Omenjeni sta bili katoliška in ekumenska izdaja. Kako naj si torej razlagamo katoliško izdajo v nasprotju z ekumensko?
Dr. Špelič: Po tridentinskem koncilu je kmalu nastal indeks prepovedanih knjig, v katerem so bila v prvem poglavju Sveta pisma, ki so bila v nekatoliških izdajah. Se pravi, nekoč je bilo povsem nepojmljivo, da bi neki katoličan sploh smel brati izdajo Svetega pisma, ki jo je izdal nekdo drug. Ko je leta 1967 ta indeks prepovedanih knjig bil ukinjen, se je odprla pot za sodelovanje, in tako so nastajali mnogi ekumenski prevodi. Nastajali so z namenom, da bi se z drugimi kristjani lahko srečali pri svojem viru, ker pravzaprav beremo in gradimo vse svoje (včasih različne) teološke zgradbe na istih temeljih, na temelju Svetega pisma. Zlasti pri komentarjih, ne toliko pri samem besedišču, se je iskalo tisto, kar je bil skupni imenovalec. Včasih je bil ta skupni imenovalec zelo majhen in se je določene vsebine preprosto prepustilo za kakšno drugo izdajo. Zato mislim, da je zelo potrebno in ustrezno, da obstajajo poleg ekumenskih izdaj, ki so namenjene zbliževanju, rasti in medsebojnemu razumevanju, tudi izdaje, kjer se pokaže ne samo to, v čemer se mi razlikujemo od drugih, ampak kje je dejansko naša svojskost; kje in kako se je razvijala naša teologija in razumevanje Svetega pisma. Prav zato je potrebna tudi katoliška izdaja. Ta se ne razlikuje v npr. drugačnem besednjaku, čeprav so morda določeni izrazi bolj uporabljajo v protestantskem okolju, določeni bolj v katoliškem. Že za samo poimenovanje Svetega pisma obstajata dva izraza. Oba izraza poznamo tako eni kot drugi. Ampak izraz »Sveto pismo oz. svetopisemski« je malo bolj prevladujoč in pogostejši v katoliškem okolju, izraz »Biblija« pa je pogostejši v protestantskem okolju. To pa seveda ne pomeni, da bi se izključevali med seboj. Razlike se pojavljajo v okviru, v katero je besedilo umeščeno. To pa so preproste reči, kot so naslovi, delitve poglavij, poimenovanja teh poglavij in pa uvodi ter komentarji pod črto. Verjetno se spomnite, da je celo Tomaž Hren v času indeksa uspel dobiti dovoljenje za katoliške duhovnike, da smejo uporabljati Dalmatinovo, tj. protestantsko Sveto pismo. V času, ko je bilo dejansko najbolj »vroče«, vendar pa pod pogojem, da iztrgajo uvod – predguvor. Seveda, ker je bil tisti uvod napisan antikatoliško. Mislim, da je bila Hrenova poteza na neki način začetek ekumenske izdaje in da je na neki način Dalmatinova izdaja brez uvoda že naša prva ekumenska izdaja.
Dr. Matjaž: Če smem dodati eno anekdoto, ki pa je seveda resnična. Ko smo to leto pripravljali Slomškov simpozij ob 150-letnici prestavitve škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor in sem moral v tem okviru pregledati njegovo prizadevanje za prevod Svetega pisma, sem z velikim začudenjem odkril, kako požrtvovalno se je Slomšek lotil tudi tega, da bi se pripravil nov slovenski prevod. Takrat so namreč duhovniki v katoliški cerkvi večinoma uporabljali Japlja, ki pa je imel minimalne opombe. V nekem pismu, ki ga je Slomšek dobil na mizo in v katerem ga je neki župnik spodbujal k nujnosti, da nadomestijo Japlja s komentiranim prevodom, je opisana situacija, kako je v neki fari ugleden kmet, ki je sicer obiskoval mašo vsako nedeljo, živel že s tretjo ženo. Kmet se je skliceval na očake – kakor so živeli očaki, Abraham, Izak in Jakob. Očaki so bili v tem pogledu zelo »široki«. Da se kaj takega ne zgodi danes, nujno potrebujemo ustrezno razlago. To je živ primer, kako potreben je komentar za razumevanje svetopisemskih besedil.
Omenjenih je bilo že kar nekaj različnih prevodov Svetega pisma v slovenski jezik. Na katerih starejših prevodih temelji SPJ? V kolikšni meri SPJ upošteva bogastvo starih prevodov po načelu “ohraniti, kar je dobrega”?
Dr. Matjaž: Ko sva z dr. Špeličem prevajala evangelije, sva z velikim presenečenjem ugotovila, da je bil od starih slovenskih prevodov glede na izvirnik izredno natančen Chraska. Chraska je bil protestant, Čeh, ki se je pri prevodu držal Lutrove dikcije. Rešitve, ki so se pojavile v njegovem prevodu, so se v veliki meri ohranile vse tja do Jere – Pečjaka.
Po zaslugi računalniških pripomočkov sva lahko imela hkrati odprte vse možne slovenske prevode in tudi do trideset in več drugih prevodov v tuje jezike. Včasih so se v veliko pomoč izkazali Trubar, Dalmatin, Chraska. Menim, da Dalmatin po prevajalskih sposobnosti ni presegel Trubarja. To sem ugotavljal na konkretnih primerih. Žal mi je, da se Trubarjev prevod ni bolj ohranil, Dalmatinova varianta je bila včasih veliko manj slovenska, veliko bolj nemška.
Martin Luter se je pri svojem prevodu ravnal po duhu nemškega jezika in ne po jezikovnih in slovničnih zakonitosti jezika izvirnega besedila: »Kdor hoče govoriti nemško, naj se ne ravna po načinu izražanja hebrejske besede, ampak naj potem, ko je hebrejskega človeka razumel /…/, če ima na voljo nemške besede, ki mu ustrezajo, naj pusti hebrejske besede in prosto izrazi pomen v najboljši nemščini, ki jo premore.« Gre pri SPJ za dinamičen ali za dobesedni prevod?
Dr. Večko: Najprej moramo razčistiti, kaj pomeni dinamičen in kaj dobeseden prevod. Pri dobesednem se prevajalec ravna, kolikor je mogoče dobesedno po izvirniku. Dinamičen pa je izraz, ki pomeni, da prevajalec skuša prevajati po smislu, predvsem razne fraze, idiome. Prevede jih po smislu, torej najde nekakšen ekvivalenten slovenski izraz oz. poved. V slovenskem prevajanju smo se vseskozi bolj nagibali k dobesednemu prevodu. Dinamičen ni bil nikoli zaželen, čeprav so bili nekaj časa dinamični prevodi moderni. Prevod, ki je nastal iz teženja po dinamičnem prevajanju po smislu, je zelo neuspešen Einheitsübersetzung (v Nemčiji), ki so ga najbolj odklonili protestanti, čeprav je bil narejen prav v ekumenske namene. V Sloveniji smo se poskušali od dinamičnega prevajanja čim bolj distancirati. V standardnem prevodu (SSP) so evangeliji prevedeni precej pod vplivom dinamičnega načina. Zato so v jeruzalemski izdaji najbolj predelani prav evangeliji, ki so bili z dinamičnim prevodom najbolj »prizadeti«, če se tako izrazimo. Naša težnja je torej uveljavljati čim bolj dobeseden prevod, s tem, da smo seveda pazili na zanke, ki so prisotne v dobesednem prevodu. Tj. izogibanje suženjskemu odnosu do črke, pazljivost pred tem, da bi svoj jezik pohabili in ga na silo nakovali na grški oz. hebrejski izvirnik.
Dr. Špelič: Noben prevod ne more biti strogo dobeseden in noben prevod ne more biti strogo dinamičen. Če bi bil prevod skrajno dinamičen, potem bi bil omejen na razumevanje v zelo ozkem okolju. Primer dinamičnega prevajanja bi bilo prevajanje v ljubljanščino iz začetka 21. stoletja ali pa v mariborščino s konca 20. stoletja. Vprašanje je, koliko bi bili ustrezni čez leto ali dve ali nekaj kilometrov naprej. In to je tveganje dinamičnega prevoda. Dinamični prevod lahko res bolj »zažge«, ampak samo v omejenem času in v omejenem prostoru, zato imajo dinamični prevodi zelo kratek rok trajanja. Sveto pismo pa je knjiga, ki ima do sedaj najdaljši rok. Najbolj klasičen dinamični prevod je angleški Good News Bible, tudi nemška Gute-Nachricht-Bibel in še nekateri drugi. Tudi v slovenščini obstaja več takšnih poskusov. To je dobro, vendar pa je treba vedeti v duhu prej povedanega, katerega leta in kje je to nastalo.
Povsem dobesedni prevodi so na drugi strani prav tako nemogoči, ker se dobesedno ne da prevajati. Edini res dobesedni prevod je t. i. interlinearni prevod, kjer se pod grško ali hebrejsko besedo podpišejo samo prevedene besede. V tem primeru je potrebno obvladati vsaj malo grščine ali hebrejščine, da bi razumeli tisto, kar je spodaj napisano slovenskega. Interlinearne izdaje so zelo uporabne za študij. Vendar to ni izdaja, ki bi bila splošno sprejeta. Naš prevod, jeruzalemska izdaja, je naredil iz že precej prečiščenega bivšega »malo dinamičnega« prevoda, ki je že bil precej dobeseden, k še malce bolj dobesednemu, zvestemu prevodu. Vendar sva z dr. Matjažem pazila, da to ni šlo na račun slovenske slovnice in na račun razumevanja besed. Gotovo pa je, da dobesedni prevod zahteva več opomb. Določene podobe je potrebno razložiti v njihovem kontekstu v opombi.
(se nadaljuje)
Opomba: tu objavljeno besedilo sem kot voditelj okrogle mize pripravil po zvočnem zapisu.
Foto: Druzina
