Že nekajkrat sem tudi na tem portalu zapisal, da Slovenija potrebuje en močan državljanski upor. Upor proti mafijskemu režimu, kjer je Šarčeva vlada zgolj trenutni »izvršni svet«. Za kaj takšnega bi bil seveda potreben zelo množičen protestni shod.
Vendar te scene verjetno še dolgo ne bomo videli. Preprosto zato, ker je kljub vsemu večina Slovencev očitno zadovoljna s svojim življenjem in tudi z državo. Češ, tako hudo pa spet ni. Ali bolje: nikoli ni tako hudo, da ne bi bilo še hujše. In dokler ne pridemo v situacijo, da nimamo več kaj izgubiti, razmere za takšen shod pač niso dozorele. Kajti najprej bo vsak iskal razloge, zakaj se NE upreti krivični oblasti. In seveda se lahko vprašamo, kakšen motiv so imeli Romuni leta 1989, da so zlomili Ceauşescujev režim, a pri tem naredili napako, ker so krvolokove sodelavce pustili pri miru, kar je pustilo posledice.
Pri nas je verjetno problem v tem, da smo Slovenci zelo potrpežljivi. Za velike projekte se motiviramo zgolj takrat, ko gre za lasten žep. Upokojeni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres v svojih intervjujih ni zaman svaril, da se Slovenci za konec enopartijskega sistema ter eksodus iz Jugoslavije nismo odločili iz nekih visokih ciljev, kot so denimo človekove pravice, človekovo dostojanstvo in podobno. Za tak korak smo se odločili, ker smo si želeli višji standard in smo bili siti večnega zaostajanja za razvitim svetom. Dandanes sicer ne hodimo več v Avstrijo po pralni prašek, kavo, banane in čokolado Milka, imamo dovolj svojih trgovskih centrov, ki so očitno dovolj polni, tako ljudi kot blaga, tako da za zdaj ne moremo govoriti o Sloveniji kot evropski Venezueli. A očitno bomo morali najprej iti skozi veliki petek venezuelizacije Slovenije, da se bo večina (!) državljank in državljanov zavedla, da smo vsi na isti ladji. In če se slednja potaplja, ne pomaga obdelovanje zgolj svojega lastnega vrtička na njej. In ko se ljudje začnemo zapirati sami vase, mehki despotizem, kot ga je že zdavnaj definiral Alexis de Tocqueville (ali pa Jančarjeva »cinična distanca«), začne poganjati korenine.
Naša glavna težava je predvsem neobčutljivost. Ker je v totalitarizmih praviloma prizadeta samo manjšina, večina ostaja pri tem neprizadeta in živi svoje življenje naprej. Ko je pred leti nastal Odbor 2014, smo takrat mnogi upali, da bo zadeva doživela približno takšen odmev kot Odbor za varstvo človekovih pravic iz leta 1998. Napaka, dragi moji. Razmere so sedaj v marsičem drugačne. Večina Slovencev pač ni okusila grenkega sadeža spolitiziranega krivosodnega sistema. Zato se je pred ljubljanskim sodiščem zbirala zgolj peščica. Mainstream se je iz te peščice norčeval. Večini pa je bilo – vseeno. Če se postavimo v kožo večine, je to povsem razumljivo. Zakaj bi se sekirali zaradi neke manjšine, ki ima slučajno težave s sodniki? No, kmalu je tudi Odbor 2014 »spontano« ugasnil, Bavconova karavana pa gre naprej svojo pot.
Nedavno je vzvcetela nova državljanska pobuda, imenovana Glasno. Namenjena je civilnemu odporu proti zlorabi nacionalne RTV. Hvalevredna pobuda, ampak dvomim, da bo imela kaj učinka. Morda kvečjemu v obratno smer – da se bodo »mudžahedinke« pod vodstvom Eugenije Carl še bolj radikalizirale in bo RTVS iz kljubovanja postala še bolj rdeča, kot je že sicer. Morda je to celo dobro. Bolj ko se bo iz proračuna financirani medij radikaliziral v smer propadle socialistične ideje, bolj bo rasel odpor javnosti. A če bi bilo to pred tridesetimi leti, bi bilo to drugače. Ljudje pač niso več primorani gledati zgolj programe nacionalne televizije. Na voljo imajo cel kup drugih. In tako bo večini spet vseeno. Razen morda takrat, ko jih bo RTVS »šlatala« za denarnico.
Celotni prispevek objavljen na spletni strani Demokracije, foto Aleš Čerin.
