Je orbanizacija za Slovenijo res rešitev?

25
671

Ko nam je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja dr. Jože Prešeren, slovenski dušni pastir pri Novem sv. Antonu v Trstu, pred vojno pa učenec in tesni sodelavec mladčevskega ideologa dr. Ernesta Tomca, razlagal socialni nauk Cerkve, je kot primer uspešnega poskusa njegovega udejanjanja rad navajal korporativistični družbeno-ekonomski sistem, ki ga je pred drugo svetovno vojno na Portugalskem vzpostavil Antonio Oliveira Salazar. Salazar je sicer umrl leta 1970, avtoritarna zasnova portugalske države pa ga je še za nekaj let preživela, dokler ni leta 1974 »revolucija nagljev« diktaturo zamenjala s parlamentarno demokracijo.

Na to epizodo sem se spomnil, ko sem na straneh tega portala in v drugih slovenskih katoliških sredinah zaznal rastočo naklonjenost do madžarskega predsednika Viktorja Orbana in do t. i. Višegrajske skupine. Tako se mi je, mutatis mutandis, sama od sebe ponudila primerjava te naklonjenosti s simpatijami, ki jih je slovenska katoliška inteligenca (ali vsaj njena večinska komponenta) konec tridesetih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja gojila ne le do že omenjenega portugalskega državnika, ampak tudi do španskega caudilla Francisca Franca in leta 1940 celo do francoskega maršala Philippa Petaina, predsednika vlade v Vichyju. Pri tem se je kajpak sklicevala na dejstvo, da sta se Francova Španija in Salazarjeva Portugalska proglašali za braniteljici tradicionalnih krščanskih vrednot proti brezbožnemu komunizmu in proti nakanam »židovsko-framasonske klike« ter za uresničevalki »organske« družbene zasnove proti meščanskemu individualizmu. V istih krogih je določene simpatije leta 1940 požel celo francoski maršal Petain. Pa ne zaradi svojega sodelovanja z nemškim okupatorjem, ampak ker so si njegov vzpon nekateri razlagali kot nekakšno revanšo tiste predrevolucijske Francije, ki je ni načel črv miselne in moralne dekadence. Ta dekadenca naj bi liberalno predstavniško demokracijo z vsem njenim balastom zapeljala v slepo ulico, zaradi česar naj bi jo doletela kazen nemških tankov.

Toda, ali so bile zgoraj navedene politične ocene res pronicljive in daljnovidne? Pustimo ob strani vprašanje, do kolikšne mere sta Salazar in Franco sploh hodila svoja pota, neodvisna od fašizma, in se omejimo na ugotovitev, ki jo je zgodovina neizpodbitno dokazala, namreč da je bila pogrebna koračnica, ki so jo naši komentatorji igrali t. i. liberalni demokraciji, preuranjena. Ravno liberalna demokracija, ki so jo proglašali za nemočno, je našla v sebi moč, da je najprej vojaško strla nacifašizem, nato pa, skoraj petdeset let kasneje izšla kot absolutna zmagovalka tudi iz ideološkega, ekonomskega in hladnovojnega spopada s komunističnim blokom. Ta njena moč pa je slonela na individualni svobodi in na načelu pravne države. Avtoritarne države, pa četudi formalno krščanske, tega podviga ne bi bile zmogle.

