Jeruzalemska izdaja Svetega pisma, okrogla miza, Maribor (1. del)

1

Natanko pred sedmimi meseci, 21. aprila 2010, je potekala na Teološki fakulteti v Ljubljani slovesna predstavitev novega prevoda Svetega pisma z naslovom  Sveto pismo: Nova zaveza in Psalmi. Ob rojstvu novega prevoda Svetega pisma je revija Tretji dan na Teološki fakulteti v Mariboru organizirala okroglo mizo, h kateri je prisedla skupina prevajalcev in sodelavcev novega prevoda: dr. Maksimilijan Matjaž, dr. Miran Špelič in dr. Snežna Terezija Večko. Rdeča nit pogovora je bilo razmerje med Besedo in prevodom, ki se opira na t. i. Jeruzalemsko Biblijo (La Bible de Jérusalem), najpomembnejšo in najbolj vplivno katoliško izdajo Svetega pisma po drugi svetovni vojni.

Na uradni predstavitvi novega prevoda jeruzalemske izdaje Svetega pisma ste dejali: »Stopamo v brazde bogate zgodovine prevajanja Svetega pisma kot temeljne knjige naše kulture, ki sega ne samo 460 let nazaj v Trubarjev in Dalmatinov čas, ampak vse do prvih prevodov odlomkov svetopisemskih besedil v slovanski jezik, ki sta jih v 9. stoletju opravila naša blagovestnika Ciril in Metod.« Z novim prevodom vstopamo torej v živ in nepretrgan proces hrepenenja, da bi Beseda vstopala v naše življenje in kulturo ter prebivala med nami?

Dr. Matjaž: Res je. Kljub temu, da smo ob zaključku velikega projekta novega prevoda Nove zaveze in Psalmov polni veselja, je vendarle veliko dejavnikov, ki poskrbijo za to, da lahko ostanemo v mejah skromnosti. Včasih bomo morali tudi kdaj zardeti zaradi napak, ki jih sedaj ugotavljamo, da so se nam prikradle v novi prevod. Torej, da je prevod živ organizem in da je prevod Svetega pisma nekaj, s čimer se mora soočiti vsaka generacija, smo ob procesu nastajanja novega prevoda spoznavali tudi mi. Da je preveč plitvo in površno vprašanje, »Kaj je tukaj konkretno novega?«, ampak je na koncu pravzaprav novo vse – prevod vstopa med ljudi z neko novo močjo, z novim ognjem, z novo obleko vstopa Beseda med ljudi in v človeška srca. Novi prevod je sicer samo en kamenček, vendar dragocen in pomemben v mozaiku zgodovine našega naroda in naše kulture.

Če se navežem na besede dr. Matjaža: Je bil novi prevod potreben? Kje konkretno ste videli/vidite potrebo po novem prevodu glede na vaše področje raziskovanja?

Dr. Špelič: Prevod ni potreben le za moje področje raziskovanja, ukvarjam se namreč s cerkvenimi očeti. Že pri njih sem videl, da so se morali resno zagristi v problem podajanja Božje besede in da so opazili, kako je težko, če se Božja beseda enkrat prevaja tako, drugič drugače. Že v patristični dobi se je pojavila želja po boljšem prevodu. In dejstvo je, da noben prevod ni dovolj dober. Vsak prevod je le za »silo dober«, za tisti trenutek, zato je prevode treba vedno znova spreminjati in izboljševati. Dejstvo je, da je Božja beseda tako zahtevna, da nikoli ne omogoča popolnega razumevanja. Tako kot v eksegezi ne moremo priti do dokončne razlage, tako tudi pri prevodu ne moremo priti do dokončno natančnega prevoda te Besede. Zato je prevod živ organizem, ki stalno traja. Morda smo si nekoč v starih časih, ko smo bili še mladi in nadebudni in manj sivolasi, predstavljali, da je sedaj že skrajni čas za resen in dober prevod. Ne bo ga. Sploh pa bomo to besedilo razumeli šele takrat, ko ne bo treba več listati za Božjo besedo po papirjih, ampak nam bo to dano dojeti na kakšen drugačen način.

Veliko je govora o t. i. Jeruzalemski izdaji. Kaj ta oznaka pomeni?

Dr. Večko: Ime že samo po sebi nakazuje, da ima opraviti z Jeruzalemom. V svojem originalnem prevodu, tj. v francoskem jeziku, prihaja ta biblija iz Jeruzalema. Nastajala je v času druge svetovne vojne. Takrat je bila na predavatelje Francoske biblične in arheološke šole v Jeruzalemu naslovljena prošnja literarnega urednika založbe CERF v Parizu, da bi pripravili prevod Svetega pisma. Na te pobude in prošnje so se le-ti odzvali in začeli na novo prevajati Sveto pismo. Do leta 1947 je izšlo 43 zvezkov svetopisemskih knjig po načelu čim večje skladnosti z izvirnikom in z obsežnimi opombami. Prevodu in opombam je vendarle manjkala enotnost in usklajenost, ker je vsak prevajalec lahko delal po svoji uvidevnosti. Ta prevod je naletel na veliko sprejetost prav zaradi opomb in uvodov. Revidiranega in poenotenega so ga 1956 izdali v eni knjigi. Ponovno so ga revidirali 1973. Končno leta 2000. Po tej izdaji je naš prevod Jeruzalemske Biblije v glavnem prevzel uvode, opombe, reference in druge dodatke, ki krasijo in delajo ta prevod tako značilen in pomemben.

V uvodu smo slišali, da je zaključen prvi del projekta. Kako je bil projekt zastavljen v celoti? Kako dolgo je trajalo prevajanje?

Dr. Matjaž: Na kratko takole. Projekt prevoda Nove zaveze in Psalmov je trajal tri leta.  Prvo leto in pol smo se v resnici posvečali predvsem organizacijskim vprašanjem, saj smo morali postaviti neko osnovno infrastrukturo tako za prevajanje kot kasneje za vzdrževanje in razvoj prevodnega projekta. V prihodnosti imamo v načrtu še šestleten projekt za izdajo celotne Stare zaveze, se pravi celotnega Svetega pisma.

Morda je zanimivo vprašanje, kako smo sploh prišli do ideje o jeruzalemski izdaji oz. o novem prevodu. Glavni iniciator projekta je akademik profesor Jože Krašovec, ki je organiziral tudi projekt Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma. Tega je leta 1993 prevzela Slovenska svetopisemska družba, ki smo jo v ta namen tudi ustanovili. Že leta 2000 smo v Upravnem odboru družbe sprožali pobude, da bi pristopili k potrebni reviziji slovenskega standardnega prevoda, ki bi se moral tudi v teološkem smislu bolj prilagoditi večinskim katoliškim pogledom. V teh pogovorih o reviziji so bile v zraku različne možnosti, ki so se nam odpirale. Kot veste, pri t. i. ekumenskih izdajah, med katere sodi tudi slovenski standardni prevod, ni toliko kritično besedilo samo, kakor okvir, v katero je to besedilo postavljeno. Temu kar danes rečemo jeruzalemska izdaja, je strokovni okvir ali aparat besedila bibličnega prevoda, ki daje celotni knjigi Svetega pisma posebno težo in tudi smer interpretacije. Počasi smo ugotovili, da bomo težko uskladili različne revizijske rešitve v samem besedilu z interpretacijo tega besedila v uvodih in opombah, ki nujno spadajo k izdaji Svetega pisma. Zato smo končno odločili za ločen projekt katoliškega prevoda oziroma katoliške izdaje. Vedno bolj jasno nam je postajalo, da se moramo tega dela lotiti najprej kot katoličani in tudi kot strokovnjaki v okviru Teološke fakultete in bo ta prevod, ki bo nastal v kompletu z interpretacijo v uvodih in opombah, pravzaprav nov prevod. Prepričani smo, da nov prevod ne bo osiromašil ekumenskega dialoga, ampak bo to prispevek k še bolj poglobljenemu in iskrenemu ekumenskemu dialogu. Končno bomo namreč tudi katoličani na Slovenskem, ki smo vendarle večinska Cerkev, lahko z lastnim prevodom dali konstruktiven prispevek k razvoju biblično-teološke misli pri nas.

 (se nadaljuje)

Opomba: tu objavljeno besedilo sem kot voditelj okrogle mize pripravil po zvočnem zapisu.

Foto: Druzina

1 komentar

Comments are closed.