Minister Aleš Hojs noče biti le fikus v pisarni

14
Je minister Aleš Hojs lahko le figov list za eventualne probleme policije? Foto: Nova24tv

Velja železno pravilo, da demokracije ni brez nadzora oblasti. Ali je potem sprejemljivo, da je minister za notranje zadeve Aleš Hojs, sicer nadrejen policiji, lahko le tajnik policije in figov list za eventualne probleme policije? Minister Aleš Hojs sme poskrbeti le za neodvisnost policije in za ustrezno opremo za njeno delovanje, ne sme pa nadzorovati, sploh pa nikakor ne usmerjati policije, čeprav je tudi odgovoren za rezultate njenega dela.

Državi niso mar navadni smrtniki, lahko tudi bankrotirajo

Država, ki jo že desetletja vodi slovenska levica ob podpori privržencev: večine kulturnikov in zaposlenih v javnem sektorju, večine organiziranih upokojencev, častnih občanov Ljubljane in ZZB ter sedaj tudi protestnikov na kolesih, ki vsi vede ali nevede skrbijo le za bogate, ne pa za siromake; za vplivne politike, za privilegirane dolžnike in svoje privržence; za oškodovane državljane – navadne smrtnike pa ji ni mar: taka država ni socialna država!

Podjetnik Smrtnik je vzel kredit, da je delavcem izplačal zasluženo plačilo, a sam na koncu kot podizvajalec ni dobil plačila. Zato je bankrotiral in zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Kako je to mogoče, celo pri javnih projektih, ki jih financira oblast, da je potem to ne zadeva? Kako je (bilo) mogoče, da kredite menedžerjev za prevzeme podjetij poravna kar podjetje, če ne gre drugače, pa država. Država ščiti premetene dolžnike in opehari upnike. Leta 2014 je Banka Celje opozorila na nenamensko porabo sredstev na projektu Stožice: »Banka meni, da poraba kredita ni bila namenska, kar po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo.«

Nič hudega, če je projekt Stožice povzročil milijonsko luknjo

Logarjeva preiskovalna komisija je ugotovila, da je nedokončan projekt Stožice v slovenskih bankah povzročil 135 milijonov evrov veliko luknjo, trideset milijonov evrov pa je dolg do podizvajalcev, ki jih je na projektu delalo okoli sto. Tedaj je pravosodna ministrica Andreja Katič dejala, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, o katerih izve iz medijev. Pisna ovadba torej ni vedno obvezna. Enako sporoča Vrhovno državno tožilstvo. Nikjer pa nisem zasledil, da bi državni tožilec za gornje primere po službeni dolžnosti začel postopek preverbe suma storitve kaznivega dejanja. Ne spomnim se, da bi na to sramoto kakorkoli reagirali častni občani Ljubljane niti sedaj kolesarji v skrbi za pravično državo. Kolesarji zahtevajo kar odstop premiera Janeza Janše in . Zahtevajo tudi, da odstopi minister Aleš Hojs, ki noče biti le fikus za okras.

Kakovost dela državnih organov morajo nadzorovati njihovi porabniki, torej državljani

Berem tudi, kaj pravi Iztok Simoniti, nekdanji diplomat:

»Nobena oblast ali moč – politična, sodna, zdravniška, finančna, akademska, kulturniška, cerkvena – ne sme ostati brez nadzora; vedno je odgovorna republiki – državljanom. Predsedniki, ministri in tožilci se ne smejo nadzorovati sami; sploh pa se ne smejo bankirji, biznismeni in kleriki … Boj za nadzor zahteva veliko svobode – osvobojenosti strahu – vseh v republiki; mora ga zagotoviti oblast. Zato imamo državljani politične pravice – govoriti, protestirati, objavljati – in kritizirati vse oblasti. Ker vse oblasti – tri veje in vsi organi, predsednik države – samo služijo uresničevanju ustave, so avtonomni samo v zakonitosti. In to velja za vse univerze, cerkve, društva – za kogar koli v republiki!«

Dr. Iztok Simoniti je bil tudi svetovalec predsednika republike dr. Janeza Drnovška. Strinjam se z njim. Menim, da demokratično državo vodi najvišji organ oblasti v parlamentarni demokraciji, to je Državni zbor Republike Slovenije, ki v imenu državljanov volivcev državi postavlja cilje in potrebna merila. V ta namen DZ sprejema oz. »proizvaja zakone« tudi za delovanje obeh drugih vej oblasti. Zakoni so njegovi izdelki. Pravično je, da vsak odgovarja za kvaliteto delovanja svojih proizvodov. Zato mora sam nadzorovati njihovo uporabnost in učinke. Vendar to ni dovolj! Kakovost rezultatov dela organov oblasti, kot sta tožilstvo in policija, ki sta že tako organizirana v okviru izvršne oblasti, to je v okviru vlade oz. tožilstvo v okviru ministrstva za pravosodje; njihovo kakovost morajo torej nadzorovati porabniki teh storitev, to so državljani, neposredno na volitvah ali posredno po njim odgovornih organih.

