Dvojen okus – radostni vzkliki in kruta trdovratna zakrknjenost

1

Jezus nam kaže, kako naj se soočamo s težkimi trenutki in najbolj zahrbtnimi skušnjavami: tako da v srcu ohranjamo mir, ki ni odmaknjenost, ni brezčutnost ali junaštvo, ampak je zaupna prepustitev Očetu in njegovi volji po odrešenju, po življenju in usmiljenju.

Jezus je sprejel tako vzklike slave in časti kot čez nekaj dni trpljenje in ponižanjeNa cvetno nedeljo nas navdaja nekako dvojen okus, sladek in grenek, vesel in boleč, kajti z njo obhajamo Gospoda, ki vstopa v Jeruzalem in mu njegovi učenci vzklikajo kot kralju; hkrati pa je v ospredju pripoved o njegovem trpljenju.

Radostni vzkliki in kruta trdovratna zakrknjenost. Ta dvojna skrivnost vsako leto spremlja vstop v veliki teden.

Jezus, ki je na tako slavnosten način vstopil v sveto mesto, ni nikakršen sanjač, ki bi širil blodnje. Je Odrešenik s konkretno podobo služabnika, služabnika Boga in človeka, ki gre v trpljenje. Je veliki Trpin človeških bolečin.

In ta Jezus, ki sprejme, da mu pojejo hozano, čeprav dobro ve, da ga čaka: »Križaj ga!«, od nas ne zahteva, da ga zremo samo na slikah ali fotografijah ali na video posnetkih, ki krožijo po spletu. Ne! Navzoč je v številnih ljudeh, ki danes prenašajo trpljenje kakor On. Jezus je v njih, v vsakemu od njih. In s tem iznakaženim obličjem, z zdelanim glasom prosi, nas prosi, da ga pogledamo, prepoznamo, ljubimo.

Drugega Jezusa ni. Isti je, ki je vstopil v Jeruzalem med mahanjem palmovih in oljčnih vej. Isti je, ki je bil prebit na križ in je umrl med razbojnikoma. Nimamo drugega Gospoda kot Njega, Jezusa, ponižnega Kralja pravičnosti, usmiljenja in miru.

V srcu lahko ohranjamo mir, če damo prostor Bogu in gremo za Jezusom po poti vere

Jezus nam kaže, kako naj se soočamo s težkimi trenutki in najbolj zahrbtnimi skušnjavami: tako da v srcu ohranjamo mir, ki ni odmaknjenost, ni brezčutnost ali junaštvo, ampak je zaupna prepustitev Očetu in njegovi volji po odrešenju, po življenju in usmiljenju.

Gospod je odgovoril tako, da je ostal zvest svoji poti, poti ponižnosti. Gospod se je resnično strinjal in veselil z ljudstvom, z mladimi, ki so vzklikali njegovo ime, ga pozdravljali kot Kralja in Odrešenika. Njegovo srce se je veselilo ob pogledu na navdušenje in praznovanje. Ponižnost ne pomeni zanikati stvarnosti; Jezus je resnično Odrešenik, Kralj.

Jezus pa ve, da mora zato, da bi dosegel resnično zmago, dati prostor Bogu; in zato, da bi dali prostor Bogu, obstaja le en način: izničenje samega sebe. Molčati, moliti, ponižati se. S križem se ni mogoče pogajati: ali ga sprejmeš ali zavrneš. In s svojim ponižanjem nam je Jezus želel odpreti pot vere in iti po njej pred nami.

Prva je šla po tej poti Marija, ki je imela pogum molčati in je z enako držo kot Jezus vztrajala v tišini

Prva, ki je šla za njim po tej poti, je bila gotovo njegova Mati, Marija, prva učenka. Marija je morala trpeti, da je hodila po poti vere in izpolnjevanja Božje volje. Da bi na težke in boleče dogodke v življenju odgovorili z vero, je potreben poseben napor srca. V tem naporu vzide zora vstajenja.

Ne sramujmo se, da bi pokazali svoje navdušenje za Jezusa, da bi vzklikali, da On živi, da je naše življenje. Hkrati pa se mu tudi ne bojmo slediti po poti križa.

V trenutkih lastnega križa in velike stiske je treba molčati, imeti pogum molčati, če gre za krotak molk, ne molk, poln mržnje. Treba je vztrajati v tišini, vztrajati, vendar pa z enako držo, kot jo je imel Jezus.

Naš varen prostor je pod Marijinim plaščem. In medtem ko čakamo, da Gospod pride, z molitvijo sebi in drugim dajmo razlog upanja. To nam bo pomagalo živeti življenje!

1 komentar

  1. Na kaj dobim v teh časih asociacijo ob besedni zvezi avtorja Mozetica: ” kruta trdovratna zakrknjenost”? Na tiste neredke, ki v tej deželi res zakrknjeno vztrajajo pri podiranju spoštovanja ukrepov, ki naj zajezijo covid19 epidemijo in s tem rešujejo najprej zdravje in življenja ljudi. Tako so neodgovorno delali skozi ves drugi val in enako startajo v tretji val britanskega seva.

    Poglejte si današnje Odmeve, intervencije voditeljice Tanje Starič, predvsem pa odgovore antropologa z ZRC SAZU ( ne, ni akademik, k sreči, da ne bo pomote) Dana Podjeda. Neodgovorna, dejansko kruta oseba, ki ljudi posredna spodbuja, da se ne bi držali ukrepov in to razglaša za normalno. Normalno je s svojim obnašanjem sejati smrt soljudem?!

    En velik fuj taksnim Odmevom in takšnemu gostu! Bedastoca nemoralna druzboslovnjakarska!