Jezus osvobaja

0
119

vrata zapor»Kdor pasivno sprejema zlo, je toliko vpleten vanj kot tisti, ki ga širi. Kdor sprejme zlo brez protestiranja, v resnici sodeluje z njim.« (Martin Luther King)

Zlo je dejstvo. Celo v najbolj svete prostore stopi, celo tam je, kjer si mislimo, da ga ne more biti. V svetih prostorih naše ljubezni. Kako? Niti ni pomembno. Zlo se nekako skrije in pride v nas, tudi preko dobrih namenov in dejanj. Pomembno je, da vemo, da je lahko tudi tam. Pa ne zato, ker bi želeli poudariti, kako velika možnost je, da smo slabi ljudje, ampak nasprotno. Kdor namreč želi živeti kot dober človek, mora v sebi pričakovati tudi slabo. Zato, da bi ga v sebi prepoznali. Zato, da bi se mu odrekli.

Ker je ljubezen tudi izganjanje zla.

Toda to ne gre tako lahko. Zla v sebi ni lahko odkriti, ker deluje prijetno. Lahko je. Ugaja nam, ker igra na strune naše sebičnosti. In ljudje vedno iščemo prijetnost. Toda to nas dolgoročno uničuje. Ker se z njo uničujejo naši odnosi. Prijetnost in ugodje, to, kar je lahko početi, namreč slejkoprej trči ob nekoga, slejkoprej se naša »svoboda«, v kateri pač počnemo, kar se nam zahoče, zažre v svobodo drugega človeka. Sproži se obramba, spočne se sovraštvo in naši odnosi se razletijo na kose. In mi ne vemo, zakaj je tako.

Da bi ga prepoznali, da bi se mu odrekli, potrebujemo nekoga, ob katerem bo naši prijetnosti vsaj malce neprijetno, nekoga, ki nam bo predlagal težjo pot. Nekoga, ki nam bo povedal resnico. Potrebujemo nekoga, pri katerem nam bo malce nerodno, ko ga bomo poslušali.

Potrebujemo Jezusa. Da bo zlu v nas rekel: »Umolkni in pojdi iz njega!« Da bo rekel »Umolkni« glasovom, ki pravijo, da sem v resnici zguba, ničvrednež in da si moram svojo dragocenost priboriti z ugajanjem, s profitom, z močjo, z nasiljem. Da bo rekel »Umolkni« glasovom, ki nas ločujejo od drugih ljudi. Da bo rekel »Umolkni« vsem našim obsedenostim, da bo rekel to vsemu, kar nas dela sužnje in nesvobodne.

Vsak od nas potrebuje eksorcizem, ker vsak potrebuje svobodo. Vsak od nas potrebuje Jezusa. Dajmo mu dovolj časa in prostora v sebi. Časa zase in prostora za njegove besede v svojih vsakdanjih opravilih.

Pripis uredništva: besedilo je homilija na četrto navadno nedeljo. Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.

Prijava

Za komentiranje se prijavite