Če kdo nadzira sam sebe, je to parodija odgovornosti in učinkovitosti

Generalni državni tožilec g. Drago Šketa (Delo, Sobotna priloga, 13. oktobra 2018) poudari:

»Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka, ne politika.«

Ali to res ustreza demokratični državi? Ali res ne smejo ne izvoljena politika ne državljani ocenjevati rezultatov dela tožilcev in policije ter sodelovati pri njihovem imenovanju? To sme sedaj samo Državnotožilski svet, ki je samostojen državni organ., ki sodeluje pri varovanju samostojnosti državnih tožilcev. V tem svetu pa imajo tožilci večino, tožilci torej nadzorujejo sebe. Nihče, niti zakonodajna ne izvršna veja oblasti, ne pravosodni minister, ne ljudstvo ne smejo torej ocenjevati rezultatov dela tožilstva niti policije, čeprav delujejo v imenu in za račun ljudstva. V ZDA pa ljudje volijo tožilce in šerife, vodje policije. Nihče ne sme nadzirati samega sebe, sicer je to parodija odgovornosti in učinkovitosti.

Ker ni sprememb v policiji in tožilstvu, nas je lahko strah

Že leta gledamo številne primere ogoljufanih državljanov – delojemalcev, ki so jim bile kratene lastninske pravice, kot je to ugotovilo ustavno sodišče. Ne razumem niti ne bom pozabil, da je generalni državni tožilec Drago Šketa ob nastopu na funkcijo v intervjuju dejal:

»Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.«

Mar je to urejeno? Menim da ni, a ni nikogar sram. Nekdanji pravosodni minister Goran Klemenčič je v Odmevih 6. decembra 2016 dejal, da če bo ostalo tako, kot je sedaj v civilnih in kazenskih postopkih pri obravnavah bančne kriminalitete, da ni nihče za nič odgovoren, bo on prvi kot pravosodni minister rekel: »Ne verjamem v pravno državo. Vse skupaj nas mora biti strah.«

Tudi mene je strah, saj ni sprememb. Ne razumem protestnikov, da jih ne moti, da oblast dejansko nima nadzora ne odgovornosti za kvalitetno delovanje pravne države. Strah me je, ker najvišja oblast, DZ, dopušča, da sta brez pravega nadzora tožilstvo in policija. Minister Aleš Hojs pa naj bo le fikus. To ni demokracija v »službi ljudstva«!

14 KOMENTARJI

  1. Mislim, da g. Iztok Simoniti nima prav, ko govori o vsesplošnem nadzoru, kjer je avtonomnost vseh definirana okoli Ustave, kjer služimo samo uresničevanju Ustave. To je, huh, prava distopija za me. Dobro pa povzema splošno obnašanje in razumevanje na desnici, kjer vsi samo nabijajo drugim v nos postavo. To je zelo slabo.
    Če že nimamo kralja, moramo graditi republiko.
    Prav želel bi si slišati kakšno razlago tega, da je “parlament predstavlja najvišjo oblast” v državi. Da imamo nekakšno kolektivno oblast v državi! Takšno pojmovanje demokracije je zame naravnost distopija. Nočem sodelovati v tem.
    Najbrž ne vem dovolj, toda zelo rad bi izvedel za eno tako državo na svetu, kjer je parlament najvišja oblast.

    • No, spoštovani Zdravko, kdo pa je potem najvišja oblast v demokratični državi? Bi rekel, da je to Bog, ampak smo sekularna država, kajne?

      • @Zdravko: »Mislim, da g. Iztok Simoniti nima prav, ko govori o vsesplošnem nadzoru, kjer je avtonomnost vseh definirana okoli Ustave, kjer služimo samo uresničevanju Ustave. […] Prav želel bi si slišati kakšno razlago tega, da je “parlament predstavlja najvišjo oblast” v državi. […]«.
        ___

        Iz navedenega mnenja se razbira smer mnenja v kritiki zoper Ustavo Republike Slovenije ob črpanju sklepčne podlage s sklicevanjem na mnenje »g. Iztoka Simonitija«, češ da »parlament predstavlja najvišjo oblast v državi«. To je večplastno konfuzno, česar osvetlitev omogoča naslednje:

