Božja logika obrne stvari na glavo: če želimo prejeti, moramo dati

Magdalena Rode

Jezus ne more obljubiti, da bomo sedeli na Njegovi levi ali desni, ampak ker nas je odrešil, smo lahko sveti. In biti samo svetnik, to je že vse. Ne glede na to, kateri sedež nam bo dodeljen v nebesih.

Z Jezusom in njegovimi učenci se srečam na poti v Jeruzalem. V odlomku, ki ga v Svetem pismu najdem pred tem, jim je Jezus povedal, kaj ga tam čaka: izdajstvo, zasramovanje, fizično nasilje in smrt. Ko ta dva odlomka skupaj preberem, imam skoraj občutek, da Jezus niti ni dobro zaključil razlage, že sta se ob njem znašla Jakob in Janez.

»Nama lahko narediš veliko uslugo, Jezus?«

Za svojo prošnjo sta izbrala enega od najbolj neprimernih trenutkov. Hitro se spomnim, da sem včasih tudi jaz podobno brez občutka, kot sta bila onadva. Spregledam stvari, jih preslišim. Odprem usta in izrečem največjo neumnost ob čisto napačnem trenutku. Morda pa nisem tako zelo drugačna od Jakoba in Janeza, kot bi si v tem primeru želela. Predstavljam si, da bi Jezus lahko takrat izgubil živce, če ne bi bil že navajen na človeško neumnost. Ampak jih ni.

Jezus, krotki in iz srca ponižni, ima v naših šibkostih z nami neskončno veliko potrpljenja. Kako zelo sem hvaležna za to! 

Jakob in Janez kot prototipa ljudi, ki si vsi želimo privilegijev

»Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici

Tudi jaz bi si želela celo večnost sedeti zraven Jezusa v nebesih. Za trenutek se mi zdi njuna prošnja dobra ideja. Ampak glede na to, kaj Jezus kasneje odgovori, kmalu pomislim, da se za to na videz iskreno prošnjo in dobrimi nameni skriva nekaj drugega. Želita si VIP-sedeže v nebesih. Rada bi bila pomembna in velika. Spet opazim, da nisem tako zelo drugačna od njiju. Rada bi bila opažena, zaželena, nepogrešljiva. Želita si, da bi jima Jezus zagotovil, da bosta dobila priznanje, ki si ga po njunem mnenju zaslužita. Kolikokrat sama k molitvi pristopam na podoben način: »Jezus, to in to hočem, da mi priskrbiš, zagotoviš, poveš …«

Molitev obravnavam kot avtomat za izpolnjevanje želja, da bi dobila darove in priznanja, za katere se mi zdi, da sem si jih tako ali drugače zaslužila.

Temu dogajanju so priče drugi apostoli. Ogorčeni so. Predstavljam si, da se je takoj po teh vprašanjih vsul plaz očitkov: Kako si drzneta? Kaj sta rekla? Pa nista res tega vprašala? … In verjamem, da so bili zares malo ogorčeni zaradi neprimernosti trenutka. Se pa sprašujem, koliko so bili v resnici jezni zato, ker ni njim prišlo na pamet, da bi to prvi vprašali.

Jakob, Janez in jaz nismo edini, ki si želimo biti pomembni in veliki.

Božja logika obrača človeško gledanje na stvari na glavo

Jezus nam pove, da smo vse narobe razumeli. Najprej vpraša, ali moremo piti kelih, ki ga On pije, in ali moremo biti krščeni s krstom, s katerim je On krščen. Sprašuje, ali smo pripravljeni umreti z Njim, ali smo pripravljeni umreti sami sebi. Vsi smo poklicani, da postanemo dar za Boga in za druge, da umiramo svoji sebičnosti.

Jezus pokaže pot, po kateri naj hodimo. Obrne stvari na glavo in nam zagotovi, da Božjega kraljestva ne gradimo z vladanjem, močjo in pomembnostjo, ampak s služenjem in žrtvovanjem: »Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik

Božja logika obrne stvari na glavo: če želimo prejeti, moramo dati, če želimo biti veliki, moramo biti majhni, če želimo živeti, moramo umreti.

Jezus je najboljši zgled

Vabi me: »Poglej me. Pokazal ti bom točno, kaj to pomeni.« In potem s prstom pokaže na križ. »Takšna je ljubezen,« zašepeta. »Zato sem tukaj.« To včasih težko razumem. Bega me, da je Njegova ljubezen do nas tako velika, da je prišel na svet, da bi nas odrešil. In ker je nase vzel človeško podobo in bil preizkušan v vsem, resnično ve, kako je, ko se srečujemo s strahovi, jezo, izdajstvom, zapuščenostjo, bolečino in trpljenjem.

Jezus je prišel plačat odkupnino za nas, ker ve, kaj prestajamo. Njegovo srce je polno nežnosti in usmiljenja. Razume, da smo šibki, da se trudimo in da nam pogosto ne uspe. Naša srca bi rad napolnil z ljubeznijo, usmiljenjem, močjo in milostjo, da bomo lahko rasli in hodili za Njim. Da bomo živeli, kot nas On uči, da bomo Njegovi posnemovalci in Njegove priče. Da se bomo darovali, kot se daruje On.

Jezus ne more obljubiti, da bomo sedeli na Njegovi levi ali desni, ampak ker nas je odrešil, smo lahko sveti. In biti samo svetnik, to je že vse. Ne glede na to, kateri sedež nam bo dodeljen v nebesih.

Magdalena Rode, Katoliška mladina