Ime Thilo Sarrazin zunaj Nemčije ne pomeni nič. Kaj zato, če je bil možakar dolga leta senator za finance v Berlinu in je trenutno (še) član uprave nemške zvezne banke? Ampak v Nemčiji sami je Sarrazin, odkar je izšla njegova knjiga Nemčija se ukinja, nenadoma postal velika zvezda. No ja, že pred izidom knjige je dal intervju Bildu, najresnejšemu med nemškimi tabloidi.
Učinek kotaleče se kepe
V omenjenem intervjuju je med drugim nekaj blodil o tem, da imajo vsi Judje in Baski značilen posebni gen in da postaja Nemčija zaradi stalnega pritoka muslimanskih priseljencev vse neumnejša. S tem je dopolnil svojo tezo iz nekega lanskega pogovora, češ da “mu ni treba spoštovati nekoga, ki živi od države, to državo odklanja in kar naprej proizvaja nove deklice z rutami”. Že takrat mu je zvezna banka odtegnila področje gotovinskega poslovanja, s katerim se je dotlej ukvarjal.
Novi intervju in knjiga sta sodu izbila dno. Če bi Sarrazin živel kje drugje in ne v Nemčiji, bi se nekaj časa bliskalo, potem pa bi se zadeva polegla. Ker te sreče nima, se je razvila tipična nemška zgodba, davek dejstvu, da so (zahodni) Nemci kot morda edini narod v Evropi iskreno pogledali v obraz svoji preteklosti. Najprej so se nad neslanostmi “predstavnika nemške države” zgrozili zgolj ozaveščeni posamezniki. Sledili so jim dežurni zaščitniki vsakršnih “drugačnih in enakopravnih” iz vrst zelenih in postkomunistov. Ko se je po krajšem oklevanju naposled oglasil še vsemogočni osrednji komite nemških Judov, ki se ima iz sicer upravičenih zgodovinskih razlogov za vrhovno moralno avtoriteto na Nemškem, je nekdanjemu berlinskemu senatorju odklenkalo. Svojega gnusa nad njim nista izrazila samo zvezni predsednik in zvezna kanclerka, ampak skoraj vse, kar leze in gre. Zvezna banka se je prvič v svoji zgodovini odločila, da bo predčasno odslovila člana svoje uprave, in socialdemokratska stranka (katere dolgoletni član je Sarrazin) je sprožila postopek za njegov izbris iz članstva, čeprav mož trdi, da bo strankarsko knjižico odnesel s seboj v grob.
Sarrazin ukinja samega sebe
Da ne bo pomote, kakor hitro začne kdo fantazirati o skupnem genu pripadnikov določenega naroda ali o tem, da tujci k evropskemu genskemu bazenu donedavna niso kaj bistveno prispevali, se mora pameten človek obrniti stran. Ne glede na to, da ima grešni socialdemokrat bržčas prav, ko se priduša, da se ne bi nihče vznemiril, če bi skupni gen pripisal Islandcem, ne pa Judom. Ampak potem se tudi njegova knjiga ne bi prodajala kot vroče žemljice. Vsekakor je po izkušnjah 19. in 20. stoletja igračkanje s stereotipi o lastnostih pripadnikov posameznih etničnih skupin vse prej kot ognjevarno početje. In ko gre za to, je potrebno odziv večine nemške javnosti na Sarrazinove teze označiti za treznega.
Namišljene težave
A če je reči, da turški in arabski priseljenci v Nemčiji k blaginji nemške družbe razen v trgovini s sadjem in zelenjavo ne prispevajo ničesar, groba poenostavitev, je izjava, da jih ima veliko med njimi hude težave z integracijo v to družbo, poimenovanje očitnega dejstva. Sarrazin navsezadnje kot dolgoletni finančni minister Berlina, največjega centra multikulturnosti na Nemškem, vendarle ve, o čem govori.
Zato bi bila velika škoda, ko bi zaradi grozeče kazni zanj nastal vtis, da je o očitnih stranpoteh integracije pri nekaterih posameznikih in skupinah bolje molčati, če nočeš tvegati popolnega izobčenja. Od tabuiziranja govorjenja o tovrstnih težavah koristi ne bo imelo mirno sožitje različnih etničnih skupin, marveč najprej nekateri samozvani voditelji določenih priseljenskih skupnosti, ki prav s preprečevanjem polnejše vključitve njihovih članov v nemško družbo, utrjujejo svoj primat znotraj njih in ohranjajo patriarhalne razmere, kakršnih deloma ni več niti v njihovih matičnih deželah. To pa gotovo ni tisto, kar bi si želeli celo najhujši Sarrazinovi kritiki s politične levice.