        V eni plasti je lahko povzročitelj konfuzije gornji prispevek, ki je od g. Mihiča in ne od dr. Simonitija. Konfuzijo povzroča prispevek najprej s tem, da se v jedru prispevka nahaja ne povsem dosleden citat iz poznanega eseja dr. Simonitija z dne 16. 2. 2016, nato pa se nadaljuje v nadalje pomanjkljivo smer pripisovanja dr. Simonitiju sklepa, češ da: »[…] Strinjam se z njim. Menim, da demokratično državo vodi najvišji organ oblasti v parlamentarni demokraciji, to je Državni zbor Republike Slovenije […].« Ta osvetlitev kaže večplastno konfuzijo. Smer zgoraj navedene kritike je dejansko zoper pomanjkljivi sklep g. Mihiča, da »[…] demokratično državo vodi najvišji organ v parlamentarni demokraciji, to je Državni zbor Republike Slovenije […]«.

        Iz navedenehga nato črpati kritiko Ustave Republike Slovenije je nadalje pomanjkljivo.

        • To je že boljše. Ne more države voditi nek kolektivni organ. To smo imeli sicer v SFRJ, kjer je bilo na koncu predsedstvo kolektivni organ.
          Državo seveda vodi predsednik vlade, oz. predsednik republike. Odvisno od ustavnih vlog glede na organizacijo republike. Meni osebno je bolj všeč predsedniški sistem kot v ZDA, ali monarhija, kot v VB.
          Da bi pa parlament imel to vlogo je pa povsem neoperativno.
          Ustavna kritika bi šla sicer z moje strani, da ima predsednik republike povsem zvezane roke, kar povzroča nezmožnost reševanja ustavnih kriz, kot jim rečemo.

          • @Zdravko: »[…] Ne more države voditi nek kolektivni organ. […] Državo seveda vodi predsednik vlade, oz. predsednik republike. […] parlament […] predsednik republike povsem zvezane roke, kar povzroča nezmožnost reševanja ustavnih kriz […].«

            ———–
            Navedeno mnenje je v večih delih pomanjkljivo. Na primer v delu, da »[…] ne more države voditi nek kolektivni organ. […] Državo seveda vodi predsednik vlade […]«, je mnenje pomanjkljivo, saj je prav vlada naše države, torej Vlada Republike Slovenije, kolektivni organ oziroma »kolegijski organ« (slednje smiselno primerjaj s 1. odstavkom 29. člena Zakona o upravnem postopku), ne pa monokratičen (individualno voden) organ. Da je to kolektivni organ izhaja že ob uporabi jezikovne metode o terminu »vlada« samem po sebi, ki je množinski samostalnik. To izhaja tudi ob uporabi sistemskostrukturne metode s smiselno uporabo 110. (sestava vlade) in 114. člena (organizacija vlade) Ustave Republike Slovenije v zvezi s 1. členom Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS), po katerem je Vlada RS organ izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave. Glede na to, da je vlada kolektivni oziroma kolegijski organ, je mnenje nadalje pomanjkljivo v delu, češ da »[…] državo seveda vodi predsednik vlade […]«. Predsednik vlade kot kolektivnega oziroma kolegijskega organa namreč vodi in usmerja delo vlade, skrbi za enotnost politične in upravne usmeritve vlade, usklajuje delo ministrov, predstavlja vlado ter sklicuje in vodi njene seje (primerjaj 1. odstavek 14. člena ZVRS).

            Iz navedenega odseva načelo delitev oblasti v Republiki Sloveniji. Načelo delitve oblasti določa Ustava Republike Slovenije ob načelu ljudske suverenosti. To načelo je uveljavljeno zato, da bi preprečevalo zlorabo oblasti, ki gre vselej na račun ljudstva oziroma na račun pravic posameznika. Zato ima načelo delitve oblasti dva pomembna elementa, to je ločitev posameznih funkcij oblasti in obstoj zavor in ravnovesij med njimi. Prvi element zahteva, da so zakonodajna, izvršilna in sodna veja oblasti ločene druga od druge, kar tudi pomeni, da so organi oziroma nosilci teh posameznih vej oblasti ločeni oziroma da niso isti. Drugi element zahteva, da mora med posameznimi vejami oblasti obstajati sistem zavor in ravnovesij, s katerim vsaka od njih vpliva na drugo in jo omejuje, na drugi strani pa morajo do določene mere med seboj sodelovati, saj si sicer ni mogoče predstavljati delovanja sistema državne oblasti kot celote. Pri tem morajo biti med posameznimi vejami oblasti vzpostavljena taka razmerja, da nobena ne more dobiti prevlade in monopola nad drugimi. O slednem glej na primer 26. točko obrazložitve odločbe ustavnega sodišča, številka U-I-57/06-28 z dne 29. 3. 2007.

