Je Slovenija dobro izkoristila obisk kanclerke?

Na vrhuncu politične in vladne krize je premier Pahor doživel obisk kanclerke Merklove. Kljub nezaupanju javnosti v premiera in navkljub temu, da vsak politik želi takšen obisk izkoristiti tudi za lastno promocijo, je potrebno priznati, da je obisk kanclerke prava stvar: utrjevanje vezi z Nemčijo mora biti glavna slovenska politična prioriteta. Za realizacijo obiska premier vsekakor zasluži svoje priznanje.

Premier Pahor je celo za nemški okus nekoliko pretiraval s privrženostjo federalistični Evropi. Osebno mu lahko le pritrdim, vendar evropski federalizem trenutno ni posebej popularen izraz nikjer v Evropi; kvečjemu bi mu kar nekaj kolegov premierov potrdilo, da je potrebno tesno sodelovanje na področju ekonomskega upravljanja, za kar pa je nujno tudi poglabljanje Unije.

Zagotovo je tudi res, da je mesto za Slovenijo samo na francosko-nemškem vlaku. Kaj to natančno pomeni, se v Parizu in Berlinu ne strinjajo povsem, zato tega tudi v Ljubljani ne morejo vedeti. Na kratko: ohraniti stabilnost evra, zagotoviti večjo disciplino javnih financ. Vendar je poleg rebalansa proračuna in poskusa pokojninske reforme (ki je propadel predvsem zaradi nekredibilnosti vlade) premier Pahor naredil malo, da bi s konkretnimi ukrepi ostali na tem vlaku. Varčevanje v javnem sektorju in pokojninska reforma sta vsekakor za Slovenijo pomembni in resni nalogi, toda ključne so strukturne reforme, ki bodo slovensko gospodarstvo naredile dolgoročno konkurenčno. Tu ni bilo storjenega tako rekoč nič; Sloveniji še naprej vlada somrak na državne jasli privezanih tajkunov. Ko padejo s političnimi zvezami vzpostavljene kreditne linije in posli z državo, propadejo tudi tajkuni. Takšnih podjetnikov Slovenija ne potrebuje.

Realistično oceno obiska je dan pred njim podal že nemški veleposlanik v Ljubljani. Za STA je jasno povedal, da do preložitve kanclerkinega obiska ni prišlo zaradi padca pokojninske reforme, kot se je namigovalo iz vladnih krogov: “Ampak poudariti moram, da ni na nas, da vam govorimo, kako naj slovenska vlada kaj naredi. Smo seveda imeli določena pričakovanja v zvezi s pokojninsko reformo – vendar ne s to specifično, ampak na splošno, da mora slovenska vlada “narediti domačo nalogo” in izpolniti dane zaveze, tako kot to skušamo narediti tudi mi. Vsi pa se zavedamo, da reforme so potrebne. V Nemčiji se bo na primer starostna doba za upokojitev dvignila na 67 let. Tudi v Sloveniji se tako premier Pahor kot vodja opozicijske SDS Janez Janša zavedata, da nekatere reforme so potrebne in da druge poti ni.” 

SDS se je v času obiska oglasila s hudimi – in večidel žal, resničnimi – obtožbami na račun sedanje vladajoče garniture. Požela je nesmiselno zgražanje levice, da blati podobo države v tujini; očitkov o pomanjkanju patriotizma s strani Mladega foruma pač ne bi pričakovali. Toda po drugi strani je tudi res, da si SDS s takšnimi, na tujo javnost naslovljenimi očitki ne ustvarja podobe sodobne evropske stranke, ki se lahko po naslednjih (predčasnih) volitvah resno spopade z izzivi, pred katerimi sta Slovenija in Evropa. Naj bo stanje političnega duha in pravne države v Sloveniji še tako zaskrbljujoče, je to stanje, odkar smo v EU, skrb in naloga, s katero se mora soočiti država sama in naša javnost. Bolje bi bilo, da bi civilno družbo angažirali k tovrstni analizi stanja pri nas; analiza politične stranke bo vedno podvržena določeni meri suma, še posebej, če uporablja za evropski politični žargon težke obsodbe – naj si bodo resnične ali ne.

Nemškemu veleposlaniku se lahko zahvalimo, da je v istem intervjuju minimiziral povezavo med kanclerkinim nedavnim obiskom v Beogradu in Zagrebu ter tokratnim v Ljubljani. Nemčiji se lahko zahvalimo, da ni kanclerka potovala v Ljubljano neposredno po Beogradu in Zagrebu. Na kanclerkini spletni strani, http://www.bundeskanzlerin.de/Content/DE/Artikel/2011/08/2011-08-30-merkel-in-slowenien.html , je v zvezi s Slovenijo pod naslovom “Krepiti sodelovanje med EU državami” govora predvsem o evru, medtem ko je nedavni obisk na Hrvaškem omenjen pod naslovom “Partner na Zahodnem Balkanu”, obisk v Srbiji pa pod “Srbija: dežela z evropsko perspektivo”. Koliko je bilo premieru Pahorju ob srečanju s kanclerko Merklovo bilo dopuščeno, da je nekakšen posrednik med srbskim predsednikom Tadićem in kanclerko je veliko vprašanje; prav tako, ali takšno posredovanje Sloveniji zares tako zelo koristi. Slovenija naj se ne trži le kot nekakšna posrednica med Balkanom in Evropo, saj ima zato navsezadnje tudi omejene možnosti, četudi Balkan odlično pozna. Slovenija bo v Nemčiji lažje prepoznavna kot njena zaveznica pri reševanju evra in Evrope, če se bo jasno umestila v Srednjo Evropo, ob bok Višegradu in Avstriji. Dovolj hudo je bilo že to, da kanclerke pred časom nismo uspeli prepričati glede slovenskega “prav” v hrvaško-slovenskem mejnem sporu.

Foto: Vlada RS (Vir: Daniel Novakovic/STA)