Je Slonokoščena obala res drugačna?

Povprečen Slovenec in Evropejec velikega števila afriških držav, če ga pri šolskem zemljepisu niso pretirano posiljevali z izpolnjevanjem nemih kart, ne pozna niti po imenu. Temu je primeren njegov odnos do novic s “črne celine”. Naslovu Več sto mrtvih v nasilju v Kongu uredniki in bralci namenjajo približno enako težo kot besedilu z naslovom Jutro pričakal na pridržanju (seveda ne, ko je bil pridržan Gjerkeš). In ob branju o (spet) ponarejenih volitvah in bojkotu opozicije v kakšni podsaharski državi se nam še zamahniti z roko ne da.

“Slavna” afriška država

Drugače je le zelo občasno. Tako je denimo pohvalno, da je nepopisna novoletna tragedija v Aleksandriji po skoraj vsej Evropi prebudila zanimanje za koptske kristjane v Egiptu in njihov že dolgo težaven položaj.

Nekako poseben položaj med sicer brezimno množico afriških dežel ima očitno tudi Slonokoščena obala. Marsikdo jo pozna kot domovino izvrstnih “žogobrcarjev”, denimo Didierja Drogbaja. Prvi predsednik jo je hkrati obogatil z največjo cerkvijo na svetu, v kateri pa je na vitrajih prostor namenil le eni temnopolti osebi – samemu sebi. Verjetno je v relativni prepoznavnosti države z nenavadnim imenom iskati enega od razlogov, da se novembrske predsedniške volitve, samo eno od mnogih spornih volilnih odločanj v Afriki, nekako ne morejo umakniti iz pomembnejših časopisnih rubrik.

Presenetljiva odločnost velikih

Ne Drogba ne velikanska cerkev pa ne moreta zadovoljivo pojasniti nepričakovane strumnosti, s katero se je na dogajanje po volitvah odzvala mednarodna skupnost. Kot en mož so se vsi pomembni akterji, od Francozov in Američanov do Združenih narodov, postavili na stran izzivalca Alassaneja Ouattare, ki ga je za zmagovalca razglasila volilna komisija. Ustavni svet, napolnjen s privrženci dosedanjega predsednika Laurenta Gbagboja, je njen izid razveljavil in zmago prisodil svojemu favoritu.

Običajno se veliki ob afriških volilnih homatijah držijo bolj ob strani, nekaj časa opozarjajo na nujnost transparentnosti in nato sprejmejo “stanje na terenu”, tudi če so nepravilnosti na dlani. V primeru Slonokoščene obale ni tako in nihče ni pretirano grajal niti napovedi skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS), da bo Ouattari, če bo treba, do stolčka pomagala celo z vojaškim posredovanjem. Čeprav je v vrstah njenih voditeljev kar nekaj takih, ki so predsedniki (p)ostali na enak način, kot bi rad zdaj Gbagbo.

Kajpak ni verjetno, da bi imeli Evropejci ravno zdaj nenavadno slabo vest, ker so s svojim risanjem kolonialnih meja najbolj prispevali k etničnim napetostim v sedanjih družbah – v Slonokoščeni obali denimo, med izrazito krščanskim jugom, s katerega prihaja Gbagbo in muslimanskim severom, s katerega prihaja Ouattara. Pravi razlog ne more biti, da je Ouattara toliko večji demokrat od svojega konkurenta. Navsezadnje sta vsak v svojem delu države na volitvah skoraj zagotovo goljufala oba tabora in si že pred leti oba umazala roke v državljanski vojni.

Ljubljenka Francije

Večjega pomena je verjetno, da je država med vsemi nekdanjimi francoskimi kolonijami ohranila s kolonialno gospodarico nemara najpristnejše stike. To ji je ob vodilni vlogi v pridelavi kakava in kave pomagalo k položaju nekakšnega zahodnoafriškega gospodarskega tigra. Posledično je postala pravi magnet za delovno silo iz drugih, revnejših afriških držav. Po nekaterih podatkih naj bi bilo priseljencev kar petina prebivalstva. Več kot drugje pa je hkrati Francozov in drugih Evropejcev.

Predsednik Gbagbo je s svojimi dejanji porušil prav zgodovinsko slogo s Francijo in se zapletel v nekakšno mini vojno z nekdanjo gospodarico. Njegov tekmec Ouattara po drugi strani ni bil samo zadnja desna roka prvega predsednika države (slednji se je kljub objemanju s tovarišem Titom vseskozi držal trdne prozahodne linije, ki se je je navzel še kot De Gaullov minister v Parizu), marveč tudi pomemben funkcionar Mednarodnega denarnega sklada. Nedvomno mu nekdanje zveze zdaj pridejo prav.

V pričakovanju “afriškega” scenarija

Nemara se bo kdo čutil, da Gbagbo ob soglasnem mnenju vseh odločilnih svetovnih dejavnikov sploh še vztraja. Po vsem videzu računa na razplet, podoben tistemu v Zimbabveju in Keniji. Tam sta aktualna predsednika ravno tako vsem na očeh priredila volilne izide v svoj prid, a sta največji del svoje oblasti z blagoslovom mednarodne skupnosti ohranila v obliki t. i. vlade narodne enotnosti. Slednjo zaradi svojega pisanega prebivalstva še kako potrebuje Slonokoščena obala. In ker veliki ne bodo hoteli tvegati nove sramotne katastrofe, podobne ruandski, s kakršno predsednik prikrito že grozi, se mu utegne vztrajnost celo obrestovati.

Foto: Wikipedia