Namig za romanje: k češkim sosedom po poteh Josefa Toufarja

6
429
Oltar z repliko premikajočega križa

V češki zgodovini po letu 1945 – poleg Jana Palacha, ki se je leta 1969 zažgal, da bi sodržavljane zbudil iz apatije “normalizacije” po sovjetskem zlomu praške pomladi – izstopata dva lika, ki se jima v spominu, z izjemo komunistov, poklanja vsa Češka. Prva je Milada Horáková, češka političarka, ki jo je komunistični sistem usmrtil leta 1950 kot “agentko zahodnih sil”.

V isti čas sodi druga osebnost, Josef Toufar, katoliški duhovnik, ki je nekaj mesecev pred usmrtitvijo Horakove v praški bolnišnici (isti, kjer je za posledicami opeklin umrl Palach) podlegel posledicam mučenja.

Čudovitega junijskega dne smo obiskali vasico Číhošť na Vysočini, hriboviti pokrajini med Češko in Moravsko, kjer se je konec januarja 1950 začelo odvijati mučeništvo tega preprostega duhovnika in kjer je sedaj pokopan v ladji gotske vaške cerkvice. Ko skrenete z običajno izredno obremenjene avtoceste D1, vas tu naenkrat obkrožijo valovita polja, med katerimi vasi z regionalnim središčem Jihlavo povezujejo prijetne ceste, obdane z drevjem.

Josef Toufar, mladost in odločitev za duhovniški poklic

Toufarjeva mladost ni z ničemer nakazovala tako dramatičnega življenjskega konca. Rojen je bil leta 1902 gostilničarju, ki je zraven še kmetoval. In če oče leta 1927 ne bi nepričakovano umrl, bi moral mladi Josef v sebi zatreti občutljivost za svet(o) in željo po duhovniškem poklicu. Tako pa mu je izguba očeta pravzaprav omogočila, da je domačijo zapustil in, že krepko starejši od svojih vrstnikov, leta 1935 ne brez precejšnjih učnih težav maturiral, leta 1940 pa bil posvečen v duhovnika.

Od tam ga je pot vodila na prvo duhovniško službo v kraj Zahrádka, od katerega je danes ostala le cerkev sv. Vita. Oblast je namreč leta 1976 tu zgradila vodni zbiralnik, ki je zalil dolinico z vasjo. Cerkev so pustili z namenom, da bi v njej uredili muzej socialističnega gradbeništva. Na srečo jim to ni uspelo, na Toufarjeva leta pa spominja sedaj njegov kip.

Kmečkega dela vajeni, nekoliko možato nerodni Toufar je v kraju v osmih letih svojega delovanja postal sila priljubljen, zlasti pri mladih, s tem pa trn v peti komunistom, ki so februarja leta 1948 še s pučom prevzeli oblast, potem ko so uspeli zmagati na volitvah. Katoliška cerkev se je pritiskom nove oblasti malo upirala, malo prilagajala. Eno od dejanj pristopa prilagajanja je bila tudi odločitev krajevnega škofa, da pod pritiski partije priljubljenega župnika Toufarja preseli v slabe pol ure vožnje oddaljeni Číhošť, malo, “nezanimivo” faro, kjer naj bi Toufar, ki se je že dotlej poskušal izogibati konfliktom z oblastjo, tej končno dal mir.

Čudež v vasi Číhošť

In tudi je. Z ničemer, razen s svojim ljudskim pristopom, ni zbujal pozornosti. Pozornost je prišla od zgoraj. Med pridigo na tretjo adventno nedeljo leta 1949 se je v tej mali cerkvici zgodilo nekaj nepojasnjenega, danes mnogi menijo, da je dejansko šlo za čudež. “Tu v tabernaklju je naš Odrešenik ..,” so bile Toufarjeve besede s prižnice, ob katerih naj bi se križ nad tabernakljem pričel gibati levo in desno, in nato obstal nagnjen naprej – gibanje, ki ga Toufar po lastnih zatrdilih sploh ni opazil, opazilo pa naj bi ga okrog dvajset vernikov.

