Avtor: Jošt Klemenc. Pot nenasilja in nedolžnosti se zdi strašljivo težka, a je vendar vabljiva in vredna vsega truda.
Podjetnik Peter je najel čistilni servis za spomladansko čiščenje svojih poslovnih prostorov. Čistilka je vestno opravila svoje delo, ko pa je Jože, šef čistilnega servisa, Petra pozneje neprestano nadlegoval za plačilo, je končno izvedel, da plačila ne bo dobil, lahko ga pa toži. Petru in Jožetu je znano stanje slovenske pravne države, zato se prevarani ni odločil za tožbo in je spor ostal pri statusu quo, začinjenem s frustracijo na eni in prevarantskim nasmeškom na drugi strani.
Večina družbenega glavnega toka se danes s tem problemom ukvarja z vidika nedelovanja pravne države. Zelo poenoteno in enoglasno ugotavlja samozadostnost sodstva, ki se noče reformirati v smeri večje učinkovitosti, in zahteva, da začne uresničevati svoje poslanstvo služenja družbi oziroma ljudem. Razlike se začnejo kazati, ko se išče konkretne načine, kako to doseči. Če namreč hočemo problem odpraviti na ta način, moramo poznati razloge, ki so povzročili izrojeno stanje. Tega diskurza je že bistveno manj, razlike v razčlembah in razlagah pa postanejo še večje, velikokrat tudi povsem diametralno nasprotne. Tako zelo, da se v osnovi poenotena energija zanosa po spremembah iztroši v medsebojnem dokazovanju svojega prav, zato do konkretnejših sprememb ne pride. Frustracija tako ostaja in se v času krepi, govor udeležencev v reševanju problema se prav zaradi vse bolj oddaljene razrešitve zaostruje, resnične rešitve pa so vse bolj oddaljene.
Problem neučinkovite pravne države je seveda samo eden od mnogih, ki pestijo slovensko družbo in s katerimi se danes ukvarjamo. Imamo politično krizo, ekonomsko krizo, družbeno krizo, pa krizo medijev in kulture, o katerih poteka bistveno premalo diskurza, in še prenekatero krizo bi lahko identificirali. Večina pa se vseeno strinja, da je rdeča nit vseh teh kriz kriza etičnega odločanja protagonistov s posledično, morda pa tudi vzročno, splošno krizo zaupanja.
Paradigma reševanja vseh teh raznovrstnih problemov pa ostaja v osnovi enaka, kot je opisana zgoraj. S prstom kažemo na raznovrstne elite in zahtevamo, naj se spremenijo, naj postanejo učinkovitejše, bolj poštene, bolj altruistične, bolj zavezane svojemu poslanstvu v služenju za skupno dobro … Skratka, bolj etične. S pozicije lastne nedolžnosti užaljeni zahtevamo, da se v odnosu oni drugi poboljša in me neha zlorabljati.
Refleksija pozicije lastne nedolžnosti pa se zelo redko pojavlja v javnem diskurzu. Ogromno energije porabimo za govoričenje o delovanju pravne države, ne obsodimo pa Petrovega ravnanja, ko je Jožetu pokazal sredinec. Velik problem danes je javna morala, ki Petrovega ravnanja ne obsodi. Ja, »znašel se je«, našel je »luknjo v sistemu«, nekoč smo temu rekli, da ga je »nadmudril«, in podobno ga opravičujemo. Ključno vprašanje, ki ga hočem tukaj izpostaviti, je, koliko Petrov imamo v Sloveniji, ali še bolje, koliko sem jaz sam Peter v svojem vsakodnevnem ravnanju. Vtis imam, da se danes zelo slepimo in prepričujemo, da takih primer(k)ov v državi med ljudstvom ni veliko in da večina Petrov prebiva med elitami. Morda hočemo to verjeti prav zato, ker nam Peter v nas nekako ugaja.
A jaz sem vseeno prepričan, da je med »nedolžnim« ljudstvom precej Petrov. Spremljam dogajanje, proteste, družbena omrežja, komentarje, ki zaradi krinke anonimnosti omogočajo necenzuriran pogled v človekovo notranjost, opazujem obnašanje ljudstva v varnem zavetju vozečega jekla, poslušam življenjske zgodbe navadnih ljudi, iščem čistost pogledov in milino obrazov … in navsezadnje, preiskujem svoje vzgibe etičnega odločanja. In trdim, da je Petrov v vseh ravneh družbe veliko in preveč in da je to osnovni vzrok večine težav današnje družbene stvarnosti. Tej ugotovitvi pa pritrjuje že omenjena pasivnost javne morale. Zmrazi me, ko slišim, s kakšno lahkotnostjo povprečen Janez opravičuje velike svinjarije tega ali onega, sploh ne nujno pripadnika elit.
Zato se že precej časa sprašujem, ali je dovolj, da »zradiramo« samo elite. Je samo tam skoncentrirana etična mizerija, narod pa solzno čist? Saj je vendar vsa elita izšla iz naroda! Se je nekje na poti tega vzpona zgodil etični obrat za 180 stopinj? Ali pa je etični imperativ samo devalviral sorazmerno z večanjem pravic in privilegijev od že prej močno načete osnove? Sam menim, da to drugo. Zato samo odstranitev elit ne prinaša rešitve problema. Kje imamo zagotovilo, da NOVE elite ne bodo poteptale pravičnosti in poštenosti v dolžnosti služenja, ko jih bo skušnjava zlorabe privilegijev požgečkala po drobovju? Menda bomo poiskali bolj etične ljudi. Kje? Kako? Kako bomo izmerili njihovo etičnost? Bodo hoteli med elito? Pa četudi nam uspe ta abrakadabra, nas bo vedno žrlo zgornje zoprno vprašanje v mastnem tisku.
Poudarja se nujnost vzpostavitve pravega nadzora, da se elite v prihodnje ne bodo mogle več okoriščati. Seveda se vsi strinjamo s tem, a vprašajmo se pragmatično. Kdo pa je nadzor? Zakon, pravilnik, inštitucija? Ne, nadzor so nazadnje ljudje, in to je in bo večna šibka točka tudi najboljših sistemskih rešitev. V situaciji posplošene skorumpiranosti, kot smo ji priča danes, ima nadzornik zavezane roke, saj se pikajo od marmelade. In spet je tu vprašanje, koliko časa bi imel morebitni novi nadzornik roke čiste. Pravniki so si edini, da se nikoli ne da napisati takšnega zakona, ki ne bi imel kakšne luknje. Pravijo tudi, da že zdaj v splošnem nimamo slabih zakonov. In se vedno strinjajo, da je najboljša varovalka, ki skušnjavo povrtavanja zakonske luknje zatre že v kali, močna in načelna etična drža. Zato sem prepričan, da brez krepitve etične zavesti na vseh ravneh družbe, predvsem med povsem povprečnimi ljudmi po družbeni hierarhiji, ne moremo pričakovati boljšega stanja v državi. Vsaj dolgoročno ne, kratkoročno nas fortuna sicer lahko obsveti s kakšnim etičnim meteorjem. Ker povsem običajni ljudje so velika večina prebivalstva, zato lahko generirajo zelo veliko silo, ki lahko prodre tudi med elite in jih prisili v večjo poštenost.
Verjamem, da izprijenost ravnanja ni izšla iz narodovega jedra, ampak da se je vanj zaredila od zgleda elit. Tu lahko govorimo o krivici in upravičenosti upora proti elitam. Potrebna pa je iskrena samokonfrontacija, kakšno paradigmo upora ubiramo. To, kar se zdaj dogaja, je samo nadaljevanje vsiljene paradigme nedolžnega ravnanja in zlorabe. Hočemo prekiniti s tem permanentnim posilstvom, a uporabljamo paradigmo nasilja in destrukcije in tako zares postajamo prave žrtve, ker smo s takim ravnanjem šele sprejeli posilstvo lastnega dostojanstva. Ne verjamem, da je v današnjih zborovanjih teh in drugih skupin prisotna logika nenasilja. Preveč je agresivne retorike. Slišim (pre)težke besede, kot so levi fašizem, klerofašizem, komunajzer, katoliban, zombi, princ teme, Barbarin rov in klanje 1945, ki se imata ponoviti, transparenti, ki pozivajo k linču ljudi … Simpatični gotof si po funkciji se preobraža v srhljivi gotof si kot oseba. Če (ko) bo to verbalno nasilje eskaliralo v fizično, nihče ne bo začuden in spet se bomo prepričali o inertnosti javne morale in nedoumljivem opravičevanju velikih svinjarij. Semena nasilja so posejana, in če ne prej, bodo začela rojevati sadove v praznini, ki bo zazevala, ko bodo elite enkrat res fertik. Tedaj bo doslej navidezno zedinjen protestniški konglomerat pričel razpadati v vizijah konkretne prihodnosti in nastal bo prostor za reakcijo elit. Tako žrtev postaja po delovanju povsem podobna onemu, ki jo je zlorabil. S tem je zlorabljevalcu uspelo uveljaviti svoje nasilje kot jezik tega »dialoga«, kar ga postavlja v pozicijo zmagovalca. Tako se lahko zgodi, da bodo končno elite zlorabile protest žrtve za svoje perverzne cilje in žrtev še bolj pohabile, ker znajo s svojo gnilo paradigmo pač bolje spletkariti.
Kako bi bilo, če bi ubrali popolnoma drugo pot? Se odpovedali nasilju že v najnežnejših vzgibih volje, kaj šele v besedah ali še čem konkretnejšem? Popolnoma zavrnili paradigmo, ki nam jo vsiljujejo skoraj vsi? Nasproti nasilju postavili dostojanstvo nedolžnosti? Se to da? Je to naivnost? Idealizem? Kako bi bilo, če bi se vprašali, ali je moj način razmišljanja res pravi? Če bi prisluhnili drugemu, kaj mi hoče (do)povedati? Če bi demokratični dialog doumeli kot skupen napor iskanja rešitev, sprejemljivih za vse in ne kot prepričevanje sebe in sebi podobno mislečih? Je to v tem trenutku (še) možno? In ne nazadnje, je možno preiti zamero zlorabe, odpustiti in obenem ne pozabiti? Na nemoralnosti odgovoriti z lastnim večjim etičnim angažmajem? Ne sprejeti vabljivega revanšizma? Pogledati mimo brezvestneža na rojaka poleg njega kot na človeka, ki zaznamuje mene in jaz njega, stopiti z njim v blagohoten odnos? Zaživeti filantropijo v lastni državi? Je to res utopično? Če da, potem se danes jočem nad usodo meni ljubega naroda. Absolutno nenasilje je najboljše zagotovilo za mirno tranzicijo in trajne spremembe na boljše, vse ostalo je večja ali manjša ruleta.
Vojakov oziroma zagovornikov nasilja kot načina reševanja problemov ne nagovarjam. Enkrat borec, vedno borec, pravijo v vojski. Najbrž drži. A paziti moramo na higieno kontradikta. Če negodujemo nad prepričanjem določenih lobijev v ZDA, da se da po svetu vsakih nekaj let nekje drugje s silo sejati pravičnost, doma pa se pri reševanju težav poslužujemo enake filozofije, potem trpi logika. Resnično pa me zanima, koliko pravih miroljubov živi v moji domovini.
Pot nenasilja in nedolžnosti se zdi strašljivo težka, ker koraka proti vse močnejšemu toku, a je vendar vabljiva in vredna vsega truda. Obljublja namreč zelo mehak in nežen, a vendar v učinkih zelo trajen prehod k bistveno boljšemu stanju v državi. V tej areni nenasilja in nedolžnosti je namreč nasilnež razorožen kot hrošč na hrbtu. Njegova orožja tu ne delujejo. Potrebuje dobrohoten prst, da lahko odleti daleč, daleč stran … Nemoralnost implodira.
Domoljubje je sila, ki je sposobna povezati večino na mnogotere načine razdeljenih Slovencev, nujnost konkretne benevolentnosti do rojakov pa je vprašanje smiselnosti obstoja državne skupnosti. Prvi tak uspešen korak smo storili pred 22 leti, sedanjost pa nujno terja naslednji podoben korak, tokrat pravzaprav še odločnejšega.
Jošt Klemenc je avtor državljanske pobude Zaveza za državo Slovenijo.
Vir: Delo
