 postal münchenski nadškof, l. 1981 prefekt Kongregacije za nauk vere; šoferju Küngu je Vatikan l. 1979 odvzel „missio canonica“, se pravi, licenco za poučevanje katoliškega nauka. Ukrep proti Küngu je bil sprožen deloma tudi zato, ker je v knjigi „Unfehlbar? – Eine Anfrage“ (Nezmotljiv? Vprašanje.) postavil pod vprašaj dogmo o papeški nezmotljivosti. No, igra se tu ne konča. L. 2005 je za nezmotljivega papeža izvoljen nihče drug kot Küngov sopotnik, tekmec, kolega, idejni nasprotnik, ali karkoli sta si že bila, Ratzinger.

Vatikan kot „tovarna teologije“

Pomnim predavanje pri Svetem rešnjem telesu na Taboru v Mariboru (verjetno l. 1984), ko je Vekoslav Grmič kakšnim 200 poslušalcem dejal: „Janez Pavel II. vlada s trdo roko. Palica, s katero tolče po teologih, pa je Ratzinger.“ Dvojec Karol Wojtyła kot papež Janez Pavel II. in Joseph Ratzinger kot varuh katoliške pravovernosti je namreč v osemdesetih odločno vzel v roke vajeti teološkega voza. Že prej je bilo več močnih spopadov med Kongregacijo in teologi, denimo, z velikim Edwardom Schillebeeckxom. S prihodom Ratzingerja v stavbo bivšega Svetega oficija pa je najbolj odmevala obsodba teologije osvoboditve. Znotraj le-te pa drama brazilskega teologa Leonarda Boffa.

Boffova zgodba je, podobno kot Küngova, zanimiva tudi po osebni plati (o čemer pripoveduje Boff v svežem intervjuju). V šestdesetih in potem spet v sedemdesetih je študiral v Nemčiji. Ratzinger je bral njegovo doktorsko disertacijo, poznala sta se osebno, sodelovala pri znameniti reviji „Concilium“, včasih po kosilu šla skupaj na sprehod. L. 1984 pa tale prizor: Boff je bil klican v Rim na zagovor zaradi knjige „Cerkev: karizma in moč“ (l. 1986 je izšla tudi – oh, kako pomenljivo! – v slovenščini pri še socialistični založbi Obzorja); Boff v prostorih bivšega Svetega oficija kot obdolženec, kot sodnik pa njegov včerajšnji sosprehajalec Ratzinger.

Proti koncu devetdesetih je završalo. Teologi so podpisovali protestne izjave, ki so obtoževale Vatikan kratenja svobode teološkega raziskovanja. „Vstajniki“ so menili, da Vatikan grobo posega v prostor teologije in da sam sebe spreminja v „tovarno teologije“. V smislu, da je produkcija papeških in drugih vatikanskih teoloških besedil postala preobilna, preveč avtoritarna, preveč dušeča za „ne-rimsko“ teologijo. Kmalu si nihče več ne bo upal misliti drugače, kot misli papež. Kmalu bomo v teoloških tekstih citirali le še papeža. Protestirali so tudi proti metodam vohljanja in zasliševanja. Bernhard Häring, verjetno največji moralni teolog prejšnjega stoletja, je, na primer, v začetku devetdesetih dejal, da je bolj trpel, ko ga je preiskoval Sveti oficij, kot takrat, ko so ga v ječo vrgli nacisti.

Krčevita obramba vere

Toda Vatikan je za discipliniranje teologov imel svoje razloge, za katerimi je nemško dosledni kardinal Ratzinger trdno stal. Prvi razlog je bil, da smo v pokoncilski Cerkvi dejansko prišli blizu tega, da bi določene teologije skrčile krščansko vero na humanizem, na politično akcijo, na družbeno koristno duhovnost. Nevarno je bilo zbliževanje krščanstva in marksizma, saj bi krščanstvo v taki spregi zagotovo izgubilo samo sebe. Drugi razlog je prihajal s področij (zlasti iz Azije), kjer se Cerkev srečuje z velikimi in ukoreninjenimi religioznimi sistemi. Tu je katoliško teologijo zanašalo v smeri pretiranega poveličevanja verskega pluralizma. Seveda, spet na škodo krščanstva. Če so vse religije več ali manj enake, če si v vseh enako odrešen, kaj je potem sploh še vloga Jezusa Kristusa? Spomnimo se vatikanskih obsodb Anthonya de Mella in Jacquesa Dupuisa.

