V obdobju zadnjih nekaj let so se po svetu razširili kriptokovanci, torej neke vrste algoritemski denar. Gre za kriptografsko metodo varnega posedovanja in izmenjave kriptokovancev. Proces nastajanja kriptokovancev temelji na potrjevanju enkratnosti in verodostojnosti transakcijskih blokov kriptokovancev s pomočjo posebnih protokolov. Te protokole je praviloma enostavno preverjati, a temeljijo na potrebi po velikih zmožnostih za računalniško obdelavo. Funkcije, ki se uporabljajo za preverjanje, so lahko zelo preprosto preverljive, a morajo biti potratne z vidika računanja. Proces se imenuje rudarjenje, dodaten strošek rudarjenja ene enote kripto valute pa bi moral biti umerjen z mejno nagrado za rudarjenje, ki jo rudarji kriptovalut prejmejo v obliki dodatnih kriptovalut v verigi potrjenih blokov. Preprosto povedano, vsaka enota, ki nastane in vsak premik enote po sistemu, se hrani v posebni verigi potrjenih valutnih blokov, ki je bolj poznana kot „blockchain“. Na ta način se k obstoječemu fondu izvornih kriptokovancev dodajajo novi kriptokovanci.
Vrednost enote kriptokovanca se določa na borzi s ponudbo in povpraševanjem po kriptokovancih. Vsi lahko kupujemo kriptovalute, ki se glede tega ne razlikujejo od nobenega finančnega inštrumenta. Zelo pomembno vlogo pri nastajanju novih količin kriptokovancev ob privlačnosti protokola rudarjenja in privlačnosti kriptovalute pri končnih uporabnikih, ima moč računalniškega procesiranja pri potrjevanju verodostojnosti transakcijskih blokov z uporabo vnaprej predpisanega algoritma potrjevanja. Trenuten dramatičen porast vrednosti obstoječih enot kriptovalut odraža zahtevnost nastajanja novih kripto kovancev v procesu rudarjenja, ki ne more slediti povpraševanju. Algoritem potrjevanja in računalniška moč procesiranja potrjevanja verodostojnosti kriptokovancev v verižnem bloku kriptokovancev predstavljata sidro pred prekomernim nastajanjem kriptokovancev in zaščito pred zlorabami in vdori v verižne bloke. Zadržanost pred prekomernim izdajanjem denarja sodi v monetarni teoriji med temeljne pogojev za vzpostavitev kakovostnega denarja.
A je kriptovaluta denar? Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kako razumemo denar. Denar je posrednik pri izmenjavi dobrin in storitev. Denar določamo uporabniki s svojimi odločitvami pri izvajanju ekonomskih transakcij, torej transakcij, kjer eno obliko vrednosti zamenjujemo z drugo. Iz zgodovine spreminjanja načinov posredovanja pri menjavi ekonomskih transakcij se naučimo lekcije, da je vlogo posrednika pri menjavi najprej opravljalo blago, nato blagovni denar, nato kovani denar, nato papirni denar, danes pa vse bolj plačilne kartice. Neka oblika digitalnega denarja je logično nadaljevanje tega trenda. Denar je lahko vse, kar opravlja funkcijo posrednika pri menjavi ekonomskih dobrin, torej tudi kripto kovanci. Kriptovalute imajo značilnosti, ki jih terja široka uporaba v obliki medija menjave: likvidnost, obstojnost, deljivost vrednosti in varnost.
Kriptovalute trenutno ne morejo opravljati vloge zanesljivega hranilca vrednosti, saj je cena enote kriptovalut močno nestabilna, njihova ponudba pa je zelo rigidna. Dinamika cenovnega nihanja se bo predvidoma sčasoma umirila, in vzpostavilo se bo začetno ravnovesje med rigidno zalogo kriptovalut in povpraševanjem po kriptovalutah. Zelo visoka nihanja v ceni enote kriptovalut so trenutno največja ovira pred hitrejšo uporabo kriptovalut za kaj drugega kot v špekulativne namene. Kriptovalute so namreč v tem hipu predvsem visoko špekulativni finančni inštrumenti z visoko stopnjo cenovnega nihanja. Dobra stvar je v tem, da je ponudba kriptovalut sidrirana in vezana na dinamiko potrjevanja verodostojnosti transakcij v ti. verižnih skladih kriptovalut.
Pomemben dejavnik pri uporabi kriptovalut kot medija pri ekonomskih transakcijah je zmožnost prilagajanja cen ekonomskih dobrin ob spremembah v realnem povpraševanju po ekonomskih dobrinah. Pozitivna okoliščina načina izdaje kriptovalut je v protiinflacijski naravi, saj vgrajeno sidro in vezava potrjevanja na moč računalniškega procesiranja onemogoča arbitrarno povečevanje ponudbe denarja v obtoku. Algoritmi nastajanja kriptovalut se seveda lahko spreminjajo, a konkurenca med njimi bi na dolgi rok v ospredje postavila zanesljivejše, bolj predvidljive, in tiste z višjo varnostjo, tisti z izgubo kredibilnosti glede varnosti in zanesljivosti pri potrjevanju sprememb v verižnem bloku kriptokovancev pa bi slej ko prej izpadli. Po teoriji mora vsak nov medij menjave (denar) imeti neko menjalno vrednost, ki izhaja iz druge vrste rabe novega medija menjave (denarja) in ta vrednost mora biti neposredno povezana z uporabo končnih dobrin in storitev oziroma s kupno močjo novega medija menjave. Brez tega izhodišča je nemogoče določiti menjalno vrednost denarju pri opravljanju funkcije menjave ekonomskih transakcij.
Za konec. Trenutna popularnost kriptovalut in nekatere njihove potencialne odlike pri opravljanju funkcije denarja me navdajajo k razmišljanju o zmožnostih prevlade kriptovalut v mednarodni trgovini nad denarjem centralnih in poslovnih bank. Velika priljubljenost kriptovalut kot špekulativnih naložb je sprožila ugibanja o tem, ali lahko pričakujemo spremembo načina plačilnega prometa v mednarodni menjavi. Za sedaj je o dolgoročnem potencialu kriptovalut pri opravljanju funkcije medija menjave v gospodarstvu še prezgodaj govoriti. Morda še težji izziv od uporabe v menjavi ekonomskih transakcij je uporaba kriptovalut v procesu izdajanja finančnih inštrumentov, ki poganjajo odločitve vlagateljev na kapitalskih trgih in v sinhronizaciji z obstoječim sistemom bančništva, ki temelji na multiplikaciji primarnega denarja z izdajanjem kreditov ob delnem pokritju bančnih depozitov z denarjem. Strokovno-teoretskih vprašanj glede razvoja kriptovalut v denar je še kar nekaj. Čas bo pokazal na potencial kriptovalut kot alternativ obstoječemu denarju in do kolikšne mere so zmožne spremeniti delovanje bančno-finančnega sistema. Morda pa za zmeraj ostanejo na ravni visoko tveganih špekulativnih naložb.
Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu
