Jezus Kristus ima zadnjo besedo

0
Foto: Klemen Lajevec.
Foto: Klemen Lajevec.

Velikonočni prazniki so minili, obredi in sveta opravila so bili tako rekoč enaki lanskim. Zatorej, kaj človeka sploh še žene v praznično cerkev, ki je polna ustaljenosti? Je to ustaljenost človeka samega, ki ga krojijo najrazličnejše navade, ali je v teh praznikih nekaj svetega, kar presega celo obredje samo?

Svet je od zunaj videti kot ustaljen. Res, da se dogajajo nenehne tehnične revolucije, da sem zamenjal dve državi in tri valute, res je tudi, da človek v svoji inteligenci in domiselnosti vsake toliko časa »preseneti« s kakšnim znanstvenim inženiringom ali redefinicijo narave. Vendar človeštvo oz. svet deluje iz nenehnih ponavljanj in določenih zakonitosti.

Ne ponavlja se samo svet narave, ampak tudi svet človeka. Koliko nemira, grozot, tragedij, žalosti in razočaranj je človeštvo pridelalo od lanske velike noči? Svet, ki je v določenih predelih že postajal varnejši, je spet strahovito nevaren. Družbe in države, ki so stopile na pot napredka in modernega razvoja, se matrajo z ekonomsko krizo, tako razglaša svet. Mnoge družine, ki so obetale nekaj novega in srečnega, so se razsule iz tega in onega razloga ter zaznamovale rodbinsko deblo z novo rano. Številni inteligentni mladi ljudje, ki so obetali s svojimi talenti, danes životarijo in kričijo na vse mogoče načine v iskanju pripadnosti in ljubezni. Zakaj se vse to dogaja, neprestano ponavlja in ali ni zato več kot dovolj razlogov in razočaranj, ki odvračajo človeka, da bi se bilo vredno ukvarjati še z grešno in sektaško cerkvijo?

Kljub vsem krizam in agonijam, tako na družbeni kot osebni ravni, je za veliko noč spet prišel vstali Kristus. Ni prišel superman, niti vele-politik ali kak očarljivi guru. Jezus dejansko prihaja med ljudi vsak dan v podobi kruha med zakramentom evharistije. Če to ni res, je najbolje to »prevarantsko firmo« kar zapreti. Kaj veri potem takem sploh še ostane, ali ni vsa zaman? Vendar kako naj človek v to skrivnost veruje in jo čuti? Svet Kristusa (še danes) ne prizna, čeprav je Jezus hotel samo dobro in je poosebljal ljubezen ter milino. Če pomislim na zgoraj omenjene grozote in na stanje duha v družbi na »žalostni« strani Alp, potem sploh ni v zraku, da bi bil Kristus dejansko med nami. Saj tudi v času njegovega velikega vzpona in krutega zatona na križu ni bilo v zraku, da bo Kristus vstal v večno življenje.

Ženska intuicija je izpovedala vstajenje Kristusa in učenci so ga spoznali po lomljenju kruha. Ali nimamo tega vsega še danes med nami, karkoli že (ne)delamo s tem? Ali ljudem ostaja res samo še zlo-raba in stiske, najsi bo to v odnosu, na delovnem mestu ali na bojni fronti? Kljub temu, da je bil Kristus zavržen, se je odločil iti na križ in ostati z nami v telesih v podobi kruha. Trpel je in izkusil vse, kar lahko izkusi človek, celo zavrženost od Boga. Ker je božji Sin in ker ljubi človeka, ima zadnjo besedo, tudi takrat, ko se človeški svet obrne na glavo, saj se odloči umreti (»In nagnil je glavo in izročil duha«) in iz teme vstati v novo življenje, vsak dan znova. Zakaj ne bi vstali tudi mi?

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.