Je Ukrajina lahko Gruzija?

13

Marsikdo bo rekel, da med gruzijskim predsednikom Mihailom Sakašvilijem in njegovim ukrajinskim kolegom Viktorjem Janukovičem ni bistvene razlike. Oba sta kot predsednika svojih držav prejkone stavila na dokaj trdo roko, le da enega podpirajo Američani, drugega pa Rusi. Čeprav niti prvi niso bili preveč zgroženi ali razočarani, ko je Janukoviču v drugem poskusu uspelo postati predsednik Ukrajine.

Bistvena razlika 

Ampak čeprav tudi ameriškemu ljubljencu Sakašviliju ni bilo vedno žal naporov, da bi onemogočil opozicijo, mu še na misel ni prišlo, da bi vse njene vidne predstavnike pometal v zapor. Ukrajinec je že sorazmerno kmalu storil prav to: za zapahi se je najprej znašel eden njegovih najglasnejših kritikov, bivši notranji minister Jurij Lucenko, slednjič pa še njegova glavna tekmica, junakinja oranžne revolucije in nekdanja premierka Julija Timošenko, ki je leta 2010 le za las izgubila proti Janukoviču. Doslej je niti združenim naporom ameriških in evropskih diplomatov ni uspelo spraviti iz zapora, saj se je predsednik očitno preveč boji. Pri tem seveda ne gre za to, da “plinska princesa” ne bi bila namazana z vsemi mažami, toda na hladnem sedi zaradi političnega sporazuma z Rusijo, glavno Janukovičevo sponzorko.

Da je Gruzija drugačna, se je med drugim pokazalo na začetku meseca, ko se je Sakašvili “dal poraziti” na parlamentarnih volitvah. Opozicija si je zagotovila lepo večino in predsednik je njen uspeh priznal. Še prej je v dogovoru s svojimi tekmeci spremenil volilni zakon, da je bolj ustrezal slednjim. Pred ukrajinskimi parlamentarnimi volitvami ga je resda predrugačil tudi Janukovič, a v svoj prid. Po zgledu skrivnega vzornika in soseda Lukašenka je sklenil strankarsko prizorišče izvotliti z vnovično uvedbo mešanega namesto čistega proporcionalnega sistema. V normalnih demokracijah, kot je denimo nemška, to seveda ni znak za preplah. V Ukrajini pač. Večinski del, ki oskrbi 225 od 450 poslancev v parlamentu, je namreč kot nalašč za razne lokalne šerife in “neodvisne” kandidate, ki bodo po volitvah jadrno prestopili v Janukovičev tabor. Lukašenku je z invazijo “neodvisnih” uspelo povsem sesuti belorusko demokracijo, podobne navale “neodvisnosti” pa navsezadnje poznamo celo z lokalnih volitev pri nas.

Sprememba bo verjetno izpolnila pričakovanja. Kot kažejo izidi vzporednih volitev, se trem strankam opozicije nasmiha krepka večina v proporcionalnem delu, saj naj bi skupaj pobrale več kot petdeset odstotkov glasov in do 127 od 225 sedežev. Vendar bodo njihov uspeh verjetno izničili ravno “neodvisni” poslanci, izvoljeni v enomandatnih okrožjih. In Janukovič bo še naprej ribaril v kalnem, opoziciji pa ne bo pomagal niti vstop boksarskega šampiona Vitalija Klička na politično sceno z velikimi koraki, potem ko je dolga leta politično deloval predvsem v prestolnici Kijev. Ni verjetno niti, da bi se Timošenkova kmalu znašla na prostosti.

Dve Ukrajini 

Drugače kot v Gruziji sedanjemu predsedniku gre na roko dejstvo, da govorita zahodna in vzhodna polovica države povsem različna politična jezika. Zahodni in deloma srednji del sta usmerjena proč od Rusije in proti zahodu, poudarjata pomen ukrajinske identitete in ukrajinskega jezika ter na volitvah glasujeta za nacionalistične stranke in za Timošenkovo. Vzhodni del, kjer ukrajinščine ne uporablja praktično nihče, je tako rekoč kot en mož na strani proruskega predsednika in se seveda ozira proti veliki matjuški Rusiji. Če gre vse po sreči, lahko protiruske in prozahodne stranke v vsej državi napaberkujejo komaj kaj več od polovice glasov, rusofilski blok iz Janukovičeve Stranke regij in komunistov pa slabo polovico. Če imata slednja za seboj vso podporo državnega aparata, kot ob tokratnih parlamentarnih volitvah, so možnosti opozicije bistveno bolj omejene. Letos je svoje očitno naredila huda kriza, a iz sovjetske šole izvirajoči Janukovič se je bržkone”izkazal” za bolj prekanjenega od ameriškega učenca Sakašvilija, ki je dopustil opozicijski triumf, in navsezadnje svoje najljubše sovražnice Timošenkove, ki je volitve izgubila, čeravno je bila v času glasovanja predsednica vlade.