Kaj pa imajo s to zgodbo skupnega Viktor Orban, Jarosław Kaczyński in njuni vse številnejši somišljeniki, med katerimi zadnje mesece izstopa tudi nova zvezda italijanske politike, notranji minister Matteo Salvini? Morda res ne veliko. Pa vendar Orbanovo zavzemanje za »neliberalno demokracijo«, za »organsko družbeno ureditev«, za »krščansko državo«, za ohranitev narodnih identitet, njegov boj proti »židovsko-framasonskim klikam« (Soros), njegova kritika evropskih institucij in zadržanost do evropskih povezav v imenu nacionalne suverenosti niso povsem brez analogij s preteklimi zgledi. V geslih, na podlagi katerih si je pridobil naklonjenost madžarskih volivcev, je nedvomno veliko resnic, tudi takih – na primer njegova stališča o družini –, ki žanjejo odobravanje katoličanov. Toda, ali je Orbanov recept zato res vreden, da ga demokrati, zlasti tisti, ki se sklicujemo na krščanske vrednote, brez rezerv prevzamemo za svojega? Navsezadnje so tudi pred osemdesetimi leti mnogi slovenski katoličani takšne resnice odkrivali pri Salazarju, Francu in Petainu, pa ne vem, ali bi jih z isto vnemo zagovarjali tudi danes.

Priznam, da razmere na Madžarskem in Poljskem bolj malo poznam. Dopuščam tudi možnost, da imajo izrazi »neliberalna demokracija«, »organska družba« ipd. v Orbanovem miselnem svetu drugačen pomen kot v zahodni Evropi. Pač pa lahko nekaj malega zapišem o Orbanovih somišljenikih, ki so se nedavno povzpeli na oblast v Italiji. Matteo Salvini, sedanji notranji minister Republike Italije, na vsakem koraku  poudarja svojo bližino Višegrajski skupini in Orbanu še posebej. Tudi on želi veljati za branitelja krščanske Italije, javno nastopa z evangelijem in rožnim vencem v rokah, kritičen je do Evropske unije in do t. i. »globalizma« ter poudarja osrednjo vlogo »nacije«. Ultrakonservativni katoliški krogi, kritični do papeža Frančiška, mu navdušeno ploskajo. Trenutno je najpopularnejši italijanski politik, ker se medijsko predstavlja kot človek, ki naj bi z radikalnimi ukrepi zavrl migrantsko “invazijo”, z bobnečimi in ne ravno miroljubnimi besedami rad ponavlja, da je za migrante “fešte konec”, da je treba najprej “poskrbeti za Italijane”, šele potem za vse ostale. Na čedalje številnejše (tudi nasilne) epizode nestrpnosti do prebežnikov in migrantov (zlasti temnopoltih) redno odgovarja, da je treba najprej obsoditi nasilje migrantov nad Italijani. Njegov strankarski kolega Lorenzo Fontana, minister za družino, je takoj na začetku svojega mandata poudaril, da je zanj družina le tista, ki jo sestavljata oče, mama in morebitni otroci. V redu. Toda le nekaj dni kasneje je začutil potrebo, da se zavzame za odpravo zakona proti rasni, etnični in verski diskriminaciji, češ da je ta zakon orožje “globalistov” proti italijanskemu narodu. Čemu?

Niso zaskrbljujoči ukrepi, katerih namen je reguliranje, ureditev in po potrebi tudi zajezitev migrantskih tokov. Nasprotno, za polotoško sredozemsko državo, kakršna je Italija, so taki ukrepi nujni, pa naj bo vlada takšna ali drugačna. Bolj vprašljivo je, da kdo ljudi prepričuje, da za rešitev tako kompleksnih problemov obstajajo enostavne rešitve. Še najbolj zaskrbljujoče pa je ozračje nestrpnosti in mržnje, ki ga ustvarja določen slog vladanja in ki s človečnostjo, kaj šele s krščanstvom nima prav ničesar skupnega. Sam sem kar nekaj let, najprej za zabavo, potem pa z naraščajočo zaskrbljenostjo sledil oddajam radijske postaje omenjenega Salvinijevega gibanja. Ko dan za dnem dnevna poročila spremeniš po eni strani v seznam domnevno abotnih ukrepov Evropske komisije, po drugi pa v seznam kaznivih dejanj, ki naj bi jih na italijanskem ozemlju zakrivili tujci in s tem med preprostimi ljudmi ustvarjaš občutek ogroženosti, ko že sami besedi “migrant” s sistematičnim pretiranim poudarkom na fonemu “r” pridaš naboj gneva in sovraštva, ko s poenostavljanjem in demagogijo kažeš na tujca in na brezdušno evropsko tehnokracijo (ne pa na ogromen javni dolg, na korupcijo, na davčne utajevalce ali na neučinkovit javni aparat) kot na tistega, ki je kriv, da si brez dostojne službe ali da se ti slabo godi, in končno, ko opisano miselnost širiš ne le preko radijskih valov, ampak tudi na shodih, na sestankih, v kavarnah, na cesti, potem to ni več nekaj nedolžnega, ampak nekaj, kar na široko odpira vrata institucionalizirani sebičnosti, dolgoročno pa tudi nasilju. Ne smemo se potem čuditi komentarjem, ki po blogih in na ulici čedalje pogosteje spremljajo brodolome migrantskih čolnov: »Jih je utonilo sto? Škoda, da jih ni utonilo tisoč!« In prej ali slej bodo besedam sledila dejanja!

Nisem veliko napisal o Viktorju Orbanu, sem pa natresel nekaj vtisov o njegovem trenutno najznamenitejšem italijanskem somišljeniku. Srčno upam, da je izvirnik boljši od kopije. Toda ljudska modrost pravi: “Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si”. Morda je Orbanu na Madžarskem res uspelo dokončno obračunati z ostalinami totalitarizma, toda preden ustoličimo “orbanizem” kot zgled za rešitev naših podobnih težav, bi vseeno kazalo, da zadevo temeljito premislimo. Dolgo smo izpostavljali zasluge katoličanov Schumanna, Adenauerja in De Gasperija pri izgradnji Evropske unije. Živimo v res tako radikalno drugačnem svetu, da smemo Orbana obravnavati kot njihovega političnega dediča?

25 KOMENTARJI

  1. Eden redkih člankov na Časnik.si, ki je res vreden branja! Tudi Jezus pravi, da ne pride vsak v nebeško kraljestvo, kdor govori “Gospod, Gospod”, ampak tisti, ki izpolnjuje Božjo voljo. Zaman je govorit O krščanstvu in držat rožni venec v rokah, če je vse to samo piar, zloraba. Tako so delali tudi akterji križarskih vojn – vzklikali so “Deus vult” (Bog to hoče), potem pa klali, uničevali. Prav nič evangelijsko. In očitno se zgodovina ponavlja kot farsa, saj se tudi v sedanjem času pojavljajo novodobni apostoli križarskih pohodov. In spet so glavni sovražniki kdo drug kot muslimani. Poleg komunistov seveda.

    Tudi sam že dolgo časa neuspešno prepričujem mnoge kristjane, ki so vsako nedeljo in praznik pri maši (tudi med tednom celo), ko pa jih povprašaš o politiki, pa hvalijo Trumpa, Orbana, Salvinija in Janšo. Včasih se resno sprašujem, kaj je narobe z njihovo vero, da lahko svoje politične simpatije tako uspešno ločujejo od evangelijske drže. Prepričan sem, da so našteti osebki celo veliko bolj oddaljeni od evangelija kot kakšne leve stranke, ki so programsko konec koncev vendarle dovolj blizu katoliškemu družbenemu nauku, čeprav se morda razlikujejo od katoličanov glede pogleda na splav, istospolnih porok in ločitev Cerkve od države.

    Slepota mnogih kristjanov na področju politike je res skrb vzbujajoča. Že star pregovor pravi “Ni vse zlato, kar se sveti”. Očitno je sposobnost razločevanja na dnu. Nas torej lahko preseneča, da je kakih sto let nazaj ogromno italijanskih katoličanov množično podpirala Mussolinija, ne glede na to, da njegovi vazali niso imeli nobenega spoštovanja do slovenskih duhovnikov na Primorskem, niti do verskih obredov? Nas lahko preseneča, da so se le redki katoličani kritično odzvali na škandalozen intervju z Jožetom Dežmanom, čeprav je slednji izražal zaničevanje do antifašističnega boja, zaradi katerega smo Slovenci na zahodnem delu našega etničnega prostora sploh lahko preživeli??

    In konec koncev: zaradi takih politikov, kot je Salvini, so trpeli Slovenci na Primorskem. In še vedno trpijo zamejski Slovenci v Italiji. Ne slepimo se, da so v očeh italijanskih nacionalistov kaj na boljšem kot muslimanski migranti. Slovence enako gledajo kot pritepence izza Karpatov, ki s svojo navzočnostjo motijo civilizacijske dosežke dedičev rimskega imperija. Zato težko razumem, kako lahko tednik Demokracija poveličuje Salvinija (ok, itak je ta medij podprt z Orbanovim kapitalom) in hkrati goji skrb za zamejce – to dvoje enostavno ne gre skupaj in pika.

    • “Tudi sam že dolgo časa neuspešno prepričujem mnoge kristjane, ki so vsako nedeljo in praznik pri maši (tudi med tednom celo), ko pa jih povprašaš o politiki, pa hvalijo Trumpa, Orbana, Salvinija in Janšo.”

      Ja, gospod Aco! Tudi jaz jih zaman prepričujem. Hvaliti bi morali: Tita, Kućana, Mačka pa Stalina, Hitlerja, Maduro, Mussolinija … No, slednjega niti ne, raje Mao Cetunga, Pol Pota itd.

      • Tu se strinjam. Intervju z Jozetom Dezmanom je odlicen. Skandalozni so tisti, ki nas v Sloveniji se leta Gospodovega 2018 posiljujejo s komunisticno interpretacijo slovenske zgodovine in celo grozij vsem, ki ne mislijo tako kot oni in se to upajo javno povedat.

    • Gospod Simčič, bistvo problema ste zastavili v vašem zadnjem stavku v obliki vprašanja: “Živimo v res tako radikalno drugačnem svetu, da smemo Orbana obravnavati kot njihovega (torej Schumannovega, Adenauerjevega in De Gasperijevega) političnega dediča?”
      Odgovor je enoznačen: Zares živimo v tako radikalno drugačnem svetu, v bistveno drugačni Evropi, kot so si jo zamišljali njeni tvorci. Orbanov model za Slovenijo res niso neka sveta nebesa, so pa vsekakor boljša rešitev kot vsa dosedanja. Se mar ne strinjate z njegovim stališčem, naj migranti legalno prečkajo madžarsko mejo, tako kot to velja za madžarske in vse druge državljane? in če že omenjate Kaczyńskega: Poljska in v manjši meri Slovaška, Romunija in Madžarska so že sprejele 2 milijona krščanskih Ukrajincev, zdaj naj bi pa še podsaharske manj uporabne in neprilagodljive ter Evropi sovražne islamske migrante. Seveda za slovenske levičarje to ne pomeni nič.
      Ko tako izpostavljate Orbana, kaj pa močna in vztrajna krepitev protimigrantskih stališč po celotni Evropi? Evropa se, hvalabogu, trezni, morda že prepozno. Dejstvo je, da invazija priseljencev v Evropo ne rešuje enega samega njihovega problema. In kaj pomaga evropski lažni, v resnici že patološki altruizem ali pa krščansko usmiljenje, če te krščanske, etične, svobodomiselne Evrope ob takšnem trendu kmalu ne bo več? In kdo bo takšni izmozgani, prenaseljeni in kaotični ter islamizirani Evropi priskočil na pomoč?
      Evropo so načeli tako imenovani levičarski kulturni marksisti, globalisti, multikulturalisti in sorosovci, dotolkli jo bodo pa islamisti – vse po scenariju. Kdor tega ne vidi, je zaslepljen, če ne že popolnoma slep.
      Pa so za migrante v preteklosti obstajale tudi boljše rešitve. Sprejemati bi morali izključno izpričane, v vsem bolj prilagodljive kristjane. Tudi to je zagovarjal Orban. Upravičeno! Kristjani so bo satanskem načrtu na Bližnjem vzhodu in tudi že v Afriki najbolj na udaru, dejansko že pred izumrtjem. Kolikor jih niso pokončali tam, so jih s čolnov pometali v morje. O tem pa naši mediji (skoraj) nič! Boste rekli, potem pa se bodo islamisti spreminjali v katoličane. Toliko bolje, vsaj ne bodo sovražili in pobijali “nevernikov”. Rasizem? Morda, ampak vsaj kaj rešuje.

