Je pravi zmagovalec premier?

16
jacenjuk
Arsenij Jacenjuk

Čeprav še vedno ni dokončnih izidov nedeljskih parlamentarnih volitev, je že moč izpeljati nekaj sklepov.

Predsednikov blok na vrhu, toda … 

V skladu z vsemi predvolilnimi anketami bo največ sedev očitno dobil  blok pod vodstvom predsednika Petra Porošenka in kijevskega župana Vitalija Klička. A okoli 22 odstotkov glasov v proporcionalnem delu je precej manj od pričakovanj. Predvsem pa je šla po zlu vsa prednost pred zasledovalci. Še tik pred volitvami je kazalo, daje bo vsaj petnajst odstotnih točk. Na volilni večer se je po dosedanjih podatkih povsem stopila. Morda bodo Porošenkovi po številu osvojenih glasov pristali celo na drugem mestu. Napovedovalci izida so se zmotili tudi v tem, kdo bo osvojil drugo mesto. Vseskozi so stavili na Domovino Julije Timošenko ali radikalce Oleha Ljaška, vendar se nazadnje najprešerneje smeji dosedanji predsednik vlade Arsenij Jacenjuk. Kar je navsezadnje priznanje volivcev za njegovo dosedanje delo “glavnega operativca” po februarski revoluciji in hkrati tistega, ki je moral ljudem v zadnjih mesecih sporočiti največ slabih novic. Četudi bi Porošenkovi in Kličkovi prednost še povečali, zlasti s pomočjo poslancev, izvoljenih v enomandatnih okrožjih, kjer je predsednik v očitni prednosti, bi se po razpletu, kot se nakazuje, skoraj spodobilo, da bi Jacenjuk ostal na čelu vlade.

Uspeh “zahodnih” strank in proruskega bloka 

V nasprotju z Jacenjukom ostaja z dolgim nosom njegova dolgoletna politična mentorica in šefica Julija Timošenko. Po skromnem izplenu na predsedniških volitvah se je sedaj opekla še na parlamentarnih. Odhod predsednikov parlamenta in vlade iz njene stranke je  Domovino povsem zdesetkal. Če je leta 2007 presegla 30 odstotkov glasov, jih je včeraj komaj zmogla pet, kolikor jih je potrebnih za preboj v vrhovno rado. Očitno Timošenkova skupaj s svojima občasnima sopotnikoma in nasprotnikoma Janukovičem in Juščenkom vse bolj odhaja v zgodovino.

Drugačno razpoloženje kot pri Domovini vlada pri doslej sorazmerno obrobni stranki Samopomoč lvivskega župana Andrija Sadovega. Možakarjeva lista naj bi po dosedanjih rezultatih presegla 11 odstotkov glasov in kot glavna regionalna politična sila zahodnih Ukrajincev gladko presegla leta 2012 na zahodu še prevladujočo Svobodo Oleha Tjahniboka, čeprav bo vsaj z nekaj neposredno izvoljenimi poslanci tudi ta grela parlamentarne sedeže. Samopoč je očitno povzdignila velikanska razlika v volilni udeležbi med zahodnimi in vzhodnimi deli države.

Prav odsotnost vzhodnih volivcev meče na tokratne volitve največjo senco. Nekako tri milijone jih v Donbasu zaradi trajajajoče vojne s proruskimi uporniki ni moglo glasovati, tudi če bi hoteli. Tam, kjer so lahko volili, večine ni bilo na volišča. Volilna udeležba tam naj ne bi presegla tridesetih odstotkov. Stanje nekoliko popravlja le preboj Opozicijskega bloka v rado, ki bo v njej očitno glas proruskega vzhoda. V blok so se združili zelo različni ljudje, ob starih Janukovičevih sopotnikih iz Stranke regij Mihajlu Dobkinu in Nestorju Šnufriču je tukaj še predsednik ukrajinskega judovskega parlamenta Vadim Rabinovič. Njihovo skupno podjetje je na koncu vknjižilo slabih deset odsotkov glasov in prepričljivo prehitelo obe drugi proruski grupaciji, komuniste, ki se poslavljajo iz ukrajinskega parlamenta prvič po petindvajsetih letih, ter Močno Ukrajino Serhija Tihipka. Spomnimo: na volitvah leta 2012 so proruske stranke v proporcionalnem delu osvojile več kot 40 odstotkov glasov, v radi pa so imele zaradi uspeha v večinskem delu absolutno večino.

Pogled  v Bruselj 

Kljub temu, da mnogi volivci na vzhodu tokrat niso volili, je nauk jasen. Ukrajinci so z glasovi izrazili svoje spoznanje, da od Putinove Rusije, ki  so jo bili zaradi neštevilnih kulturnih in gospodarskih vezi sicer mnogi vajeni dojemati kot najbližjo in samoumevno partnerico,  kot Ukrajinci ne morejo pričakovati ničesar več. Cena ruskih milijard je previsoka. Z odločitvijo za Porošenka in zlasti z visoko podporo morda najbolj proevropskemu ukrajinskemu politiku Jacenjuku so vse upe stavili v naslonitev na Evropsko unijo. Veliko vprašanje je, ali bodo bruseljski birokrati zmožni vsaj v majhni meri izpolniti njihova pričakovanja. A druge poti za suvereno Ukrajino preprosto ni, kot je ni za suvereno Latvijo ali Estonijo. Zato tam, drugače kot v Sloveniji, občasno glasove dobijo celo tisti, ki vsaj kratkoročno ne morejo obljubiti mleka in medu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


16 KOMENTARJI

  1. Vsa stvar je skrita v tesno ni odvisnosti, zasvojenosti, podkupljenosti. Ukrajinci so odsli od rusov, ki so jih dosedaj podkupovali in večino zlorabljali. Sedaj gre vecina v smer eu, kar je edina racionalna odlocitev ob grožnjah norega mafijca putina, ki igra malenkost bolj pametnejso politiko kot milošević.
    A vecina ukrajincev se bo ustvarjalne svobode ustrašila in se bodo kot slovenci vecinsko vrnili pod klobuk totalitarne mafije.

    • Najbrž ne, ker so drago plačali svojo svobodo in precej trpeli pod ruskim škornjem. Države vzhodnega bloka ne vzdihujejo za komunizmom. Odvisno pa ali bodo sedaj počistili (lustracija) s starim sistemom ali bodo pustili, da se razraste kot plevel.

    • Hiter in natančen. Sem pa močno pogrešal kakšen Mavrov odziv in analizo v času razpisa teh volitev.

  2. Presunljiv obrat na zadnjih ukrajinskih volitvah lepo kaže, kaj se zgodi, ko popusti svinčeni pritisk totalitarnega medijskega agitpropa nad ljudstvom. Prav tak plebiscitarni izgon komunistov z njihovimi hlapci se bo zgodil pri nas, ko bo popustil partijski medijski agitprop prevladujočih režimskih medijev.

    Dogajanje v Ukrajini je na splošno za nas izjemno indikativno, saj se tam dogaja to, kar se bo slej ko prej (in v malo milejši obliki) zgodilo tudi v Sloveniji.

    • Trg republike bo novi Majdan in po cestah bo za Novo leto pokalo kot za Novo leto, Piranski zaliv in obalo pa bodo nekje do Milj zasedli Hrvati (da bodo končno dobili spodobno cesto proti Italiji in mir pred ribiči), štajerski airsoft klubi pa bodo v sodelovanju z Violami razglasili samostojno Veliko Štajersko?

  3. bravo, volitve so potekali v državi, kjer poteka državljanska vojna … in “zahodnim demokratičnim” silam je to povsem dovolj, hahaha

    seems legit

  4. Ah, ta cenena propaganda.

    Proevropske sile so poleti počele naslednje:
    – brezobzirno bombardirale naselja in civilne cilje v Donbassu
    – brezobzirno pošiljale svoje oklopne kolone v napad na upornike številne uporniške pasti (npr. Bitka za Krasny Luč med 9 in 10 avgustom, kjer so v obroču ostale 3 kijevske brigade in nekoliko kasneje bitka Ilowaysk)
    – sodelovale z deklarirani skrajno desno fašističnimi elementi in celo popuščale njihovim ultimatom (http://de.ria.ru/politics/20140817/269314407.html in de.ria.ru/politics/2…16588.html)

    Če je takšno početje proevropsko, potem je bolje, da ta EU čimprej razpade na prafaktorje.

