Je v tej deželi (še) kaj svetega?

3

Pred nami je praznovanje dvajsetletnice slovenske države. Na skorajšnji predvečer tega, ne bom rekel praznika, ampak svetega dneva (holy-day), se človek ozre na prehojeno pot, ki ni bila lahka, pa vendar v marsičem uspešna. Po javnem mnenju sodeč ni razlogov za pretirano slavje, temveč za treznost in razmislek, saj je Slovenija danes politično, družbeno in moralno na tako nizki točki, kot še ni bila v vsej svoji mladosti.

Fatalna družba in škandalozno javno mnenje

Po eni strani lahko rečem, da ljudstvo »poje« juho, ki si jo skuha, po drugi strani pa sklepam, da je vse več ljudi apolitičnih in apatičnih in razkorak med širšimi družbenimi interesi in ozkimi ekonomsko-političnimi interesi je vse večji. Glavni vzrok vidim v individualističnem pragmatizmu, ki izpodriva skupno dobro, nenazadnje so ravno parcialni interesi in sumljivi privatizacijsjki dobički zaznamovali tranzicijo. Že stari Grki so dojemali politiko kot opravljanje skupnih družbenih zadev. Ljudje se vse manj družbeno angažiramo, zaradi stigmatiziranja pa je odločitev za aktivno politično participacijo precej težka in negotova. Naslednje je vprašanje avtonomnosti in vpliva civilne družbe. Zaradi bivšega državnega socializma civilnodružbene organizacije še vedno nimajo večjega pomena v družbi. Lahko rečem, da imamo podržavljeno družbo, saj je vse kar ni javno (npr. šole) lahko »nevarno«. Ponavadi ravno oblast in njene eminence določajo kaj je civilnodružbeno in edino zveličavno. Sama družba je videti nekako nemočna, fatalna in odtujena, kot mrtvi rokav reke. Ljudje prenašamo to bolj ali manj stoično in ravnodušno, namesto da bi pogosteje zaveslali proti toku. Za povrh nas obvladujejo še mediji, (pre)polni fikcije, škandalov, šovov in civilne religije.

Prosvetljena in zveličavna oblast

V demokraciji ima oblast ljudstvo, dejansko pa gre za prenos oblasti na državni aparat. Vse tri veje oblasti – izvršna, zakonodajna in sodna – ne uživajo zaupanja. Analitiki so si bolj ali manj enotni, da je rak rana slovenske države nedelovanje pravne države, kar je eden od ključnih pogojev za demokratično družbo. Zakonitost se ni izkazala kot veljavni standard, sprejemanje zakonov je bolj sofistično, torej na podlagi mnogih resnic in besednih iger, namesto argumentov in trdnih temeljev. Parola »vsi so enaki« pogosto označuje strankarske elite za izkoriščevalsko oblast ozkih interesov. V celoti gledano o zakonodajni oblasti nikakor ne morem govoriti v superlativih, a prav tako ne morem pristati na dejstvo, da so vsi enako slabi. Ne glede na nizek ugled parlamenta, ima vladajoča koalicija večjo odgovornost za stanje v družbi kot opozicija, zato je izenačevanje le-te prilivanje dodatnega olja na ogenj. Kaj je z vlado, ki nam vlada? Kljub temu, da predsednik vlade še edini trdi, da nismo v politični krizi, je vsaj evidentno, da smo v vladni krizi. Potem, ko je kot »privesek« iz koalicije izstopila stanovska stranka Karla Erjavca, se sedaj razbija monolitni »sveti trojček SD-Zares-LDS«. To je dovolj močno politično dejstvo, ki delegitimira to vlado. Ne gre za to, da se za vsako ceno zahteva predčasne volitve, (ki so lahko v primeru vladne oz. politične krize primeren demokratični instrument)  da nikakor ni možno izpeljati mandata z manjšinsko vlado, ampak za zavarovanost, da je levosredinska vlada oz. natančneje Borut Pahor edini, ki lahko najbolje vodi to državo. Predsednica LDS-a, ki še vztraja v vladi, je izjavila za Odmeve, da si za vladanje države predstavlja le levo-sredinsko politiko in ne neke ozkogledne, zaprte in konservativne politike. Konservativnost je nazadnjaška le v prenesem pomenu, ne pa v resnem političnem žargonu. Toliko o liberalnosti in odprtosti do drugače mislečih. Ravno to – avtoritarnost – mnogi očitajo Janševi politiki. A tako enobarvne vlade kot v aktualnem mandatu oz. v zadnjih mesecih še nismo imeli. Zmaga na volitvah nujno ne zagotavlja štiriletne nedotakljivosti katerekoli vlade. Nekateri trdijo, da predčasne volitve ne bodo rešile ničesar. Morda res ne, vsaj kratkoročno. Na srednji rok pa so lahko takšne predčasne klofute stimulus za strankarsko konsolidacijo. V tem trenutku je relevantno vprašanje ali so predčasne volitve potrebne ali ne, ne zaradi osebnih preferenc oblastnikov, ampak zaradi dobrobiti naroda, ki ga je zakockala politika.

