Jezus je molil na samem pa tudi tako, da so ga učenci videli

Vir: Vatican News

»Ko je Jezus nekoč na samem molil …« (Lk 9,18) Pomenljiv začetek: vse se prične z molitvijo. Jezus mi sporoča neverjeten pomen molitve. On mi ne le govori o molitvi, ampak tudi pokaže, kako naj molim. Ob tem se sprašujem, zakaj potem toliko ljudi nima časa moliti. Tudi sam čutim kdaj skušnjavo, da bi manj molil. Velika hudičeva prevara! Uspe mu, da nam dopove, da za molitev ni časa ali da ni pomembna; da bi bila to celo izguba časa. To je njegov velik uspeh in naš velik poraz. Nato namreč plaz polzi navzdol naprej brez večjih ovir tudi na drugih področjih … Če mi je tako težko moliti, je to tudi zato, ker hudobni duh stori vse, da bi mi to otežil. Zatorej ni slučaj, da je Jezus pogosto molil tako, da so učenci za to vedeli in ga celo videli.
Po molitvi Jezus opravi mini raziskavo javnega mnenja: »Kaj ljudje pravijo … Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

Peter izpove težko pa dojame, kaj pomeni hoditi za Jezusom

Peter odgovori: »Božji Maziljenec.« (Lk 9,18.20) Ko po Petrovem odgovoru zazna, da so učenci vsaj zaslutili, kdo dejansko je, se jim še globlje odkrije: pove jim o poti, ki je pred njim in je pot odrešenja ljudi. »Sin človekov mora veliko pretrpeti. … Ga bodo zavrgli in umorili in tretji dan bo vstal.« (Lk 9,22) In to pot želi prehoditi sinodalno skupaj s svojimi učenci.
Ko učencem globlje razodene sebe, jim pomaga globlje dojemati tudi njih same: razodene jim, kdo je njegov učenec: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Lk 9,23) Vsekakor za Jezusa ni dovolj samo izpoved besed vere, ampak predvsem življenje vere. Razumem Petra, ki se tej poti upre (kot poročata evangelista Marko in Matej), saj je tudi meni težko dojeti, da je treba življenje izgubiti, da ga rešiš (Lk 9,24).
Sprašujem se, kako danes sam odgovarjam na vprašanji, ki ju je Jezus zastavil učencem. Kaj danes ljudje okoli mene in po medijih menijo o Jezusu. Sprehajam se med domačimi, sosedi, sodelavci, prijatelji, ljudmi, ki jih poznam, in brez obsojanja poskušam ugotoviti, kaj menijo o Jezusu …

Kaj meni pomeni Jezus Kristus in ali sem mu pripravljen/a slediti?

Nato se ustavim pri sebi in poskusim iskreno preveriti, kaj mislim o Jezusu, kaj čutim do njega, kaj mi resnično pomeni. Sem in si še želim biti njegov učenec in hoditi z njim? Načelno seveda: da! A Jezus je postavil tri temeljne razpoznavne znake svojega učenca.

– Odpoved sebi: nisem jaz središče sveta (egoizem), ampak D(d)rugi; življenje mi je darovano, da služim, da sem dar … Ja, včasih mi gre težko sebe vzeti iz središča …
– Jezusov učenec vzame vsak dan svoj križ: to je tisti, ki ga nikakor nočem nositi, a se ga tudi ne morem znebiti, ker je moj … Večkrat ga vzamem z nejevoljo.
– Učenec hodi za Jezusom: iz življenja učenca ljudje spoznajo, da ni nikoli sam, da vse načrtuje, odloča in dela z Jezusom in z njegovo Cerkvijo; v tej luči vse postaja drugačno, svetlo – tudi križ. Ko preverjam, koliko resnično hodim za Jezusom na tak način, ugotavljam, da ga tudi jaz želim kdaj prehiteti, da bi on hodil za menoj.

Ta teden bo še pestro, če bom ohranjal živo zavedanje, ki mi ga sproža evangelij! Po Pavlovo to vodi v enost: »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« (Gal 3,28)