Kaj je bilo v igri? Bodisi pri teologih osvoboditve bodisi pri teologih verskega pluralizma je bila v igri nevarnost zanikanja bistva krščanstva: zanikati Jezusovo Božjo naravo, oporekati enkratnosti njegovega Odrešenja, relativizirati vlogo Kristusove Cerkve. Mislim, da bo čas pokazal, da je Ratzinger opravil veliko delo obrambe vere. Ker je utrdil razmajano stavbo katoliške dogmatike, seveda ni pričakovati, da ga bodo dediči Razsvetljenstva, marksizma in freudizma imeli za pozitivnega junaka. A podpreti velja tudi teologe, ki jih je rimska „tovarna teologije“ v tem dramatičnem času potisnila na rob oziroma jih poskušala spremeniti v zgolj poštarje med Vatikanom in ljudstvom. Kot da je karizma teologa le ta, da zna dobro razložiti, kaj je rekel papež!

Najlepše v tej napeti zgodbi je, da ni prišlo do razkola. Brazilski škof in strastni zagovornik teologije osvoboditve Pedro Casaldaliga je menda že papežu Pavlu VI. dejal, da naj se ne boji razkola s strani „levice“, bolj nevarno da je, da se bo odcepil kdo na „desni“. Kar se je l. 1988 tudi zgodilo, ko je ultrakonservativni škof Marcel Lefebvre na svojo pest posvetil štiri nove škofe in se izločil iz vezi edinosti z rimskim škofom. Skratka, cerkvena “levica” si za razliko od Lefebvra ni domišljala, da ima vso resnico na svoji strani in da se zato lahko razglasi za edino pristno Cerkev.

Epilog legende o rdečem športnem avtu in starem koleslju

Mediji so seveda v polemikah med teologi in Vatikanom bili praviloma na strani teologa. Slikali so ga kot nekakšnega pogumnega in romantičnega upornika proti temačni inkviziciji, ki naj bi jo poosebljal prav Ratzinger. Slednjemu so nadeli vzdevke kot „Panzerkardinal“ in „Božji rotvajler“. V vsem tem času tudi Hans Küng ni držal jezika za zobmi. Vatikan kot „srednjeveški dvor“ in Ratzingerjevo vlogo v njem je neusmiljeno kritiziral. Biti slišan mu seveda ni bilo težko. V družbi je imel dokaj udobni status cerkvenega disidenta in vrata v medijske hiše temu primerno na stežaj odprta. Ko je Joseph Ratzinger bil izvoljen za papeža, so progresisti vzrojili. Ko so se kasneje v vatikanskih obredih začele kazati tridentinske forme, Benedikt XVI. pa si je začel nadevati nekatere kose oblačil, ki jih papeži že dolgo niso uporabljali, so dobili potrditev, da je Ratzinger vedno bil in vedno bo konservativec. Toda med njim in Küngom je v tem času prišlo do zbližanja. Poleti 2005 sta se v Castel Gandolfu štiri ure pogovarjala, kasneje pa si izmenjala nekaj pisem. Küngova knjiga o zgodovini Cerkve pa je že prej tudi v Vatikanu dobila visoko oceno, tako visoko, da je vznemirila nekatere „zelo“ pravoverne kroge, ki so začeli vpiti, češ a zdaj pa Apostolski sedež popušča heretiku!

Nov položaj v odnosu Küng – Ratzinger je nastal 11. februarja letos. O papeževem odstopu Küng pravi: „Odstop vrednoti papeško figuro na način, ki ga še ne moremo povsem razumeti. Pred katoličane, pred vsakega direktno in posebej, postavlja absolutno nov izziv.“ Prizna, da ga je papež sicer prijetno, a popolnoma presenetil; prizna, da niti on, pisec debelih knjig o krščanstvu in velik kritik rimske paradigme, ne ve, kaj vse bo papežev odstop potegnil za seboj. Želi pa si, da bi Benedikt XVI. zapustil Rim, prišel živet v rodno Nemčijo in da bi z njim še kdaj kakšno rekel.

Kolesar s starim kolesljem je v velikem finišu prehitel avtomobilista v rdečem športnem avtu.

24 KOMENTARJI

  1. Hans Kung ni katoliški teolog. Je krivoverec, kateremu je Cerkev posvetila veliko pozornosti, da bi se spet vrnil k resnici a se nikdar ni. Še danes trosi naokoli laži o Cerkvi in njenem nauku. Govori, da mora Cerkev preseči to, kar je Pavel VI napisal v encikliki Humanae Vitae(on bi verjetno dovolil kontracepcijo, splave), da Cerkev ima ženske za drugorazredna bitja in podobne neumnosti. Žalostno.

    “this sacred congregation(SACRED CONGREGATION FOR THE DOCTRINE OF THE FAITH) by reason of its duty is constrained to declare that Professor Hans Küng, in his writings, has departed from the integral truth of Catholic faith, and therefore he can no longer be considered a Catholic theologian nor function as such in a teaching role.”

    http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/documents/rc_con_cfaith_doc_19791215_christi-ecclesia_en.html

  2. Prav imaš, Katolik. Küngu tudi ponovno zbližanje z Ratzingerjem l. 2005 ni prineslo, da bi mu Kongregacija za nauk vere povrnila “missio canonica”. On se ne more imenovati “katoliški” teolog. Je neke vrste ekumenski in globalni teolog in kot takšnega ga tudi jemljemo. V Sloveniji ima svoje učence preko ideje za “svetovni etos”. Tudi filozof Tine Hribar ga povzema.

  3. Dragi p. Branko, ali ste lahko prosim tako prijazni, da nam razložite kaj je karizma teologa, če ni to, da “zna fajn razložiti, kaj je rekel papež”? Ali naj razlaga mimo učiteljstva? Ali je on sam papež?
    LpvG!
    Ivo

    • Pozdrav Ivo!
      Karizma teologa gotovo ne pomeni iti mimo cerkvenega učiteljstva, spet pa tudi tudi ni njegova vloga biti zgolj “poštar” učiteljstva. Teolog s svojim raziskovalnim delom učiteljstvo tudi soustvarja. Liki kot de Lubac, Chenu in Congar nam kažejo, kako lahko teologi spremenijo zgodovino, četudi so sprva bili s strani učiteljstva utišani (de Lubac nekaj časa ni smel ne učiti, ne pridigati, menda tudi ne uporabljati knjižnice). Ti trije so namreč med glavnimi tvorci koncilskega obrata, katerega otroci smo mi vsi.
      Branko

      • Ali se ti ne zdi, da nam pontifikat B XVI dovolj jasno kaže, da so teologi a la de Lubac, Chenu in Congar problem in ne rešitev problemov sodobne Cerkve?

        • Bog, Ivo!

          Kritika proti velikim teologom znotraj Cerkve teče. Pa ne samo tako, da bi “desni” sesuvali “leve” in obratno.

          Ravno berem J. B. Metza (knjiga “Memoria passionis”). Metza tudi tisti, ki ne marajo njegove “politične teologije”, imajo za enega najboljših diagnostikov našega časa. Metz se loti tudi nam vsem znanega Rahnerjevega koncepta “anonimnih kristjanov”. Ta koncept in znameniti “antropološki obrat” so lahko sokrivi za versko mlačnost večine pokoncilskih kristjanov. V smislu: saj sem lahko na pol kristjan, ker v bistvu in v globini itak sem (anonimni) kristjan. Avguštin je rekel, da se jih malo reši; Origen pa, da se vsi rešimo (morda celo Satan). Je po koncilu je zmagalo to drugo in uvedlo laksistično miselnost?

          Opozoril bi še na enega teologa nove generacije, ki je povzročil na Nemškem mali potres s svojimi tezami proti “antropološkemu obratu” in “izkustvenemu krščanstvu”. To je Thomas Ruster, njegova knjiga pa “Der verwechselbare Gott”, kar bi lahko prevedli “Bog, ki ga zamenjaš za nekaj drugega” oz, ki zgleda Bog, pa to ni. Po Rusterju Bog ne more biti “izdelek” našega izkustva. Zahteva po več negativne teologije.

          Samo hočem reči, da debata v sodobni teologiji teče. Ter da ni nikogar, ki bi bil nedotakljiv za preverko njegovih stavov.

          • Branko, živjo!
            Seveda debata teče. Ampak tu ne govoriva o tem. Govoriva o tem kje se debata (za katoličana) mora ustaviti. Congar & Co., ki jih navajaš kot primer tvronega sooblikovanja učiteljstva so dejansko bili obsojeni v okrožnici Humani generis, ki je obsodila t.i. nouvelle theologie kot vdor modernizma v teologijo. Kako je lahko nekaj kar je obsojeno iz strani papeža (gre za stvari vere, kjer je njegova sodba nezmotljiva) primer tvornega sooblikovanja učiteljstva?

