Včerajšnje britanske volitve so polne paradoksov. Premierka Theresa May jih je sklicala, da bi na njih okrepila svoj položaj, a ga je dramatično poslabšala, saj je iz večine, s katero bi lahko vladala še tri leta, naredila manjšinsko vlado, odvisno od severnoirskih unionistov. Z daljšim nosom kot ona je v času, ki se ga je moč spomniti, volilni dan končal samo še Jacques Chirac, ko je razpisal predčasne volitve, da bi utrdil oblast svoje desne sredine, na koncu pa pristal v kohabitaciji s socialistom Lionelom Jospinom.
Sedemdeseta pozdravljajo
Naslednji paradoks je, da so konservativci Therese May dosegli domala enak odstotek glasov kot na vrhuncu evforije zaradi zmage v falklandski vojni, a so kljub temu brez absolutne večine sedežev. Razlog tiči v tem, da so v primerjavi z volitvami pred dvema letoma še več pridobili Corbynovi laburisti in skoraj dohiteli konservativce. Edina sreča za Mayjevo je, da jih vendarle niso prehiteli po številu oddanih glasov, kar bi se verjetno zgodilo, če bi kampanja še malo trajala. Včerajšnji rezultat na laž postavlja tudi vse tiste, ki tarnajo nad permanentno krizo evropskih strankarskih sistemov. Vodilni britanski stranki, konservativci in laburisti, skupaj tako močni nista bili že od leta 1970, ko sta pobrali 89,5 odstotka glasov (tokrat 82,4 odstotka, v časih Thatcherjeve pa okrog 70 odstotkov). V njuni senci se nadaljuje hiranje liberalnih demokratov, ki so v deležu volilne pogače danes tam, kjer so bili nazadnje leta 1959. Na semaforju je stvar sicer videti bolje, saj so štiri sedeže pridobili.
Corbyn kot dedič UKIP
Že druge volitve zapored so na svoj način odločili volivci Stranke neodvisnosti Združenega kraljestva (UKIP). Na prejšnjih volitvah s tem, da so se ravno dovolj zažrli v laburistično volilno telo, da so laburistom preprečili uspeh v odločilnih volilnih okrožjih, s čimer so tlakovali pot absolutni parlamentarni večini konservativcev. Tokrat so Mayjevo te večine oropali, ko so se med množičnim eksodusom proč od UKIP v zadnjih tednih kampanje množično preusmerili k Jeremyju Corbynu. Če sta Wilders in Le Penova zgolj zgrešila zastavljene cilje, je UKIP prva novodobna populistična stranka v zahodni Evropi, ki je po vzponu doživela pravo izkoreninjenje. Z več kot dvanajstih odstotkov je namreč padla na manj kot dva. Nekaj podobnega se je leta 2002 zgodilo svobodnjakom v Avstriji, vendar je bil padec vseeno manj drastičen.
Preprosta razlaga bi kajpak bila, da so zagovorniki “britanske neodvisnosti” svojo zgodovinsko nalogo opravili. Vsi pomembnejši akterji so tokrat trobili v rog brexita, njihovega kronskega projekta. In tu je še en paradoks včerajšnjega glasovanja. Ne tako daleč nazaj, lani ob istem času, je več kot 48 odstotkov Britancev glasovalo za nadaljevanje članstva Združenega kraljestva v Evropski zvezi. Zdaj sta bila v ringu glavna (in dobila več kot 80 odstotkov glasov) izvajalka brexita Theresa May in “breksitovec po duši” Jeremy Corbyn. Stranki, ki sta si o brexitu drznili vsaj malo dvomiti, liberalni demokrati in škotski nacionalisti, sta skupaj komaj prelezli desetodstotno mejo in v Westminstru ne bosta greli niti osmih odstotkov sedežev. Na prvi pogled je to presenetljivo, toda odločanja na vse ali nič, kar referendumi praviloma so, neredko sprožijo homogenizacijo na zmagoviti strani. Tako je leta 1946 v Italiji zagovornikom monarhije za ohranitev “majskega kralja” na prestolu zmanjkalo le nekaj odstotkov (tako malo, da o rezultatu referenduma nekateri dvomijo še danes). Ampak že na parlamentarnih volitvah dve leti pozneje monarhistične stranke niso dosegle niti sedmih odstotkov glasov.
Polom škotskih nacionalistov
Enak učinek je očitno pokosil škotske nacionaliste glasne Nicole Sturgeon. Če so pred dvema letoma še jahali na valovih poreferendumske mrzlice, so se v današnje jutro zbudili s hudim glavobolom. Unionistični tabor je zbral krepko več kot šestdeset odstotkov glasov, najglasnejši unionisti, konservativci, so pobrali na Škotskem več sedežev kot kadar koli po letu 1983. To je pravzaprav tudi edina uteha za Thereso May. Ne čisto pričakovano so nacionalisti tako nenadoma na podobni pot kot kanadski Quebeški blok, ki je po izjemno tesnem porazu na referendumu o neodvisnosti Quebeca postopoma izgubljal tla pod nogami in leta 2011 od nekdanjih štiriinpetdesetih obdržal vsega štiri sedeže. Ideja o quebeški neodvisnosti pa je klinično mrtva že bistveno dalj časa. Tudi drugi škotski referendum o neodvisnosti, predvsem pa njegov uspeh, že dolgo nista bila tako odmaknjena kot danes.
A tokrat so privrženci Nicole Sturgeon še tisti, ki jim gre precej zaslug za “viseči parlament” kljub rekordnemu izplenu največjih strank. Na razcepljeni škotski sceni je bilo 37 odstotkov glasov še vedno dovolj za 35 od 59 škotskih sedežev (izgubili so jih enaindvajset). Če bi se trend nadaljeval, bi lahko na naslednjih volitvah znova pristali pri folklornih nekaj poslancih.
Ko smo že pri regionalnih strankah, je na Severnem Irskem opazna podobna težnja po koncentraciji kot na vsedržavni ravni. Sinn Fein je po desetletjih sobivanja na katoliški stran povsem pometel z zmernejšimi socialnimi demokrati, demokratskim unionistom na protestantski družbe v Westminstru ne bodo več delali – prav tako zmernejši – ulstrski unionisti.