Ta skrivnostni dogodek je počasi pričel dobivati nepričakovane pospeške. Glas o gibanju križa se je razširil najprej na vasi, nato šel dalje. Preprosti župnik Toufar, ki je sicer dolžno poskrbel za izjave prič in jih poslal nadrejenim, je o dogodku raje molčal kot preveč govoril, in ni želel z ničemer ustvarjati čudeža.

Razkrinkavanje Toufarjeve inscenacije čudeža

Čudež je prišel sam: mala vasica je postala cilj romanja od blizu in daleč, s čimer je dotlej za oblast obskurni dogodek postal politično zanimiv, pravzaprav problematičen. Do te mere, da je bilo potrebno zadevi narediti konec, razkrinkati Toufarjevo inscenacijo čudeža in jo prikazati kot del zarote Cerkve in Svetega sedeža, s katerim so se odnosi prav v tem času izredno poslabšali.

“Kakor nad razbojnika ste prišli …” bi bile primerne besede za večer 28. januarja 1950, ko je v župnišče v Číhošťu, pod novinarsko krinko, prišlo kar 12 čeških “estebakov” (pripadnikov politične policije StB). Župnišče in vrt, ki ga ločuje od cerkve, je postalo Toufarjev getsemani, saj naj bi po pripovedovanju Toufarjeve nečakinje, ki je pri njem delala kot gospodinja, v noči pred tem Toufar v molitvi hodil gor in dol po svoji sobi, ki je sedaj del malega muzeja.

Namen oblasti je bil iz Toufarja izvleči priznanje, da je sam ali še s pomočjo koga drugega zasnoval tehnični aparat, ki je na njegovo povelje med omenjeno pridigo spravil v gibanje križ nad tabernakljem. Vendar tudi enomesečno zasliševanje in brutalno pretepanje ni dalo željenih sadov.

Uspeli niso niti poskusi tehničnega oddelka StB, da bi reproducirali domnevni tehnični aparat, s katerim naj bi Toufar insceniral čudež. Namena ni dosegel niti propagandni film, ki so ga na hitrico posneli – in glavno vlogo v njem dali prav Toufarju. Dobesedno zvleči so ga morali neke noči v cerkvico v Číhošť in ga – po sredi cerkvi, kjer je sedaj njegova grobnica – s težavo spravili na prižnico, kjer je bil prisiljen zaigrati manipulacijo s križem. Miloš Doležal, glavni raziskovalec Toufarja in avtor več knjig o njem, nam v cerkvici pripoveduje grozljive podrobnosti: kako od pretepanja zabuhlega in popolnoma onemoglega Toufarja niso mogli obuti in obleči za farsični prizor …

Toufar zasliševanj ni preživel

Glavni zasliševalec Ladislav Mácha, nekoč sam ministrant, je namreč v svoji večtedenski zasliševalski vnemi šel tako daleč, da je po nekaj tednih spravil Toufarja na rob smrti, česar pa si oblast ni želela; želela si je priznanje in nato montirani proces, za katerega pa Toufar v takšnem stanju, kot je bil, nikakor ni bil pripravljen. Da bi ga za proces usposobili, so ga v elitno praško bolnišnico v takšnem urgentnem stanju želeli prepeljati kar z letalom, kar pa jim je preprečilo vreme. Ko je bil končno Toufar prepeljan v kliniko na Legerovi ulici v Pragi, je bilo že prepozno: 25. februarja je podlegel posledicam mučenja.

Mácha ni svojega početja, tudi v kasnejšem kazenskem procesu ne, nikoli obžaloval. Kot je dejal, mu je bilo žal le tega, da ga je celo StB zaradi prevelike, političnemu namenu škodljive vneme kazensko premestila na adminstrativne funkcije.

