Čeprav še vedno ni dokončnih izidov nedeljskih parlamentarnih volitev, je že moč izpeljati nekaj sklepov.
Predsednikov blok na vrhu, toda …
V skladu z vsemi predvolilnimi anketami bo največ sedev očitno dobil blok pod vodstvom predsednika Petra Porošenka in kijevskega župana Vitalija Klička. A okoli 22 odstotkov glasov v proporcionalnem delu je precej manj od pričakovanj. Predvsem pa je šla po zlu vsa prednost pred zasledovalci. Še tik pred volitvami je kazalo, daje bo vsaj petnajst odstotnih točk. Na volilni večer se je po dosedanjih podatkih povsem stopila. Morda bodo Porošenkovi po številu osvojenih glasov pristali celo na drugem mestu. Napovedovalci izida so se zmotili tudi v tem, kdo bo osvojil drugo mesto. Vseskozi so stavili na Domovino Julije Timošenko ali radikalce Oleha Ljaška, vendar se nazadnje najprešerneje smeji dosedanji predsednik vlade Arsenij Jacenjuk. Kar je navsezadnje priznanje volivcev za njegovo dosedanje delo “glavnega operativca” po februarski revoluciji in hkrati tistega, ki je moral ljudem v zadnjih mesecih sporočiti največ slabih novic. Četudi bi Porošenkovi in Kličkovi prednost še povečali, zlasti s pomočjo poslancev, izvoljenih v enomandatnih okrožjih, kjer je predsednik v očitni prednosti, bi se po razpletu, kot se nakazuje, skoraj spodobilo, da bi Jacenjuk ostal na čelu vlade.
Uspeh “zahodnih” strank in proruskega bloka
V nasprotju z Jacenjukom ostaja z dolgim nosom njegova dolgoletna politična mentorica in šefica Julija Timošenko. Po skromnem izplenu na predsedniških volitvah se je sedaj opekla še na parlamentarnih. Odhod predsednikov parlamenta in vlade iz njene stranke je Domovino povsem zdesetkal. Če je leta 2007 presegla 30 odstotkov glasov, jih je včeraj komaj zmogla pet, kolikor jih je potrebnih za preboj v vrhovno rado. Očitno Timošenkova skupaj s svojima občasnima sopotnikoma in nasprotnikoma Janukovičem in Juščenkom vse bolj odhaja v zgodovino.
Drugačno razpoloženje kot pri Domovini vlada pri doslej sorazmerno obrobni stranki Samopomoč lvivskega župana Andrija Sadovega. Možakarjeva lista naj bi po dosedanjih rezultatih presegla 11 odstotkov glasov in kot glavna regionalna politična sila zahodnih Ukrajincev gladko presegla leta 2012 na zahodu še prevladujočo Svobodo Oleha Tjahniboka, čeprav bo vsaj z nekaj neposredno izvoljenimi poslanci tudi ta grela parlamentarne sedeže. Samopoč je očitno povzdignila velikanska razlika v volilni udeležbi med zahodnimi in vzhodnimi deli države.
Prav odsotnost vzhodnih volivcev meče na tokratne volitve največjo senco. Nekako tri milijone jih v Donbasu zaradi trajajajoče vojne s proruskimi uporniki ni moglo glasovati, tudi če bi hoteli. Tam, kjer so lahko volili, večine ni bilo na volišča. Volilna udeležba tam naj ne bi presegla tridesetih odstotkov. Stanje nekoliko popravlja le preboj Opozicijskega bloka v rado, ki bo v njej očitno glas proruskega vzhoda. V blok so se združili zelo različni ljudje, ob starih Janukovičevih sopotnikih iz Stranke regij Mihajlu Dobkinu in Nestorju Šnufriču je tukaj še predsednik ukrajinskega judovskega parlamenta Vadim Rabinovič. Njihovo skupno podjetje je na koncu vknjižilo slabih deset odsotkov glasov in prepričljivo prehitelo obe drugi proruski grupaciji, komuniste, ki se poslavljajo iz ukrajinskega parlamenta prvič po petindvajsetih letih, ter Močno Ukrajino Serhija Tihipka. Spomnimo: na volitvah leta 2012 so proruske stranke v proporcionalnem delu osvojile več kot 40 odstotkov glasov, v radi pa so imele zaradi uspeha v večinskem delu absolutno večino.
Pogled v Bruselj
Kljub temu, da mnogi volivci na vzhodu tokrat niso volili, je nauk jasen. Ukrajinci so z glasovi izrazili svoje spoznanje, da od Putinove Rusije, ki so jo bili zaradi neštevilnih kulturnih in gospodarskih vezi sicer mnogi vajeni dojemati kot najbližjo in samoumevno partnerico, kot Ukrajinci ne morejo pričakovati ničesar več. Cena ruskih milijard je previsoka. Z odločitvijo za Porošenka in zlasti z visoko podporo morda najbolj proevropskemu ukrajinskemu politiku Jacenjuku so vse upe stavili v naslonitev na Evropsko unijo. Veliko vprašanje je, ali bodo bruseljski birokrati zmožni vsaj v majhni meri izpolniti njihova pričakovanja. A druge poti za suvereno Ukrajino preprosto ni, kot je ni za suvereno Latvijo ali Estonijo. Zato tam, drugače kot v Sloveniji, občasno glasove dobijo celo tisti, ki vsaj kratkoročno ne morejo obljubiti mleka in medu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
// //