Politizacija in demonizacija cerkve

Če na zrelostnih izpitih pada politika, na to niso imune niti verske institucije. Nekako vedno pričakujemo, da se zgledi stopnjujejo glede na položaj oz. pomen, na katerega se nanašajo, čeprav se zgledi in prakse začnejo pri posamezniku. Po eni strani pričakujemo od institucij, še posebej katoliške Cerkve, da so zgledne in kredibilne. Ali je katoliška cerkev v celotnem občestvenem smislu (kler + laiki) sploh lahko neomadeževana, torej sveta? Ne samo v času slovenske države, po celotni krščanski zgodovini ne moremo trditi, da je cerkev povsem sveta, ampak tudi grešna. Iz človeškega vidika je cerkev šibka kot vsak posameznik, kar potrjuje nedavni finančni polom mariborske nadškofije in drugi škandali. Pogosto smo ravno kristjani le »deklerativci«, saj se vedemo kot da nam ni nič sveto. Bojimo si postaviti višje standarde ter se prepuščamo »toku« večine in varni zasebnosti. Po drugi strani pa živimo v sekularizirani družbi, v kateri vera načrtno izginja. Ne samo vera, tudi poštenost in vest. Ljudje smo se navadili na življenje »bližnjic« in »ovinkarjenja«, v primeru težav pa se vedno sklicujemo na državo. S tem ko imamo tako stroga merila do cerkve, posredno priznavamo vrednost oz. svetost tistega kar oznanja. Če samo (leva) država determinira, kaj je prav za družbo, potem se sploh ne čudim, zakaj se stalno pasivizira cerkev oz. civilno družbo. Pri vprašanju cerkve ne gre toliko za vmešavanje v politiko, ampak za to, da se cerkev spolitizira, državo pa očisti nepotrebne navlake.

Lahko, da je za marsikoga (krščanska) vera norost, kot je bila že za antične pogane. Glede na ozračje v državi se zdi, da ima smisel samo še tisto »zgoraj«. Izboljšanja razmer ni pričakovati od donatistično samooklicanih »svetih« politikov, ampak od širše volje in konseza, ki bo temeljil v skupnem dobrem. Alternativa je v podružabljanju javnega oz. države, ki bo imela dušo in temeljne vrednote.

Foto: universetoday.com

3 KOMENTARJI

  1. “Sveti dan”naj bi mi bil ta spominski dan na formalno zunanje oblikovanje Slovenske države?Malo sumljiv občutek me navdaja ob tej besedi.Vse preveč t.i.”svetim” dogodkom, dosežkom,zaslugam,obeležjem,spomenikom itd.se klanjamo.Malone malikovalsko častimo v tej naši deželici vse mogoče spomine in spomenike,dogodke,dejanja,ljudi od včeraj in danes,ki pa niso ravno sveti.-Poleg tega:praznovanje naj bi bilo spontana reakcija ter posledica veselja-radosti in tudi hvaležnosti za to,da smo in kar smo.Danes in tukaj pa vključuje tudi vso pot, po kateri smo popotovali.Karšnokoli dirigiranje od zunaj in od zgoraj ne more zbuditi iskrene srčne radosti in dvomim,da sploh znamo praznovati.-Sicer pa:ob našem prazniku nam vsem želim,da bi predvsem gledali in tudi videli.Naj nam praznik raje postane poln-ik.

  2. Praznik praznujemz veseljem, ker vem, da Slovenija niso politiki, pač pa vsi mi. Ob vsem, kar je slabega v tej naši domovini, med te ne štejem dejstvo, da smo samostojni, parlamentarno-demokratični in kapitalistični (pa čeprav v bolj čudni obliki).

    Bom pa iskreno vesel, ko bom dočakal dan, da bo nek naš premier rekel, da nam služi, tako kot običajno rečejo ameriški predsedniki (I am proud to serve). Lahko da bodo prazne besede, vendar lahko ljudje držijo politike tudi za prazne besede.

    Vesel praznik vsem skupaj, čestitajmo si za to, kar smo dosegli (tega le ni tako malo) in poglejmo, kaj lahko prispevamo za bolj razvito, bogatejšo, bolj pošteno in bolj inovativno ter konkurenčno Slovenijo.
    Janez Gorenc

  3. “V demokraciji ima oblast ljudstvo, dejansko pa gre za prenos oblasti na državni aparat.”

    Pravzaprav gre za to, da je v demokraciji ljudstvo suveren, ki določenim inštitucijam podeli mandat za operativno izvajanje oblasti. Če je suveren pameten, bo izbral kompetentnega in dobrega “operativca”. Zato je relevantno, kakšni ljudje dobijo oblast. Ni absolutne meje med zasebnim in javnim v primeru politika.

    Na tem temelju lahko šele ločujemo med legalnostjo in legitimnostjo. Legalno je vse, kar oblast naredi in ni v neskladju z razglašenimi zakoni. Legitimno je tisto, kar je v skladu z željo in interesi suverena.

    V tej razpoki med legalnostjo in legitimnostjo nastane prostor za etiko. Etično ravna tisti oblastnik, ki dela v interesu suverena.

    Glede na različnost interesov posameznikov in skupin se potem zastavi vprašanje, kaj je interes “ljudstva”. Osebno zagovarjam katoliško in evropsko stališče, da je najbolje posameznikom in skupinam prepustiti čimveč prostora, da same upravljajo s sabo. Skratka: čim manj države, čim več državljana 🙂

Comments are closed.