V zadnjih mesecih je Cerkev zajel tako silen val odkritij spolnih in z njimi tesno povezanih finančnih škandalov, da se zdi, da je duh dokončno ušel iz steklenice in da tokrat umazanije ne bo mogoče več pomesti pod preprogo.
Tako imenovana bostonska pedofilska afera leta 2002 je sicer odnesla tamkajšnjega kardinala z lokalnega prestola, a je udobno pristal v vatikanskih naslanjačih in tam vedril vse do odhoda pred večno sodišče. Dolgo je zanikal, da je kaj vedel o zločinih svojih duhovnikov, dokler mu v arhivu niso našli pismo matere, ki ga je opozorila na to, da je bilo zlorabljenih vseh sedem njenih sinov. A vrli kardinal Law je z birokratsko natančnostjo shranil dokument in nadaljeval prestavljanje obtoženih duhovnikov po polletni rehabilitaciji na naslednjo župnijo. Ko je prišla nova obtožba, je duhovnika znova uradno poslal na bolniški dopust, potem pa nazaj v obtok.
Benedikt XVI ni razgnal kramarjev iz Gospodove hiše
Tolažili smo se, da Janez Pavel II zaradi bolezni ni imel moči za reševanje problema in da bo Benedikt XVI vzel bič in razgnal kramarje iz Gospodove hiše. A metastaze homoseksualnega raka, ki so ga med duhovniške vrste v 20-tih letih 20. stoletja in pozneje načrtno zasejali agenti komunistične partije, so bile že taka sila, ki je z lahkoto zanetila odpor zoper papeževo smelo reformo, kar je odneslo obupanega pontifeksa v pokoj.
Prišel je papež Frančišek in zgodba je dobivala dodatne pospeške. Tako je bil denimo kardinal Daneels eden glavnih arhitektov zadnjega konklava kljub zgodbi o prikrivanju škandalov. Potem, ko so v visokega vatikanskega uradnika Ricca našli ujetega v dvigalu z moškim prostitutom, je bil papežev odgovor: ‘Kdo sem jaz, da bi sodil.’ Nato smo zvedeli za homoseksualne orgije, podprte z mamili v stanovanju prefekta v samem srcu Rima, a se ni zgodilo nič kaj pretresljivega.
Od safe sex do same sex
Seveda smo poslušali, kako Cerkev joka z žrtvami pedofilskih škandalov, pri čemer se je redno pozabilo povedati, da je 80 % žrtev mladih fantov in da gre v resnici za homoseksualni škandal. Hkrati smo v obeh sinodah o družinah morali poslušati, kako moramo v svoji sredi toplo sprejeti ljudi, ki pač živijo v skladu s svojo ‘od Boga dano naravo’ s tem ko prakticirajo homoseksualno spolnost. Da je temu tako, dokazuje srečanje družin v Dublinu, na katerem bo v teh dneh osrednji govornik jezuitski pater James Martin iz New Yorka, ki odprto zagovarja gradnjo mostov med t. i. LGBT skupnostjo in Cerkvijo, pri čemer bi naj slednja opustila svoj nevljudni jezik o homoseksualnosti kot o neurejenem nagnjenju v bolj prijazno govorico, da gre v resnici za drugačno usmeritev.
Da smo prišli do tako odkritega promoviranja spolne perverzije, ki je že v Svetem pismu prikazana kot en najhujših možnih grehov, je bila potrebna dolga priprava. Desetletja so namreč duhovniki molčali o kontracepciji, kar je pripeljalo do tega, da se odstotek katolikov, ki jo uporabljajo, sploh ne razlikuje od ostale populacije. Ko so se ljudje navadili na varno spolnost, ne vidijo več razlogov, da bi jo zanikali še tistim, ki se ogrevajo za svoj spol. Tako smo prišli od safe sex (varna spolnost) do same sex (istospolnost).
Ameriški katoliki zahtevajo odstop svojih kardinalov
Od Boga dana zamisel o spolnosti je pač rodovitna, vse ostalo je odklon in upor zoper Boga. No, ko smo že pri upornikih zoper Božji načrt za človeško spolnost. Po letih blamaže na Irskem je letos izbruhnil Čile in tudi mnogi drugi deli Južne Amerike so začeli protestirati zoper spolne zlorabe. Prišlo je do vrelišča, ko je sam papež izjavil, da je bil pri imenovanju tamkajšnjih škofov sam del problema in ne del rešitve. Nato je sredi letošnjega poletja padel v nemilost vodilni ameriški zdaj že bivši kardinal McCarrick, ki je desetletja nadlegoval semeniščnike in še kakšnega ministranta vmes. Prav okrog Velikega šmarna pa je izbruhnilo pennsylvanijsko poročilo, ki je razkrilo, da je v tej zvezni državi bilo v zadnjih sedemdesetih letih zlorabljenih več kot 1000 mladih ljudi, večino moškega spola po rokah prek 300 duhovnikov (https://www.youtube.com/watch?v=PQ1oN_iksqU).
Poročilo je zlasti obremenilo washingtonskega kardinala Wuerla. Ta se je že glede svojega predhodnika McCarricka pridušal, da ni nič vedel, pri tem pa nam je hitel razlagati, da v resnici ne gre za neko veliko krizo, pač pa je treba gledati naprej, da se bodo ljudje imeli kam pritožiti. Kardinal Wuerl nas je hkrati miril, da je že do zdaj naredil ogromno, da se kriza zajezi in da so najbolj porazna poročila itak iz desetletij nazaj, medtem da je sedaj že mnogo bolje. Vsekakor je po njegovem ključno, da se umazano perilo še naprej pere doma in da preiskave vodijo škofje sami.
A ameriški katoliki niso tega mnenja. Terjajo odstop njihovih kardinalov. Škofje naj odprejo tajne arhive, v katerih je vse skrbno popisano, preiskovalci v prav vsaki zvezni državi pa jih morajo vzeti v roke in jih dati na beli dan. Tako, kot so pred kratkim naredili v škofiji Saginaw policisti vdrli v škofijske prostore in zasačili tamkajšnje osebje, ki je uničevalo dokumente. A našli so še mnogo in zagotovljeno je, da se preiskava še ne bo prav kmalu ustavila.
Molimo Mariji, da se Cerkev vrne h Kristusu
Te dni spet slišim žalostno mrmranje preprostih vernikov, češ da spet grdo pišejo o Cerkvi. Kvišku srca, kajti ne gre za omajan ugled Cerkve, pač pa za razkrivanje tistih, ki jo zlorabljajo v svoje sebične namene. Mi verniki molimo, da bi bilo razkrito čim več zločinov, da bi nam vrnili našo Cerkev. Da bi nas znova učili prave vere. Da nas ne bo več strah puščati naših sinov na duhovne vaje in v semenišča, kjer bi jih zlorabljali in pokvarili. Je to Marijina zmaga, napovedana v Fatimi, ali vsaj njen začetek? Molimo, da bi Marija dosegla, da bi bil Vatikan prisiljen v veliko čistko in da bi se Cerkev vrnila k svojim pravim koreninam, h Kristusu.
Prav lep začetek v tem smislu bi bil, če bi visoki cerkveni možje še enkrat premislili, a se na jesenski sinodi mladih res spodobi govoriti o sprejemanju LGBT ljudi in njihovih ‘posebnih darov‘ v Cerkvi. Morda pa bi bilo bolje, da bi naredili spokorni mimohod storilcev, ki bi bil uvod v sinodo, na kateri bi iz predalov potegnili ukrepe iz kanonskega prava. Le-te je Cerkev skozi stoletja s pridom uporabljala in ranljivi so bili varni. Zakaj so jih po koncilu nehali izvajati (prim. Benedikt XVI., Pastirsko pismo irskim katoličanom, t. 4 -, ne vem, zagotovo pa so najkrajše potegnili mladi in ranljivi posamezniki, zaradi česar so premnogi izgubili vero.
Ker tudi v Sloveniji cerkvene številke rapidno padajo, je na mestu vprašanje, kako je s temo zlorab pri nas. In še bolj pomembno vprašanje, kateri so vzroki zanje in kakšni so ukrepi, da do njih ne bi več prihajalo.