  2. Spoštovani g. Simčič, pišete, da ste “v slovenskih katoliških sredinah zaznali rastočo naklonjenost do madžarskega predsednika Viktorja Orbana in do t. i. Višegrajske skupine”.
    Malce drži, ampak najbrž vsi zavzeto iščemo pot, ki bi bila pravilna za prihodnost Evrope. Ne želimo, da bi bili s strani EU ožigosani kot neprilagojeni, če smo heteroseksualne osebe, z od Boga danim spolom, kristjani, zaščitniki družin, odgovorni politiki, nasprotniki evtanazije ali splava itd. Ne moremo tudi mimo tega, da EU nima recepta za ločevanje med begunci in migranti in dejstva, da ne upošteva, da države z nepopolno pravno sredino ne bodo uspele integrirati ne enih, še manj pa drugih.
    Teh vrednot Orban ne napada in tudi k problemu integracije pristopa bolj odgovorno. O višegrajski skupini govorimo bolj na prazno. O njej vemo premalo, ne glede na to, da ona sama ni homogena.
    Zakaj govori Matteo Salvini o teh državah z naklonjenostjo, je del njegove politike. Najbrž se tudi ne zaveda dovolj, da ne gre za homogeno skupino.
    Skratka: Ne poveličujemo orbanizacije, a korake Orbana skrbno opazujemo ravno zato, da bi se prepričali, ali obstajajo nasprotja med tem, kaj govori in kaj dela. Poskušamo tudi ugotoviti, kako se živi njegovim sodržavljanom.

  3. Dokaj zmeden članek, kjer ni povsem jasno, kaj bi avtor rad povedal. Da t.i. orbanizacija ni nekaj dobrega, ni pa povedal, kaj ni dobro. Moti ga, da Matteo Salvini objavlja preverljiva statistična dejstva, da se je z ilegalnimi migracijami zvečala raven kriminalitete in zmanjšala varnost ter da je ogrožena tradicionalna kulturna identiteta, ki je prebivalci ne želijo opustiti. Ne moti ga pa kulturni marksizem, teorija spola, diktatura politične korektnosti, propagiranje splavov ali ubijanje nerojenih ter trgovina z zmanipuliranimi migranti. Kajti vse to spada v isti paket “ukrepov”, ki pa ga ne motijo.

    Salvini in Orban sta bila izvoljena zaradi nespametne in protiljudske politike liberalnih demokratov. Njuna izvolitev je zgolj odziv na vsiljevanje politike, ki je evropski ljudje ne sprejemajo. Namesto da bi t.i. liberalni demokrati reševali nakopičene težave, raje proizvajajo nove, še hujše. Ljudje so se temu uprli. Upravičeno!

    Tudi ni res, da imata Salvini in Orban kaj proti migracijam in migrantom. Ni bilo slišati, da bi npr. Kanadčani imeli kakšen problem v zvezi z vstopom v Budimpešto ali Rim. Ne strinjata se pa z dobro organiziranim tihotapljenjem belega blaga. Večinoma nezaposljivih mladeničev starosti 20 do 35 let. Menita, da je težave treba reševati na mestu njihovega nastanka. Toda liberalni demokrati tega ali niso zmožni ali, kar je bolj verjetno, ne želijo. Zato bo antagonizem med njimi ostajal še naprej. Toda Merklova je bila že prisiljena stopiti korak nazaj v smer orbanizacije, če želi ohraniti stranko pri življenju.

  4. Clanek ni zmeden. To je zalitev. Zelo logicen in konsistenten je. Kljub temu sem osebno manj kriticen do Orbana kot sem bil. Ob tem, da zame ni odstopanja od evropskega projekta in sem proti nacionalizmom. Ampak to, da je obracunal z dediscino komunisticnega totalitarizma je dobro, ne slabo. Sloveniji zal ta slaba dediscina se vedno vlada. Ce je v ustavo njegova politika zapisala zvestobo krscanskim vrednotam in podporo tradicionalni druzini, je to dobro, ne slabo. Zahod trpi zaradi posledic socialnih sprememb, ki so se zacele z letom 1968 in so skupaj s konzumizmom in hedonizmom ter vsakrsno relativizacijo, tudi neprikrito diabolijo, privedla v demografsko ogrozenost in vsakrsno ranljivost zahoda. Tudi ekonomsko. In prav ima orbanovska politika, ce hoce pravni red na mejah namesto ilegalnih migracij. Vladavina prava ni kaos in krscansko clovekoljubje ne defetisticna pripravljenost, da nas druge civilizacije zbrisejo z oblicja planeta.

  5. Ta trenutek ni za cincanje. Orbanizacija je nujna. Krščansko ni samo nastavljanje drugega lica in odpiranje vrat tujcu, ampak tudi govorjenje po resnici. Jaz že dolgo ne razumem in v svojih komentarjih to poudarjam (seveda, kdo neki sem jaz?!), da se pri problemu migrantstva pozablja na osnovno stvar: zakaj skoraj nihče ne govori o tem, od kod ti migranti prihajajo in zakaj? Absolutno bi morali začeti problem reševati na izvoru, torej pri diktatorjih, diktaturah in sploh nasilnih političnih sistemih, ki (domnevno) producirajo migrantstvo. Je to vtikovanje v tuje zadeve? Kdo se bolj vtikuje v tuje zadeve kot migranti, ki naseljujejo Evropo brez koga vprašat, čeprav je na svetu prostora za sto obljubljenih dežel? Ne nazadnje, protesti in očitki Trumpu, kaj so? Vse pametne marksiste in posledično neumne levičarje skrbita “revščina” in zdravstvo v ZDA. Skoraj nagravžno mi je govoriti o dvojnih merilih, saj gre za neprebavljivo pokvarjenost in sprevržensost, gre za sovraštvo in načrtno uničevanje Zahoda, v samem bistvu pa seveda krščanstva. Kdor ne vidi, da gre za okupacijo Evrope s strani islama, je slep. Znakov je toliko, da bi moral biti vsakdo, ki trdi nasprotno, obtožen sovražnega govora. Članek Tomaža Simčiča je popolna zabloda. Po nemarnem trati čas bralcev in jim skuša mešati pojme s trkanjem na vest. Članek se lepo ujema z vsemi cincarji (ki seveda imajo svoje račune in v katerih – tudi seveda – raje ni).

  6. Jasno je, da so migracije muslimanskega prebivalstva dobro organizirane in načrtovane. Če bi močne države želele, bi tihotapcem in drugim, ki so del tega projekta, v enem tednu stopile na prste. A jim ne.

    Uničenje tradicionalne krščanske kulture in dominacije belega človeka, zlasti pa moškega, je del načrta za vzpostavitev t.i. Novega svetovnega reda brez narodov in z eno svetovno vlado. Kulturni marksizem je priročno sredstvo za dosego tega cilja.

    Videti je, da je glavno gonilo tega gibanja vplivna skupina Bilderberg. Na njihovih srečanjih je sodelovala tudi Angela Merkel. Macron je bil na njihovem srečanju leto pred volitvami predstavljen kot prihodnji predsednik Francije. In zgodilo se je. Sedanji socialistični predsednik španske vlade, ki velikodušno sprejema ilegalne migrante, je bil tudi povabljen in navzoč na njihovem srečanju. Poleg njih še Bill in Hillary Clinton, kanadski zagovornik ilegalnih migracij in drugega iz nabora iz kulturnega marksizma Trudeau ter mnogi drugi politiki. Poleg njih še najbolj vplivni s področja vojaških organov, finančnih institucij, velikih korporacij, akademske sfere in medijev.

    Vsekakor gre za projekt, podprt s politiko, denarjem, mediji in dobro organizacijo. Za enkrat jim na poti stoji Donald Trump in evropski domoljubi, ki jih slabšalno imenujejo populisti. Zato tako negativno medijsko poročanje o njih. Vendar bitka še ni odločena.

  7. Videti je, da smo sami krivi za islamizacijo Evrope. Očitno so migracije dobro organizirane kar s strani zahoda samega. Če je tako, potem so migranti sami največji reveži od vseh. Odkod potem pojmi kot invazija na Evropo in podobno. Najprej razčistite kdo je vaš nasprotnik, potem pa se bo dalo o čem pogovarjati. Tako pa smo sejete prepir. In bojim se da, ker je to tako avtentično slovensko, da je to tudi vse za kar vam gre.

        • A so migranti naši nasprotniki ?
          Niso.
          Kolikor vem so to predvsem mladi, ki jim s pomočjo propagande obljubljajo “med in mleko”.
          V resnici bi potrebovali pomoč od zunaj v smislu, da se jim omogoči bivanje v domačem okolju.
          Kdo so še naši nasprotniki ?
          Komunisti ? Bratje in sestre po jeziku?
          Ki nas ne sprejemajo, ker mi nekoliko drugace razmišljamo in nas zato ne marajo.
          Ker so prepricani v svoj prav in nas imajo za bebce.

          • Gospa Amelie,
            poskusiva razmišljati na sledeči način:

            Edini nasprotnik, pravzaprav sovražnik je Satan. Ta ima natanko tako moč, kolikšno mu jo namenimo. Eni ljudje kar precej in drugi zanemarljivo malo, božja mati pa menda celo nič.

            In ko so se eni ljudje zelo odprli, so začeli sistemsko škodovati krščanstvu, imenujejo so pa prostozidarji, masoni in podobno. Da bi uničili krščanstvo v EU, so morali najprej uničiti lik očeta, potem družine in čisto na koncu zamenjati ljudi. Seveda to ni šlo brez pomoči znotraj Vatikana, seveda to še sedaj ne gre brez pomoči nas samih. Nas samih, ki izgubljamo energijo in čas s prepirom, ker ima drugi drugačno mišljenje, ki je še celo bolj pravilno.

          • Se odgovor pa kar sam ponuja od sebe, da kontinuiteta pa MORA še naprej ostat na oblasti ?
            In vsa ta igra okrog “Z JANŠO PA NE “, je potem nujna predstava za javnost ?!

  8. Prispevek se mi zdi zelo dober, ker avtor svojega mnenja na predstavi kot absolutnega in ker se zaveda, da marsičesa dobro ne pozna. Čestitam! Pomembno je tudi, da avtor ne zavaja. Če hočejo nekateri v prispevku videti stvari, ki jih avtor ni napisal, avtor ni kriv. Mislim, da je skrb nad desnim ekstremizmom v Italiji zelo upravičena, na Madžarskem pa trenutno niti ne. Pa še kaj naj napiše, da bomo Italjansko politično sceno razumeli. Jaz je ne poznam.
    Seveda so v zgodovini levi ekstremisti povzročili veliko več škode kot desni, kar mislim, da avtor dobro pozna.

Prijava

Za komentiranje se prijavite