    Sicer ni povsem jasno, kakšna je ofenzivna spsobnost kijevske soldateske. Armada je po bitkah z uporniki v Donbassu precej oslabljena, odziv na mobilizacijo je bil nizek, bataljoni desnega sektorja pa so se v boju z rusko podprtimi uporniki izkazali za nezanesljive: Ilowajsk, ki so ga napadli trije bataljoni desnega sektorja (Azov, Donbass in Dnjepr) in preostanki že v prejšnjih bitkah močno oslabljene 51. brigade. Po velikih žrtvah je potem Dnjepr nenadoma zapustil bojišče, ostale sile pa so po uporniškem protinapadu ostale obkoljene v mestu. Zakaj je kijevska oblast ukazala napasti Ilowajsk medtem, ko so bile v območju Krasny Luć-Antracit odrezane tri brigade po neuspešni ofenzivi, ki se je začela 9 avgusta (šlo je za pomembno komunikacijo proti mestu Debaltsevo in ki je tudi prečno povezovala Lugansk in Donetsk), je onkraj vsake pameti. Verjetno pa je nekaj resnice v govoricah, da je Porošenko hotel zavzeti vsaj eno mesto v Donbassu in ga prodati kot zmago pred dnevom neodvisnosti.

    Uporniške oblasti sicer pričakujejo novo kijevsko ofenzivo. Seveda je pa razvoj dogodkov konec avgusta, ko so uporniki prodrli do Azovskega morja in ogrozili mesto Maripol, precej omejil manevrske možnosti kijevske vojske. Ker se izkazalo, da so ofenzivne operacije izredno zahtevne, da uporniki izredno spretno uporabljajo artiljerijo (kijevske sile so jo raje uporabile proti mestom) je vprašanje, če je zimska ofenziva lahko dolgoročno uspešna, kljub temu, da posamezni uspehi na določenih smereh ne bi bili izključeni.

    • brezobzirnost pošiljanja vojske nad oborožene vstajnike je bila brezobzirna do lastne vojske

      vstajniki so, če se spomnim intervjujev s Strelkovim, precej čudni tiči, s katerimi se je verjetno težko pogovarjati, pogovor s Putinom pomeni zvijanje rok s plinom ali pristanek na avtonomijo/federalizacijo Ukrajine, kar bi lahko vodilo tudi v razpad države (Rusom garancije dokazano ne pomenijo veliko), česar pa si ne more privoščiti noben politik

      predvojna razdeljenost javnega mnenja z razvidno geografsko ločnico vzhod-zahod je indikativna za federalizacijo, konflikt pa simptom neustrezne politične ureditve, volitve razpisane sredi najhujših spopadov naj bi bile legitimizacija politiki, da poskuša le to zabrisati in zakriti, slednje pa ni strategija izhoda iz krize, ampak lahko pričakujemo nadaljevanje in morebitno ponovno eskalacijo konflikta kasneje

  5. Polnopravnega članstva Ukrajine EU brez globokih sprememb ni sposobna absorbirati. Vsekakor bi te reforme vključevale ali veliko redukcijo oz. ukinitev razvojnih fondov in kmetijskih subvencij EU, ali pa temeljito redistribucijo teh fondov in subvencij.

    Slovenija bi iz neto prejemnika šla v izrazitega neto vplačnika v evropsko blagajno.

    Po mojem Turčija, Ukrajina, Gruzija ( in še katera interesentka) zaslužijo dobre asociacijske sporazume z EU. Ne pa polnopravnega članstva.

    Tako je bilo tudi mnenje “našega modrega prestolonaslednika” Otta von Habsburga.

    • Res močna je ta evropska identiteta, če jo (namesto premoga in jekla) določajo kmetijske subvencije, še omenjena modrina krvi petsto let nazaj je bila boljša.

Comments are closed.