    • če ne zmorete pripustiti trenutka v resnico, izvotlite trenutek ali pa izvotlite resnico. ritual brez resnice lahko tako izpraznjen trenutek samo skrije, ne pa napolni. misliti trenutek skozi resnico je izziv prav zato, ker ne dovoljuje kompromisov. morda je prav to sporočilo odhoda b16. zamenjevati tradicijo za resnico pa je diametralno podobno prav kot je zamenjevanje trenutka za resnico. resnica pa zahteva prav vsako misel, ne glede na položaj in status, saj trenutek nikdar ne obmiruje.

  4. Resnica je tudi tukaj nekje vmes. Osebno sem posušal Kuenga na ekumenskem srečanju pred leti v Grazu. Bil sem razočaran nad njegovim nastopom, ki je bil izjemno populističen in tipično nemško-katoliški. Bil je brez ustrezne duhovne globine.

    Po drugi strani je pa tudi res, da Cerkev nosi izjemno težko breme posvetnosti. Če je bila do Konstantinovega edikta to sveža in dinamična Cerkev, polna življenjskega zagona in praktične dimenzije večnosti (fizična smrt je bila zanje dobiček, ker so eshatološko hrepeneli po Jezusu Kristusu). Cerkev je takrat prekvasila družbo tudi s socialnega in sociološkega vidika s svojo solidarnostno držo in je znala biti pluralna tudi v bogoslužnem izročilu.

    Seveda so se tudi v prvi Cerkvi pojavljale shizme (manihejstvo itd), ki pa jih je znala ovrednotiti in so seveda tekom let izumrle.

    Je pa od Konstantinovega edikta dalje Cerkev podedovala vso navlako poganske rimske religiozne strukture s privilegiji in dolžnostmi, ki nimajo ničesar skupnega s krščanstvom in so ostale poganske. Tako sta tudi papeška služba in Vatikan še danes obremenjena z dediščino pontifexa maximusa tisth dni, ker se ni znala niti zmogla od tega oddaljiti. Da ne omenjamo srednjeveškega mračnjaštva, ki je vdrlo v Cerkev in nima s krščanstvom ničesar skupnega.

    Zato je bila kritika Martna Lutra upravičena, pa je Vatikan in papež nista poslušala. Nato sta se medsebojno izobčila.

    Če pogledamo malo pod družbeno površino Cerkve, pa ugotovimo, da je ves čas obstajala tudi izjemno močna duhovna podstat (cerkvani očetje, veliki mistiki in teologi v pravem pomenu besede).

    Vrnimo se v sedanji čas. Cerkev je kar se človeške dimenzije tiče že nekaj časa v krizi, tudi slovenska. Niti na svetovnem, niti na na slovenskem nivoju duhovna dimenzija ne pride do veljave, ker formacija niti laikov, niti duhovnikov ni na usteznem nivoju. Vera je predvsem izkustvo Boga, ki pa ga danes niti teologi nimajo. Zato gre poziv v smeri “hišne Cerkve” v pravo smer, ker sta na tem nivoju formacija in tudi solidarnost v ekonomsko-socialnem smislu lažje uresničljivi. Poleg tega je potrebno jasno spregovoriti (kar sta oba zadnja papeža tudi delala) o moralnih dilemah sodobnega sveta. Zato so zaščita življenja od spočetja do naravne smrti, odprtost poročenih parov za sprejetje novih življenj, ponovna poroka morda tudi moško duhovništvo tiste stalnice, ki jih v Cerkvi verjetno nihče ne bo spremenil, ker so dane od Kristusa. Vprašanje celibata, ki ne temelji na Kristusovem nauku pa se lahko reši tudi s spremembo. Tveganja pa obstajajo tako v zvezi s poročenimi duhovniki (moralna podoba lastne družine, morebitne ločitve na eni in morebitni nezakonski otroči na drugi strani).

    Nadalje je srednjeveška struktura sedanje Cerkve samo cokla v sodobni družbi. Polkastni sistem segajoč od Vatikana do župnije ne samo, da se bo moral spremeniti, pač pa bo Cerkev v to prej ali slej prisiljena. Vprašamo se lahko zakaj so vse hierarhične službe namenjene samo duhovnikom (od cerkvenega sodišča, preko upravljanja Cerkvenih financ-včasih skorumpiranih, škofijskih struktur pa do Vatikana). Cerkev se mora tu vrniti k Pavlovi teologiji Cerkve kot telesa. Pred leti sem bil v sinagogi v Berlinu, kjer je bilo tudi pri bogoslužju jasno, da je rabin samo duhovnik židovske skupnosti, ne pa “predsednik” sinagoge. Ob njem je namreč v sinagogi sedel “laiški predsednik”, ki je predstavljal židovsko skupnost. Da ne bo pomote, ne gre mi za čast in javno razkazovanje, pač pa za to, da je duhovnik “duhovnik skupnosti” in ne lokalni šef. Ostale vloge od Karitasa pa do drugih oblik sodelovanja in pomoči ter končno tudi ponovne evangelizacije pa lahko prevzamejo laiki v sodelovanju z duhovnikom. Seveda pri tem modelu obstaja določeno tveganje, vendar tudi moč. Če je duhovnik slab in pada pod težo svojih grehov mu skupnost, če je duhovna lahko pomaga. Velja pa tudi obratno, da župnijska skupnost lahko zaide v shizmo, če ne upošteva pravega Kristusovega nauka. Običajno pa to takih dilem ne pride, pač pa gre za medosebne težave.

    Pozdrav iz Bruslja

    • Polno napačnih predsodkov.
      Edikt je bil delo Svetega Duha. Vojaška zmaga Konstantina je bila delo Svetega duha. Prav tako je bilo delo Svetega Duha sprejetje krščanstva s strani vseh evropskih narodov, nastanek katoliških državnih tvorb, svetniško življenje mnogih kronanih glav srednjega veka, nastanek redovnih in menihških skupnosti ter seveda svoboda Cerkve! Umirati po stadionih ni bil božji načrt za kristjane do konca sveta. 🙂 Če Vam je do tega pa seveda to lahko doživite v Nigeriji, Siriji, Savdski arabiji in drugod, kjer še kurijo kristjane s polivanjem z bencinom, križanjem, izstradanjem,..a verjetno bi bruhali že, če bi na posnetku videli hordo afriških muslimanov ki z nafto kuri kup kristjanov in jim s palcami razbija glave. Pa so to sveži posnetki. Lahko je iz udobnega Bruseljskega fotelja sanjati slavo mučeniške smrti.
      Katakombaši ste smešni. Svojih stališč ne uspete intelektualno ubraniti in širite neke polresnice o “mračnjaštvu” in podobnih nesmislih.

      Pišete:”Vera je predvsem izkustvo Boga”. Seveda. Kje je razum, kje je volja,..izkustvo Boga ima tudi hudič, pa mu to nič ne pomaga. Tudi če Vas je Bog s kladivom po glavi udaril, to še ne pomeni, da imate vero in še manj, da imate pravo vero! Malo več KKC, malo manj BBC.

      • Katolik,

        nobenih predsodkov nimam, še posebej ne napačnih. Veliko protislovnosti je v vašem odgovoru. Na eni strani je po vaše pobijanje Kostantinove vojske skoraj delo sv. Duha, na drugi strani pa pobijanje kristjanov vse obsodbe vredno, čeprav opažam razliko v vašem besedilu. Da ne bo pomote: nisem poveličeval pobojev in gladijatorstva, pač pa je bil poudarek na tem, da so prvi kristjani, ko se niso mogli braniti, imeli vero in so šli v smrt z upanjem na večno življenje. Med drugim, živel sem 2 leti v Saudski Arabiji in verjetno malo bolj poznam islam iz prve roke ne samo po televiziji.

        Mir in dobro ter globoko izkušnjo Boga v vašem konkretnem osebnem (ne konceptualnem) življenju vam želim v tem postnem času.

  5. Simpatičen članek, kot vedno sem z užitkom prebral.

    “smo v pokoncilski Cerkvi dejansko prišli blizu tega, da bi določene teologije skrčile krščansko vero na humanizem, na politično akcijo, na družbeno koristno duhovnost. Nevarno je bilo zbliževanje krščanstva in marksizma, saj bi krščanstvo v taki spregi zagotovo izgubilo samo sebe. Drugi razlog je prihajal s področij (zlasti iz Azije), kjer se Cerkev srečuje z velikimi in ukoreninjenimi religioznimi sistemi. Tu je katoliško teologijo zanašalo v smeri pretiranega poveličevanja verskega pluralizma. Seveda, spet na škodo krščanstva.”

    V dobršni meri se strinjam z oceno (čeprav dvomim, da smo “dejansko prišli blizu tega”, nedvomno pa je obstajal določen teološki trend, ki je šel v to smer in ki tudi danes obstaja). Na podlagi svojega branja Kunga (ki je delno in nesistematično) pa se ne bi strinjal, da sam zagovarja katero od obeh teženj (vsaj ne v tekstih iz sredine 70., ki jih najbolj poznam): ravno nasprotno, zelo jasno poudarja specifičnost krščanstva (in Kristusa!) in nasprotuje njegovi razvodenitvi v splošnem humanizmu ali religioznem pluralizmu (je pa res, da to počne v aktivnem dialogu s tedaj prevladujočimi trendi) … Res je, da se mu v članku nič takega ne očita, utegne pa nastati napačen vtis.

    “pri še socialistični založbi Obzorja”:
    Rad bi samo spomnil, da je bila založba Obzorja brez vsakega dvoma najmanj “socialistična” od vseh založb v tedanji Sloveniji: pri njej so izšli najpomembnejši teksti slovenskih oporečnikov v poznih 70. in 80. letih.

  6. “Vprašanje celibata, ki ne temelji na Kristusovem nauku pa se lahko reši tudi s spremembo.”

    Vi to kar poveste, da ne temelji, pa je. Odkod vam to? Pa še kaj. Postavljate pod vprašaj sam Kanon?! Zakaj mislite da je moško duhovništvo stalnica, celibat pa ne? Zakaj pa ne bi bila duhovnica poročena z laikom? Kaj pravite?

    • Do srednjega veka so bili duhovniki poročeni. Ker pa je zaradi njihove zlorabe zakonskega stanu (prešuštva) to bil velik problem, se je Cerkev odločila za celibat. Prvi papež Peter je bil tudi poročen. Toliko o tem.

      Res pa je, da ženske nikoli niso bile v Cerkvi duhovnice. Sv. pismo o ženskem duhovništvu ne govori. Dopuščam možnost, da bi se morda Cerkev kdaj odločila za žensko duhovništvo, vendar ne mislim, da bo to v bližnji prihodnosti.

      • Kolikor poznam zgodovino Cerkve, duhovniški celibat nikakor ni zadeva, ki bi nastala v visokem srednjem veku, ampak se je v zahodni Cerkvi uveljavila že dolga stoletja pred tem: vsaj kot ideal in kot praksa najbolj vestnih duhovnikov, če že ne kot zapoved. Gregorijanske reforme so le potrdile prejšnjo tradicijo in celibat postavile kot normo za vse duhovnike. Debata o tem pa itak že teče kar nekaj časa: kakih prepričljivih argumentov za ukinitev do sedaj nisem slišal (sploh pa ne takih, ki bi prevagali proti dolgi tradiciji). Sicer pa je dovolj, da pogeldamo na zgodovino vzhodnih cerkva (tudi grško-katoliških), da vidimo, da praksa poročenih duhovnikov ni prav nič boljša.

  7. Küngu je „missio canonica“ (vsaj formalno) odvzela nemška škofovska konferneca, ne Vatikan. Küng je potem dobil neodvisno profesuro na isti univerzi, tako da vsaj njegova akademska kariera ni zelo trpela.

    Težko pa je razumeti, da ne prestopi k evangeličanom, kjer so njegova pričakovanja že dokaj dosledno uresničili. Glede na njegove nazore se zdi njegovo vztrajanje v katoliški Cerkvi naravnost reakcionarno.

    • Ojla, mv!

      Küng v omenjenem intervjuju dobesedno pravi: “…dovoljenje za poučevanje teologije, ki mi ga je odvzel Janez Pavel II. l. 1979.” Küng za vir svoje kazni imenuje kar papeža (oz. linijo, ki jo je začrtal papež), čeprav, kot poročaš, pravni postopek ni bil voden v Vatikanu.

      Branko

      • Küng odlično obvlada javno nastopanje in komuniciranje, zato zna prikazati svoj primer kot dvoboj med Davidom in Goliatom (= Janez Pavel II.), čeprav je z nemškimi škofi in Vatikanom prihajal v konflikt že dolgo, preden je Janez Pavel II. postal papež.

        Za Künga je kongregacija za nauk vere 15.12.1979 sprejela izjavo, da ne more več poučevati kot katoliški teolog:

        http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/documents/rc_con_cfaith_doc_19791215_christi-ecclesia_it.html

        S to izjavo so 18.12.1979 nemška škofovska konferenca, pristojni škof Moser in vatikanski tiskovni urad na tiskovnih konferencah seznanili javnost. Dogajanje pred in po tem je podrobneje opisano tule (kjer zvemo tudi, da je očitno nemškim škofom in Vatikanu zmanjkalo potrpljenja in se v zadnji fazi niso povsem držali predpisane procedure):

        http://www.ts.mu.edu/readers/content/pdf/41/41.2/41.2.5.pdf

        Predsednik nemške škofovske konference kardinal Höffner je vztrajal, naj se Küngu odvzame „missio canonica“. Pravzaprav pa je to (formalno) moral storiti pristojni škof Moser, ki si je tudi še po 18.12.1979 prizadeval za drugačno rešitev, a brez uspeha, ker Küng ni popustil v svojih spornih teoloških stališčih.

        Nemška škofovska konferenca je o Küngovem primeru objavila izjavo 7.1.1980:

        http://www.dbk-shop.de/media/files_public/xkylickotp/DBK_1125.pdf

  8. G. uporabnik Brande zanimivo razmišljate, pohvalno,

    Ste katolik btw.?

    Sam osebno opažam predvsem VELIKO krizo duhovnosti (tiste prave, podprte z vero!) v Cerkvi. ZELO VELIKO KRIZO.

    Vaše razmišljanje (predvsem drugi odstavek) bi dopolnil z mislijo, ki jo je v nekem dokumentarcu, ki sem ga gledal, izrekel en izmed avstralskih teologov. Šlo je za dokumentarec o (hudi) krizi krščanstva v Avstraliji in škof je rekel približno takole (pišem po spominu): “Krščanstvo ni v krizi samo zadnjih 30 let, ko to zaprepadeni opažamo sedaj, temveč se je duhovna kriza krščanstva začela že pred sto leti, na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja. Že takrat je krščanstvo za ljudi bolj ali manj postala le ideja zreducirana na etiko, temelječo na 10 zapovedih in še kakšnem Jezusovem nauku, versko prakso pa se je počasi začelo vedno bolj opravljati ne iz vere ampak iz navade, tradicije. Pred ljudi se je počasi postavila možnost izbire ali bodo kristjani iz navade ali pa neverniki. Ko se je zgodila seksualna revolucija 60. let je zadevo vihar dobesedno odpihnil s tečajev. Odpad na Zahodu je bil ogromen. In od takrat je krščanstvo na Zahodu praktično manjšinska religija.” (v izvirniku: the Sixties just scook the whole thing out)

    Kar se tiče protestantizma in upravičene kritike Lutra in nastanka samega protestantizma – protestantizem je še bistveno prej zreduciral krščansko duhovnost in trenutno (razen nekaj struj evangelikalcev, mormonov) rapidno upada – vsaj tradicionalne tri veje (luterani, anglikanci in kalvinisti) so v ogromni krizi, še večji kot katoliška cerkev.

    Sam osebno ravno zato NE vidim rešitve v obratu k protestantizmu ampak k obratu k našim bratom pravoslavcem ter k oživitvi bogate duhovne tradicije prvotne cerkve in tradicije, ki jo imamo skupno z našimi brati v Bogu – Judi.
    Tu se skrivata krščansko duhovno izročilo in VERA, ki sta bila, kot si pravilno ugotovil, kmalu zamaskirana najprej z plastjo ostankov rimskega poganstva, nato s srednjeveško družbeno strukturo, sedaj pa Cerkvi grozi še težnja, da bi se po želji ugajati, biti “cool”, “moderna”, prekrila s plastjo moderne religioznosti – kjer pa se pozablja na duhovni vir.

    Zakaj se se duhovni iskalci na Zahodu v 70. letih navduševali nad Budizmom in začeli potovati v Indijo, ko pa so imeli doma takšno bogato krščansko duhovno versko izročilo??? Zato, ker je cerkvena izkušnja postala skupek tradicionalnih obredov brez pravega izražanja in življenja vere. Zahodnjakom se je zdelo, da budistične skupnosti živijo bolj pristno in duhovno vero kot krščanske skupnosti v Evropi, kjer iskrene vere skoraj ni bilo več in je bila samo še tradicionalna forma (Božič in Velika Noč in darila za birmo) – to pa so ljudje dojemali kot hinavstvo.
    Isto se dogaja z rapidnim širjenjem islama v Evropi med belopoltimi Evropejci in Evropejkami (!!!). Islam, kot religija, duhovna pot, ki je ohranila svoje bistvo in ne sledi trendovskim smernicam, temveč se drži svojega duhovnega izročila.

    Včasih se zdi, da je z II. Vatikanskim koncilom Cerkev hkrati pridobila in izgubila: pridobila, ker je na novo vstopila v svet, izgubila, ker bi ji lahko očitali, da je hinavsko, da je šla v nekatere spremembe samo, da bi bila/ostala popularna.

    • Rok, se strinjam. Kriza vere ima dolgo brado. Mislim, da ni prav, da bi jo naprtili 2. vatikanskemu koncilu in spremembam, ki jih je prinesel. Nekaj driži: vsi vidimo, da je po koncilu kriza postala bolj očitna. Po eni strani zato, ker ima tudi družbeni (podobno kot tehnični) razvoj silne pospeške, po drugi pa zaradi učinka “teleta zunaj štale”. Če je kdo ponorel in zdvijal, smo na kmetih rekli, da je kot tele prvi dan zunaj štale. Koncil je nekako odprl vrata v svet, katoliki pa smo zbezljali.

      Ampak tako kot se tele zaradi lakote in bližajočega se mraka po nekaj urah pritepe nazaj v štalo, tako se bodo katoliki vrnili v zavetje pravovernosti. Ali sem prevelik optimist?

      • Niste prevelik optimist. Le na problem ne gledate celostno. Tukaj omenjate cel kup nekih čudnih teologov pozabljate pa pogledati še na drugo stran, med prave teologe. Prvič, preštudirati malo bolje dela BXVI, še iz kardinalskih časov. Predvsem ciljam na knjigo Duh liturgije(Spirit of the liturgy), kjer avtor razlaga vpliv poplitvenja, banalizacije, trivializacije, sekularizacije, kreativnosti, showa, zlorab itn. bogoslužja na vero. Na žalost opažam, da v tem oziru niste toliko podkovan, pa tudi drugi ne, in to se pozna tudi v PIPu, kjer je bogoslužju namenjeno tako malo prostora. Predlaga se pa čisto neumne stvari, ki so se na zahodu že izkazale za neprimerne in brez sadov, npr. bogoslužje vodeno s strani laikov. Na žalost brez ureditve in prekinitve poplitvenja in zlorab v bogoslužju ni možen noben vzpon vere, ker je bogoslužje vir in vrhunec vsega krščanskega življenja.

        • Spoštovana “Služba božja”

          Res nisem prebral Duha liturgije (in še na tisoče in tisoče drugih dobrih knjig ne). Vem, da novo-konservativne smeri v Cerkvi stavijo predvsem na liturgijo, na lepoto in globino, in da je zato ta Ratzingerjava knjiga njihova mala biblija. Čemur ne oporekam in mislim, da se imam marsikaj od tega naučiti. Liturgija je mati cerkvene obnove. In tu je prispevek novo-konservativne smeri pomemben. Ampak tudi zgolj stava na liturgijo je lahko enako ne-celostna. V njej pa se povrh še skriva past novega klerikalizma in oddaljitve laikov iz občestvenega središča.

          Kar se pa PIPa tiče, to ni dogmatično besedilo. To je besedilo za sprožanje procesa. Če bo razprava, je PIP opravil svojo nalogo.

        • Vsekakor. K temu bi dodal tudi teen maše, ali pa “ritmično” duhovno glasbo pri mašah. Poplitvenje!

          Je pa tudi res, da je liturgija vendarle forma, in brez vsebine forma sama ne more biti ne vir in ne vrhunec krščanskega življenja.

      • Spoštovani g. Branko,
        Hm, težko bi rekel kakšno bo to katoliško pravoverje v prihodnostiin in kakšni bodo katoličani 21. stoletja. Mislim, da tisti, ki bodo obstali v katolištvu nedvomno ne bodo površinski, kar je dobro. Upam pa, da bodo tudi duhovno močnejši kot so trenutni katoličani – iskreni v veri, ponižni a striktni v svojih dejanjih, načelni, da bodo vero ŽIVELI. Mislim, da je to tisto, kar je pri katolištvu izginilo (in kar pri nekaterih zgora j že omenjenih duhovnih tradicijah ni): ŽIVETI VERO Z DEJANJI. 😉

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite