Je treba za vsako ceno ugoditi globalistom?

lampedusa begunci priseljenci ladjaNezadovoljstvo mnogih Evropejcev glede migrantske krize se skuša na vse pretege omehčati s promocijo »multikulturnega bogastva« oziroma »kiča«, ki v samem bistvu slabi narodne identitete, saj zmanjšuje občutek pripadnosti posameznikov državam v katerih živijo ter slednje dela bolj dovzetne za kolonizacijo globalnega kapitala.

Papež Frančišek ima vsekakor besedo tudi za bogate, saj jim s svojo kritiko pritiska na vest ter jih postavlja na realna tla – da v resnici niso tako veliki dobrotniki, kot pogosto mislijo o sebi, četudi za karitativne namene darujejo milijone dolarjev. Njihovo početje se ne zdi podobno iskrenemu daru uboge vdove, ki je v templju pustila dva borna novčiča, ampak se zdi najpogosteje polno preračunljivosti. Države v globaliziranem svetu postajajo province, ki jim vse bolj vladajo požrešne multinacionalke. Na tej fronti, kjer se bije srdit boj za »stare vrednote in civilizacijo«, pa imajo ključno vlogo prav nekateri dejavniki, ki se jih v današnjem času želi za vsako ceno oslabiti: jezik, kultura, narodna zavest, družina in tudi vera. Slednja prav s trenutnim svetim očetom na nek način »dezertira« s tega »civilizacijskega bojišča«. Ob tem se pojavlja vprašanje ali bi Cerkev kljub določeni spremembi usmeritve morala podpreti ohranjanje določene edinstvenosti posameznih narodov, kultur in jezikov. Je potemtakem parola, da vse bolj postajamo ena velika multikulturna družina samo podla laž, za katero se skriva krvoločna želja po izkoriščanju in oblasti, torej skušnjave, ki se jim je nekoč v puščavi zoperstavil prav Kristus sam. Ali še drugače: zdi se, da globalna elita gradi nekakšen Babilonski stolp. Lahko potemtakem ravnanje Poljske – njeno ostro nasprotovanje vsakršnemu posiljevanju z obveznimi migrantskimi kvotami pravzaprav razumemo kot natikanje nagobčnika globalni finančni požrešnosti in gre iz tega vidika za povsem krščansko ravnanje?

Multikulturalizem je zgolj mutacija socializma

Dvomim, da bi se ta migrantska gonja kar čez noč ustavila, saj se zdijo cilji elit neomajni in jasni. Na eni fronti poskušajo Evropo oslabiti z gender ideologijo in podobnimi novodobnimi izumi ter jo tako narediti ranljivo za kulturno in versko agresivne skupnosti, s tem pa pravzaprav povzročiti smrt krščanske civilizacije, torej kristijanitete, ki se je na tem območju kalila stoletja in tisočletja dolgo. Včasih malce dvomim, da je papež Frančišek pripravljen videti tudi ta vidik, ali pa se mu brezmejna krščanska karitativnost zdi preveč pomembna. Ob tem se seveda pojavljajo tudi vprašanja drugih perečih problemov, ki jih prinaša napadalno »multikultivatorstvo«. Res je, da so med migranti tudi ranljive osebe, predvsem otroci, a obenem množice samskih moških, ki ne prihajajo iz vojne v Siriji in Iraku, marveč Afganistana in Pakistana ter pogosto predstavljajo zelo resno nevarnost na področju terorizma, pa tudi drugih ekscesov, predvsem tistih spolne narave. Dvomim da je krščansko to lahkomiselno dopuščati in si sebično zatiskati oči. Pravzaprav je zelo preprosto biti za vse odprt ali celo apatičen ter širokogrudno sprejemati vsakogar brez kakršnihkoli omejitev. Prav tako oporečno se zdi fanatično zagovarjanje multikulturnega raja na Zemlji, ki še najbolj spominja na nekakšno mutirano obliko komunistične utopije o tovariškem paradižu. Nekateri so namreč goreče prepričani, da je takšna »fuzija« celo nujna za srečo celotnega človeštva, saj se bodo skupaj z njo končale vojne, ljudje pa se bodo imeli radi in vse bo tako super in prekrasno kot v kakšni »resničnostni pravljici«.

Cerkev postaja proletarsko primitivna institucija?

Če nekako sklenemo misel lahko rečemo, da trenutni papež krščanstvo zagotovo dojema kot celoto in ne kot nekakšno ustanovo v funkciji »imunskega sistema« Stare celine. To, da je bil za Petrovega naslednika izvoljen prav Neevropejec je z gotovostjo nespregledljivo znamenje sedanjega časa, ki kaže na nujnost preseganja »zarjavelih« družbenih okvirjev tako v evropskem kot tudi v globalnem smislu. Zaradi njegove vsesplošne eksotičnosti, predvsem pa izrazite socialne drže in celo določene anarhičnosti, Frančiška številni evropski katoličani dojemajo kot zagrizenega marksista, ki ne le s svojim početjem in delovanjem, marveč tudi oblačenjem in obnašanjem podobo Cerkve spušča na nekakšno »primitivno« proletarsko raven, svetlobna leta proč od raznih tiar, neokusno okičenih vlečk in baldahinov. Zdi se kot bi nekateri komaj čakali, da si bo Frančišek na svojo snežno belo škofovsko čepico po partizansko prišil še rdečo zvezdico, da bodo lahko upravičili svoje mnenje, da gre resnično za »rdečega papeža«. Obenem je več kot očitno, da papež ne želi na piedestal katoliškega občestva povzdignjenih »knezoškofov«, ampak »resnične pastirje z vonjem po ovcah«, kot je nekoč dejal sam. Salonski kleriki mu očitno smrdijo in ima rajši takšne, ki so pripravljeni na trdo kmečko delo v Gospodovem vinogradu, in ki jih namesto plemenitih, blagodejnih vonjav Dolce & Gabbana spremljajo arome iz »živinske zadnjice«.

Medverski konflikti – velika past za Cerkev

Obenem se v povezavi s trenutnim apostolskim naslednikom poraja še en vidik njegovega dušpastirstva: morda pa je papeževo ravnanje, predvsem pa njegovo retoriko mogoče razumeti ravno kot prikriti upor proti globalističnim ambicijam in ne kot sodelovanje z njimi, kot želijo to nekateri prikazati. Obstaja namreč resna nevarnost vpletanja Cerkve v razne »krvave igrice« – medverske spopade, ki lahko vodijo do postopnega izčrpavanja posameznih verskih skupnosti, saj sta pravzaprav ravno religija, še bolj pa osebna vera, v današnjem svetu precejšnja ovira do vzpostavitve domala povsem enovite svetovne družbe brez očitnih notranjih razlik. Mnoge ljudi namreč konflikti med posameznimi verami napeljujejo k razmišljanju, da so pravzaprav religije kot takšne in ne človek krive za nesporazume, napetosti in vojne ter jih je upravičeno potrebno ukiniti ali vsaj marginalizirati. Takšno stališče vsekakor spodnašajo prav ateistični fanatizmi Stalinovega tipa iz prejšnjega stoletja. Pravzaprav resnični ateizem sploh ne obstaja. Četudi se človek razglaša za neverujočega, kljub temu v nekaj verjame, če ne drugega v sebe ali pa v denar. Morda je popoln ateist le kakšen obupanec, tik pred samomorom, pa še to je vprašljivo.