Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« (Jn 11,39)

Objavljamo odgovor na članek Roberta Dolinarja »Velika je moč spomina, moj Bog…« iz avgustovske priloge Družine »Slovenski čas«. Teolog Damjan Debevec, avtor odgovora, je prestavitevtudi svoje videnje rešitve problematike groba žrtev iz Krimske jame.

Pomlad, prelita v poletje 1942 je bila za Notranjsko eno najbolj krvavih obdobij zgodovine, ki je za seboj pustilo globoke rane v narodovem telesu. Verjetno najgloblja in najbolj boleča med njimi pa je zloglasna Krimska jama. Noč za nočjo je požirala žrtve partizanskega nasilja, vse dokler niso ljudje vstali in se mu z orožjem v rokah postavili po robu. Konec vojne nesrečnim žrtvam ni prinesel miru. Komunističnim oblastem se je zdelo, da iz temačnega groba sredi gozda vpijejo vse glasneje in še bolj obtožujoče. Jamo so kar dvakrat minirali v upanju, da pod tonami kamenja za vedno pokopljejo neme krike mož in žena, fantov in deklet, otrok… Jeseni 2015 se je po dolgih sedmih desetletjih v naših skupnostih vendarle nabralo dovolj volje in poguma, da smo se lotili prekopa nesrečnih žrtev iz Krimske jame. Pobuda je prišla »od spodaj«, od ljudi, finančna sredstva od lokalnih skupnosti. Oblast je prisluhnila in prikimala. Po zahtevnih enaindvajsetih akcijah je do poletja 2016 jamarjem in drugim prostovoljcem uspelo iznad enaintridesetih žrtev odstraniti neverjetnih 40 m3 skal, zemljine in lesa. Težki kamniti sarkofag, ki je več kot pol stoletja pod seboj drobil otroške koščice, je bil dokončno dvignjen in pokojne smo še isto jesen pokopali v blagoslovljeno zemljo poleg begunjske farne cerkve.

Crux stat dum volvitur orbis (Svet se vrti, a križ stoji.)

Že v času pogreba so tekle razprave o ureditvi skupnega groba, ki so sodeč po članku »Velika je moč spomina, moj Bog…« v avgustovski prilogi Družine »Slovenski čas« pričele dobivati formo. Arhitekt Robert Dolinar je svoje videnje obeležja žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja utemeljil z besedami, »da grob sam po sebi in brez dodatnih razlag v obiskovalcu zbudi univerzalna človeška vprašanja o življenju in smrti ter o vojni in nasilju. Grob naj zgovorno priča o tragičnosti dogodkov na Slovenskem med drugo svetovno vojno in po njej ter v našem narodu spodbudi poglobljeno refleksijo o dogodkih, ki so zaznamovali na tisoče posameznikov ter skupnosti. Grob množičnih žrtev naj bo predvsem grob in kot tak naj bo jasen in nedvoumen znak v pokrajini. Njegova pojavnost naj obiskovalcu pomaga k občutju zgodovinskosti, dostojanstva, svečanosti in pietete.« A na grob navaljeni nekajtonski balvan ali »steček« (kot so ga krstili moji Meniševci) nikakor ne more biti »simbol pokopa, kraj slovesa in prispodoba doma« žrtev iz Krimske jame. Če se sprašujete zakaj, vam predlagam, da ponovno, temeljito in poglobljeno preberete prvi odstavek mojega zapisa. Za vse navedeno pa Slovenci že imamo primeren simbol. Imamo ga že izza časov, ko je del naših prednikov svoje mrtve še pokopaval ob cestah izven mest, v smislu, da mrtvi nikdar zares ne umrejo, če se jih spominjamo. Nato so prišla nova ljudstva, imperiji so vstajali in propadali, križ pa je ostajal. A ne zgolj kot nek etnološki simbol, »ki v slovenski tradiciji in kulturi pokopavanja najpogosteje spremlja grobove in pokopališča,« kakor zapiše Dolinar. Križ ni le simbol trpljenja in smrti, za kristjana je simbol upanja, vstajenja in večnega življenja. Zato je zrasel tudi na grobu pri cerkvi sv. Jerneja, s korpusom trpinčenega Kristusa, kakor so bile pred smrtjo grozovito trpinčene žrtve iz Krimske jame. Idejna zasnova, predstavljena v Družini, očitno predvideva njegovo odstranitev, namero, katero dobrohotno odsvetujem.

Grob kot kraj molitve in spominjanja

Menim, da lahko vsaka nadaljnja ureditev groba izhaja zgolj iz obstoječega razpela in izključno skozi dialog z lokalno skupnostjo. Nenazadnje bodo oni z grobom vsakodnevno živeli in zanj gotovo tudi skrbeli. Kot eden od organizatorjev prekopa žrtev iz Krimske jame bom na tem mestu predstavil svoje videnje ureditve, ki pa naj jo bralci vzamejo zgolj kot iztočnico k razpravi in ne imperativ. Na priloženi skici razpelo pri grobu postavljam na podstavek, kjer bi bilo zapisano »Žrtvam iz Krimske jame« ter letnica »1942«, dodane pa še ploščice z imeni identificiranih žrtev. Grob sem z dveh strani omejil z nizko kamnito ograjo s kolonami, ki dajejo občutek lahkotnosti konstrukcije. Slednja se spusti k polici, na kateri sta vrča za cvetje, daljša vdolbina za sveče, kot varovalo zoper močne vetrove na planoti, ter klečalnik, namenjen vsem, ki bi ob grobu mučencev, pričevalcev krščanske vere, želeli kontemplativno moliti. Nad samim grobom bi lahko bila urejena cvetlična gredica ali zelenica. Gradbeni material bi lahko bil klesanec in opeka, v Plečnikovem slogu, ali morda še drzneje, grobi kamen, izkopan iz Krimske jame. Ker se grob nahaja neposredno ob poti od vhoda na pokopališče do vhoda v farno cerkev, bi poleg njega postavil še klop in se s tem sporočilno vrnil v čas prvih kristjanov na Slovenskem. A kot že rečeno, zadnjo besedo pri vsem tem morate imeti vi, dragi Meniševci.