Pred nami je praznovanje dvajsetletnice slovenske države. Na skorajšnji predvečer tega, ne bom rekel praznika, ampak svetega dneva (holy-day), se človek ozre na prehojeno pot, ki ni bila lahka, pa vendar v marsičem uspešna. Po javnem mnenju sodeč ni razlogov za pretirano slavje, temveč za treznost in razmislek, saj je Slovenija danes politično, družbeno in moralno na tako nizki točki, kot še ni bila v vsej svoji mladosti.
Fatalna družba in škandalozno javno mnenje
Po eni strani lahko rečem, da ljudstvo »poje« juho, ki si jo skuha, po drugi strani pa sklepam, da je vse več ljudi apolitičnih in apatičnih in razkorak med širšimi družbenimi interesi in ozkimi ekonomsko-političnimi interesi je vse večji. Glavni vzrok vidim v individualističnem pragmatizmu, ki izpodriva skupno dobro, nenazadnje so ravno parcialni interesi in sumljivi privatizacijsjki dobički zaznamovali tranzicijo. Že stari Grki so dojemali politiko kot opravljanje skupnih družbenih zadev. Ljudje se vse manj družbeno angažiramo, zaradi stigmatiziranja pa je odločitev za aktivno politično participacijo precej težka in negotova. Naslednje je vprašanje avtonomnosti in vpliva civilne družbe. Zaradi bivšega državnega socializma civilnodružbene organizacije še vedno nimajo večjega pomena v družbi. Lahko rečem, da imamo podržavljeno družbo, saj je vse kar ni javno (npr. šole) lahko »nevarno«. Ponavadi ravno oblast in njene eminence določajo kaj je civilnodružbeno in edino zveličavno. Sama družba je videti nekako nemočna, fatalna in odtujena, kot mrtvi rokav reke. Ljudje prenašamo to bolj ali manj stoično in ravnodušno, namesto da bi pogosteje zaveslali proti toku. Za povrh nas obvladujejo še mediji, (pre)polni fikcije, škandalov, šovov in civilne religije.
Prosvetljena in zveličavna oblast
V demokraciji ima oblast ljudstvo, dejansko pa gre za prenos oblasti na državni aparat. Vse tri veje oblasti – izvršna, zakonodajna in sodna – ne uživajo zaupanja. Analitiki so si bolj ali manj enotni, da je rak rana slovenske države nedelovanje pravne države, kar je eden od ključnih pogojev za demokratično družbo. Zakonitost se ni izkazala kot veljavni standard, sprejemanje zakonov je bolj sofistično, torej na podlagi mnogih resnic in besednih iger, namesto argumentov in trdnih temeljev. Parola »vsi so enaki« pogosto označuje strankarske elite za izkoriščevalsko oblast ozkih interesov. V celoti gledano o zakonodajni oblasti nikakor ne morem govoriti v superlativih, a prav tako ne morem pristati na dejstvo, da so vsi enako slabi. Ne glede na nizek ugled parlamenta, ima vladajoča koalicija večjo odgovornost za stanje v družbi kot opozicija, zato je izenačevanje le-te prilivanje dodatnega olja na ogenj. Kaj je z vlado, ki nam vlada? Kljub temu, da predsednik vlade še edini trdi, da nismo v politični krizi, je vsaj evidentno, da smo v vladni krizi. Potem, ko je kot »privesek« iz koalicije izstopila stanovska stranka Karla Erjavca, se sedaj razbija monolitni »sveti trojček SD-Zares-LDS«. To je dovolj močno politično dejstvo, ki delegitimira to vlado. Ne gre za to, da se za vsako ceno zahteva predčasne volitve, (ki so lahko v primeru vladne oz. politične krize primeren demokratični instrument) da nikakor ni možno izpeljati mandata z manjšinsko vlado, ampak za zavarovanost, da je levosredinska vlada oz. natančneje Borut Pahor edini, ki lahko najbolje vodi to državo. Predsednica LDS-a, ki še vztraja v vladi, je izjavila za Odmeve, da si za vladanje države predstavlja le levo-sredinsko politiko in ne neke ozkogledne, zaprte in konservativne politike. Konservativnost je nazadnjaška le v prenesem pomenu, ne pa v resnem političnem žargonu. Toliko o liberalnosti in odprtosti do drugače mislečih. Ravno to – avtoritarnost – mnogi očitajo Janševi politiki. A tako enobarvne vlade kot v aktualnem mandatu oz. v zadnjih mesecih še nismo imeli. Zmaga na volitvah nujno ne zagotavlja štiriletne nedotakljivosti katerekoli vlade. Nekateri trdijo, da predčasne volitve ne bodo rešile ničesar. Morda res ne, vsaj kratkoročno. Na srednji rok pa so lahko takšne predčasne klofute stimulus za strankarsko konsolidacijo. V tem trenutku je relevantno vprašanje ali so predčasne volitve potrebne ali ne, ne zaradi osebnih preferenc oblastnikov, ampak zaradi dobrobiti naroda, ki ga je zakockala politika.
Politizacija in demonizacija cerkve
Če na zrelostnih izpitih pada politika, na to niso imune niti verske institucije. Nekako vedno pričakujemo, da se zgledi stopnjujejo glede na položaj oz. pomen, na katerega se nanašajo, čeprav se zgledi in prakse začnejo pri posamezniku. Po eni strani pričakujemo od institucij, še posebej katoliške Cerkve, da so zgledne in kredibilne. Ali je katoliška cerkev v celotnem občestvenem smislu (kler + laiki) sploh lahko neomadeževana, torej sveta? Ne samo v času slovenske države, po celotni krščanski zgodovini ne moremo trditi, da je cerkev povsem sveta, ampak tudi grešna. Iz človeškega vidika je cerkev šibka kot vsak posameznik, kar potrjuje nedavni finančni polom mariborske nadškofije in drugi škandali. Pogosto smo ravno kristjani le »deklerativci«, saj se vedemo kot da nam ni nič sveto. Bojimo si postaviti višje standarde ter se prepuščamo »toku« večine in varni zasebnosti. Po drugi strani pa živimo v sekularizirani družbi, v kateri vera načrtno izginja. Ne samo vera, tudi poštenost in vest. Ljudje smo se navadili na življenje »bližnjic« in »ovinkarjenja«, v primeru težav pa se vedno sklicujemo na državo. S tem ko imamo tako stroga merila do cerkve, posredno priznavamo vrednost oz. svetost tistega kar oznanja. Če samo (leva) država determinira, kaj je prav za družbo, potem se sploh ne čudim, zakaj se stalno pasivizira cerkev oz. civilno družbo. Pri vprašanju cerkve ne gre toliko za vmešavanje v politiko, ampak za to, da se cerkev spolitizira, državo pa očisti nepotrebne navlake.
Lahko, da je za marsikoga (krščanska) vera norost, kot je bila že za antične pogane. Glede na ozračje v državi se zdi, da ima smisel samo še tisto »zgoraj«. Izboljšanja razmer ni pričakovati od donatistično samooklicanih »svetih« politikov, ampak od širše volje in konseza, ki bo temeljil v skupnem dobrem. Alternativa je v podružabljanju javnega oz. države, ki bo imela dušo in temeljne vrednote.
Foto: universetoday.com
