Čeprav je bilo od vsega začetka jasno, da je jedrska energetika svetovna igra z ognjem, so strokovnjaki in politiki (ob nasprotovanju mnogih okolje-varstvenikov), s stisnjenimi zobmi in dobrim upanjem pričakovali boljše in boljše čase. Prvi večji udarec so, kot posledico »človeškega faktorja«, doživeli ob černobilski nesreči (1986), ki je prizadela, v večji ali manjši meri ves naš planet. Prejšnji mesec pa sta minili dve leti od najbolj boleče kombinacije naravne in jedrske katastrofe, na Japonskem (Fukušima), čeprav je bila za svetovno javnost bolj opozorilna, kot kruta. Pokazala je namreč človekovo ne moč ob hudih potresnih dogodkih na območjih jedrskih naprav.
Ni čudno torej, če so okoljevarstveniki ob tej priliki dvignili glasove proti jedrski energetiki. To pa ni mačji kašelj, saj je v tem času po svetu delovalo, v 31 državah, okrog 450 jedrskih elektrarn, ki so pošiljale na svetovni trg pribl. 13% celotne električne energije. K sreči se je po tem dogodku v Evropi število nejedrskih držav povečalo le od 2 na 4 (Avstriji in Italiji sta se pridružili Estonija in Irska), Nemčija pa je sklenila do leta 2035 zapreti vse reaktorje. Mednarodna jedrska agencija (IAEA) je za isto obdobje svojo oceno o gradnji novih jedrskih naprav po svetu zmanjšala na polovico.
O argumentih za načrtovanje bo prav gotovo že naslednje desetletje prineslo nova spoznanja, ali pa vsaj bolj poenotilo javno mnenje, ki je danes razcepljeno.Okoljevarstveniki so namreč ob teh vprašanjih razdeljeni v dve skupini: ena od teh jedrsko energetiko zagovarja in vidi glavni okoljski problem v emisijah ogljikovega dioksida ob kurjenju plina, premoga in nafte, saj povzročajo
klimatske spremembe, ki bodo človeku in življenju nasploh, vse manj in manj prijazne . . .
Nasprotniki jedrske energetike se praviloma zavedajo škodljivosti emisij toplogrednih plinov, ki povzročajo podnebne spremembe, še večjo nevarnost pa vidijo v uporabi jedrske energije za proizvodnjo elektrike, in sicer predvsem zaradi možnosti jedrskih nesreč, nerešenega varnega spravila radioaktivnih odpadkov, problemov s pridobivanjem·uranove rude in proliferacije jedrskega goriva, ki ga je možno uporabiti za izdelavo atomskega orožja. Obešajo se tudi na spoznanja, da jedrske elektrarne ne morejo delovati v vseh vremenskih razmerah, saj je v posebno vročih poletnih mesecih reke toliko presušijo, da ni dovolj vode za hlajenje reaktorjev. Poleg tega pogledi na shranjevanje iztrošenega reaktorskega goriva niso enotni.
Medtem, ko so cene jedrskih in ostalih energijskih naprav (po ameriških podatkih) približno enake, pa je bil za investitorje do nedavnega posebej privlačen podatek nizka cena goriva, saj je bila cena za KWh električne energije proizvedene z jedrskim gorivom (kljub znatnim stroškom shranjevanja izrabljenega goriva) –nekaj – krat nižja, kot cena energije, pridobljene s premogom ali zemeljskim plinom. V zadnjih letih pa sta se ti dve ceni na nekaj deset % približali ceni »nuklearne elektrike« in je kot glavna prednost ostala samo skrb za varovanje ozračja.
Kaj pa Slovenija?
V Sloveniji imamo z jedrsko elektrarno v Krškem (JEK) dobre izkušnje in je pomemben energijski vir, saj s polovico zmogljivost (polovica pripada Hrvaški) pokriva (leta 2011) 24% v Sloveniji proizvedene električne energije. Kljub podaljšanju njene življenjske dobe od 40 na 60 let, ki so ga je potrdile tudi mednarodne institucije, kljub vzornemu 32-letnemu delovanju sedanje ekipe, ki je z izboljšavami dosegla pribl. 10% povečani izkoristek reaktorja, se bo treba v kratkem ponovno srečati z nasprotniki jedrske energije pri nas, ki jim bo v močno oporo nemška odločitev o ugasnitvi vseh reaktorjev do leta 2035.
Vendar bodo na, drugi strani, »jedrašem« v oporo nove, še bolj varne izvedbe reaktorjev. Predlagatelji gradnje nove slovenske jedrske elektrarne »-na levi strani Save« se opirajo na naslednje argumente: daljša življenjska doba, (minimalno 60 let, doslej 40 let), krajši remonti, večja varnost, dodatno zmanjšana možnost nesreče zaradi taljenja sredice, manjša poraba naravnega urana, možnost uporabe recikliranega jedrskega goriva, večji izkoristek (boljši ekonomski dosežki), 20 % do-30% manj nizko in srednje radioaktivnih odpadkov med obratovanjem in po razgradnji elektrarne. Uporaba recikliranega goriva zmanjša prostornino visoko radioaktivnih
odpadkov za 80 %.
Vse te lastnosti zagotavljajo visokotemperaturni jedrski reaktorji tretje generacije, (ki jih na tržišču ponujajo trije različni svetovni proizvajalci). Dejstvo, da sedanji reaktor v Krškem pripada drugi generaciji teh reaktorjev, pomeni, da bi bil prehod na novi reaktor (tipa III) za trenutno reaktorsko ekipo v Krškem znatno poenostavljen.
K temu bi prispevalo seveda tudi znanje, ki so si ga pridobili ob pripravi in shranjevanju radioaktivnih odpadkov, ne samo iz JEK,ampak iz vse Slovenije (v glavnem iz Ljubljane). Na eni od lokacij v bližini elektrarne (Brinje) poskrbijo za srednje radioaktivne odpadke, na drugi, v Vrbini pa bodo v globini 50_m shranjevali prostorsko zreducirane in trajno zapakirane, tudi višje radioaktivne odpadke (npr. tudi »pepel« izrabljenih in »ohlajenih« gorivnih palic, ki jih pošiljajo na predelavo v inozemstvo (na Švedsko) .
Viri:
Prihodnost jedrske energije v Sloveniji.
Glej tudi: Casnik.si: Franc Cvelbar (objave: 21.2.2012, 22.4.2011,19.3.2011)
// //