Foto: Wikipedia

 


13 KOMENTARJI

  1. Koga le briga, če je Ukrajina lahko kot Gruzija, če pa je samo še vprašanje časa (tednov, morda celo dni), ko bo naša Slovenija tako kot Grčija??

  2. TA VELIKO UKRAINSKO LJUDSTVO //po površini in številu //, ki je bilo 70 let pod popolnim vplivom od MOSKVE oz. nasilne rusizacije ! POZABILI so na lastni jezik in pisavo in se morajo še dandanes boriti proti rusizaciji dežele ! Na univerzah se poučuje v rusščini ! VELIK delež ima trenutna oblast , ki ne zastopa v interesu ukraincev ! V SLOVENIJI NI USPELA PO NE NASILNA GERMANIZACIJA , NE POITALIJANČENJE ALI HUNIZACIJA , KER JE BILA CERKEV Z DUHOVNIKI MOČNO POVEZANA Z NARODOM ! Naš mali narod je torej vzdržal potujčevanje navklub vkleščenosti med germani , lahi in huni na vzhodu !

    • Ukrajina in Slovenija nikakor nista primerljivi. Ukrajinci so se dolgo imeli za posebno vejo Rusov (t. i. Malorusi) in se sploh niso izrekali za poseben narod. T. i. ukrajinarstvo gojijo samo zahodni Ukrajinci, medtem ko ljudje v osrednjem in vzhodnem delu države zanj niti slišati nočejo. Zavedajo se, da sta njihova in ruska zgodovina tako tesno prepleteni, da sta v bistvu eno. To vem, ker v tem delu Evrope poznam kar nekaj ljudi. Ukrajinci so vedno bili del vzhodnoslovanskega etničnega korpusa in tako bo tudi ostalo.

  3. UKRAINA , je torej nesrečna dežela , saj jo še naprej tlačita , izčrplujeta komunistična ortodoksna oblast ! SKORAJ tako je , kot pri nas , ko smo pod nenehnim vplivom in pritiskom priviligirane komunistične kaste !

    • Ukrajina in Gruzija sta podobne Sloveniji. Če je Belorusija ves čas ostalo pod absolutno vladavino fevdalne komunistične oblasti, ki si še naprej ves kapital fevdalno lasti, ljudi pa skorajda suženjsko s komunističnim medijsko-represivnim aparatom – pa so vse te države za kratek čas okusile priokus pluralizma oz. vsaj kratkotrajen padec komunistične represije.

      Verjetno je res problem, ker je preveč oportunistov in pragmatikov, ki kot najbolj neumne ovce padejo na “neodvisne”. Hud problem pa so komunistični sužnji, ki so psihološko in telesno pohabljeni in ne znajo z rezultati svojega dela preživeti na trgu, zato so zombiji in potencialne kamikaze-talibani. V bistvu gredo na vse ali nič, ker izgubiti nimajo nič.

      Treba je postaviti analogijo z žrtvami Frizla, ki so preveč psihološko manipulirane in zlorabljene, pijane od strahu in trpljenja – da se že ob dnevni svelobi osebnostno zlomijo. Take ljudi se običajno reši in se jim potem daje psihološko oskrbo dolgo obdobje, Fritzla pa dosmrtno zapre. Tu na političnem področju, pa komunističnemu fritzlu ves čas “demokratično” in permisivno dopuščamo, da še kar naprej psihološko in denarno zlorablja svoje žrtve in večinsko trdi, “da je to pravično”.

  4. KAKO smo se SLOVENCI ( komaj dva miljona nas je ), vkleščeni med GERMANI , LAHI , HUNI IN HRVATI , nato še nasilni srbizaciji , spoh lahko sploh utekli !? NA to smo se še OSAMOSVOJILI , reševala nas tista podedovana klenost in žilavost !
    KOMUNISTI se nimajo takorekoč z ničemer hvaliti , saj so kot internacionalisti zahtevali tu sovjetijo !

Comments are closed.