Križevega pota Josefa Toufarja tudi po smrti ni bilo konec

Toufar je moral izginiti. Pod lažnim imenom so ga pokopali na enem od praških pokopališč, in ga v človeškem dostojanstvu ponižali tudi po smrti tako, da je bil pokopan ob ostankih slona, ki je prav takrat poginil v praškem živalskem vrtu…

Toufarjeva nečakinja si je morala več let prizadevati, da ji je oblast sploh potrdila stričevo smrt. Vas je bila ustrahovana v popoln molk o zadevi. Šele praška pomlad je omogočila prva razkritja brutalnega umora Josefa Toufarja, a ker je bila kmalu zadušena, je bilo potrebno počakati na žametno revolucijo: omenjeni Miloš Doležal, domačin iz okolice Zahradke, je leta 1992 s svojo diplomsko nalogo na temo Toufarja pričel dolg proces razkrivanja celotne zgodbe.

Pozno jeseni leta 2014 so bili na njegovo pobudo na dabliškem pokopališču v Pragi na osnovi podatkov enega od estebakov le najdeni posmrtni ostanki Josefa Toufarja, njihova istovetnost pa potrjena z DNK analizo. Julija 2015 so bili v žari položeni v tla ladje cerkvice v Číhošťu, ob veliki spominski slovesnosti, ki je v ta mali kraj, sredi ateistične Češke privabila prek 4000 ljudi.

Tu sedaj stojimo sredi cerkvene ladje. Dr. Tomáš Petráček, eden od vodilnih čeških katoliških intelektualcev, cerkveni zgodovinar in znan (liberalni) teolog, ki je postulator za Toufarjevo

razlaga – pritrjuje mu domači župnik Pavel Jäger – kako Toufar privablja v Číhošť ljudi od blizu in daleč, verne in neverne, celo šole vozijo sem otroke, da spoznajo pravi obraz prejšnjega režima. Toufar je tako že ljudski svetnik, pravi, in se skoraj boji, da bi ga čast oltarja odtujila, ustvarila prepad med njim in ljudmi sodobne Češke, ki iščejo pot nazaj k veri in Cerkvi.

Praktični napotki in več informacij za obisk Číhošťa

Do Číhošťa pridete tako, da se z avtoceste Praga-Brno (D1) odcepite pri izvozu št. 66 in nadaljujete v smeri Ledeč nad Sazavou.

Osnovni podatki o Josefu Toufarju

Knjiga Miloša Doležala o Toufarju je bila prevedena tudi v italijanščino: Come se dovessimo morire oggi, Itacalibri 2015

Spletni naslov župnije

V bližnji vasi Kalište je rojstna hiša Gustava Mahlerja, v katerem je sedaj gostilna z okusno ponudbo.

6 KOMENTARJI

  1. Hvala za to zanimibvovo popotno pricevanje.

    Ceske sole, kot smo brali, solarje peljejo na ekskurzijo, kjer spoznajo krizev pot tega nedolznega priljubljenega duhovnika in grobost in necloveskost komunisticnega rezima in njegovih eksponentov v konkretnem primeru.

    Pa slovenske sole? V Ljubljani se naprej zenejo solarje po PST na manifestacije v cast komunistov in rdece petokrake. Nic o totalitarnih zlocinih, sistemu zasledovanja, zastrasevanja, zapiranja, nagajanja. Le o fasizmu. Nikoli nobene resnice o komunizmu in komunistih. Doklej?

      • Kaksne razlike? Tudi mi imamo umorjenega Danijela Halasa. Zazganega in od udbe mucenega skofa Vovka. In z njima veliko stevilo drugih klerikov. Komunisti in udbasi so bili bolj ali manj isti povsod.

  2. “Pod lažnim imenom so ga pokopali na enem od praških pokopališč, …”
    Alojzija Grozdeta (in mnogo drugih) komunisti niti pokopali niso.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite