Oni dan sem na enem od nemških kanalov gledal oglas, ki je vabil k udeležbi na evropskih volitvah. Njegovo sporočilo je bilo naravnost beraško. In čeprav je bil vsaj na zunaj namenjen temu, da navduši čim več volilnih upravičencev takole na splošno, ni bilo moč spregledati podtona, ki je obupano pozival h glasovanju za tiste politične sile, ki naj bi bile »normalne«. Ob tem si nisem mogel kaj, da se ne bi spomnil na naslov menda zadnjega poročila Delovega dopisnika iz ZDA pred zadnjimi predsedniškimi volitvami čez lužo. Naslovil ga je Upanje na ohranitev statusa quo. Ali nekako tako.
Sredina že, a kaj je v njej?
Kot vemo, v ZDA volivci slednjič niso izbrali ohranitve statusa quo. Razlog je bil tudi v nespodobnem povabilu vladajočih demokratov. Ti so za glas za nadaljevanje svoje oblasti z obrabljeno političarko Hillary Clinton ponujali nesramno več istega, celo slabšega. In ni videti, da bi se voditelji sedaj vodilnih evropskih političnih skupin iz tega nazornega zgleda kaj veliko naučili. Njegov osrednji argument je namreč slejkoprej ta, da se bodo Evropejci, če ne bodo glasovali za nadaljevanje istega, zbudili v nočni mori pod taktirko »slabih fantov«. In deklet.
Seveda je zelo velikemu dela tistega volilnega telesa, ki bo najpozneje čez dva tedna oddalo svoj glas, jasno, da zgolj nezadovoljstvo s sedanjim stanjem še ni dovolj dober razlog za podporo desnim in levim populistom. Navsezadnje doslej neuspešno strganje s stolčkov popolnoma zbankrotiranega venezuelskega režima lepo kaže, kako trdovratne težave si nakoplje okolje, ki ob nezadovoljstvu z etabliranim političnim razredom nasede obljubam o bližnjicah prvega populista, ki pride mimo. Vendar je bilo tudi na severu Južne Amerike prejkone tako, da sta stranki, ki sta se štiri desetletja izmenjavali za krmilom, vse do zadnjega podcenjevali ljudsko nezadovoljstvo in nista z ničimer dali vedeti, da sta se pripravljeni spremeniti. Nazadnje naj bi jima volivci pač izstavili prazno menico za nadaljevanje statusa quo. Vendar se je po demokratični odločitvi državljanov zgodil Chavez in za njim Maduro.
Zaradi tega se človek skoraj ne more ne strinjati z oceno enega slovenskih kandidatov za evropske poslance, da bo ključno vprašanje bližnjih volitev, ali bo center vzdržal. A takoj za tem se postavlja vprašanje, ali ni center že kar nekaj časa prazen.
Boj za dušo Evropske ljudske stranke
Ko si zastavljamo omenjeno vprašanje, moramo pomisliti predvsem na Evropsko ljudsko stranko. Socialdemokrati in liberalci namreč v glavnem opravljajo tisto, kar od njih pričakujejo njihovi podporniki. Njihovi menda konservativnejši partnerji so v večji zagati. Zanje namreč ni dovolj, da zapičijo zastavico in rečejo »mi smo sredina«, pač pa morajo to dokazati. Najprej imajo kot največja politična skupina v Evropskem parlamentu v zadnjih dveh desetletjih več odgovornosti kot drugi. Nato so z izbiro zadnjih dveh predsednikov Evropske komisije iz svojih vrst (vključno z izbiro nekaterih komisarjev) ogromno prispevali k padcu standardov na tem področju in k občutku, da so evropski položaji predvsem sinekure za drugo- in tretjerazredne politične upokojence ali vsaj ljudi, ki sicer nimajo kam. Čeprav to kajpak ni glavni razlog za strm upad delnic zamisli o tesnejšem evropskem povezovanju, ki so pred petnajstimi leti še cvetele, je šibka posadka na vrhu EU nedvomno slaba reklama zanje. V zadnjih letih je bil v njej verjetno najprepoznavnejša figura socialdemokrat Martin Schulz, čeprav so večino funkcij zapolnjevali konservativci. Tudi zato danes obveljaš za popolnega čudaka, če navijaš za več elementov evropske federacije.
Vendar je še bolj pereče vprašanje izgube istovetnosti Evropske ljudske stranke v času, ko je bila skoraj neprekinjeno na čelu Evropske unije. O občutku, da je vsaj na zahodu celine v vseh osrednjih vprašanjih kapitulirala pred liberalnimi in socialdemokratskimi zavezniki, sem na tem portalu že veliko pisal in tega ne bi ponavljal. Kandidatura Manfreda Webra kot predstavnika stranke, v kateri se prepletajo »zahodne« in »vzhodne« komponente Evropske ljudske stranke, je bila v tem oziru obetavna. A zdi se, da se je možakar povsem vživel v vlogo ohranjevalca statusa quo in da je posvojil vprašljivo retoriko, češ, volite za nas, da ne bodo zmagali »oni«. Kajpak ni scela izključeno, da se bo potem, ko bo enkrat varno ustoličen na čelu komisije, vedel drugače, kar se ne bi zgodilo prvič. Toda za dušo Evropske ljudske stranke bi bilo zelo dobro, ko bi bila prihodnja koalicija v Evropskem parlamentu takšna, da bi se njeni jedrni privrženci počutili bolj slišane in zastopane. To bo z izbiro partnerjev zgolj levo od sedaj najmočnejše skupine težko. Webru recimo ne bi smelo biti pretežko razmisliti o navezavi s konservativci in reformisti. Tudi med socialdemokrati in liberalci so namreč njihovi lastni »orbani«, ki so sicer precej manj v soju žarometov. Omenim naj le romunske in slovaške socialdemokrate ali pa estonsko Zvezo centra med liberalci, za katero je nedavno sklenjena koalicija s populisti verjetno manjši problem od še nedavno zelo bližnjih odnosov s Putinovo Enotno Rusijo, nekakšno »pramaterjo« evropskih populistov leve (in vse bolj tudi desne) provenience.