          • Ali je vlada res kolegijski organ? Menim, da so ministri dejansko namestniki predsednika vlade za posamezne resorje. Vlada seveda razpravlja o posameznih vprašanjih, vendar se nikjer minister ali PV ne more skrivati za “vlado” kot nekim kolektivnim organom.
            Drugo, zlorabo oblasti je praktično nemogoče preprečiti z organizacijskim prijemom. Rezultat bo predvsem neoperativen organ. To smo v dobršni meri dosegli na nivoju države, o čemer priča praktično permanentna ustavna kriza zadnjih 30 let. In še marsikaj.
            Delitev oblasti je privlačna filozofska teorija, vendar se ne sme pozabiti, da vse tri veje morajo stati na skupnem deblu. Demontaža države je odlična Kardeljeva zamisel, kako vzeti vpliv vsem razen neformalnim skupinam iz ozadja. Temu danes rečemo globoka država. Medtem se “odmiranje države” vse bolj uveljavlja celo kot oblika demokracije in velja za uspeh in dosežek.

          • @Zdravko: »Ali je vlada res kolegijski organ? Menim, da so ministri dejansko namestniki predsednika vlade za posamezne resorje. Vlada seveda razpravlja o posameznih vprašanjih, vendar se nikjer minister ali PV ne more skrivati za “vlado” kot nekim kolektivnim organom. […]«
            ———

            Ustavno pozicijo naše države, po kateri je Vlada RS kolegijski organ dodatno osvetljuje strukturna določba, da Vlado RS sestavljajo predsednik in ministri (prim. 1. poved 110. člena Ustave RS), poleg tega so ministri skupno odgovorni za delo vlade (prim. 1. stavek druge povedi 1. odstavka 114. člena Ustave RS).

            Vendar struktura ustave naše države ne določa zgolj pozicij Vlade RS kot kolektivnega oziroma kolegijskega organa. Primer nasprotnih je strogo individualizirana določba, da je vsak minister odgovoren za delo svojega ministrstva (prim. 2. stavek druge povedi 1. odstavka 114. člena Ustave RS).

      • Škoda, g. Kapodistrias, da ste tako razdiralni, kot vam že levica očita. No, s to razliko, da jaz ugotavljam, da ste razdiralni na svoji strani, med nami, na isti strani.
        Prebirate Slovence med Slovenci, da tujcev, čeprav naših državljanov, niti ne omenjam. Kaj šele res tujcev. Ljudomrznost?! Tudi to je očitek levičarjev, ki jim ne bi rad pritrjeval.
        Prepričani ste v svoj prav, da to že kaže na pravo nadutost. Zraven, pa ne zmorete osnovnega pogovora državni ureditvi naše neodvisne Slovenije. Radi bi demokracijo pa vedno znova pristajate na diktaturi večine. Na obratnem polu od boljševizma.

  2. Čas je za Socialno demokracijo Slovenije! zakaj so že komunisti v evropski socialni demokraciji preprečili sprejetje SDS s tem nazivom v to združenje socaildemokratov? Jasno, zato, da se ne bi pri volilcih in v EU prepoznalo, da SD-jevci niso socialdemokrati, ampak komunistični kameleoni. Seveda pa brez infoltriranja komunistov v evropsko demokracijo, tega ne bi dosegli!!! Tako so ti infoltrirani tudi v nekatere pomladne stranke, ki jih tako “zračijo”(tudi finančno škrabčajo), da to kmalu ne bodo več, če se ne bo tukaj kaj ukrenilo.
    Prav zato je zelo pomembno, da SDS utrdi programsko pot soscalne odličnosti in volilci, ki sedaj ne gredo volit, jo bodo prepoznali, ne glede na novo ime!!!

    • Pot socialne odličnosti?! Kaj bi naj to bilo? Sociala podkupuje ljudstvo že telo dolgo. Tudi zato je težko na volitvah zbrati ljudi v nasprotni tabor, ker je levica vedno znala poskrbeti za evro tu, evro tam. Narod je naravnost podkupljen od sociale na vsakem koraku.

  3. V primeru Stožic je janković – po lastnih besedah na hrvaški TV – zaščiten, ker je proti Janši. Skrajno preprosto: si proti nekemu človeku in s tem si zaščiten. BUTALE!
    Seveda pa se leva oblast jankovića – BOJI. Manjka samo še kaznovanje farmacevtke!

  4. Menim, da je za demokracijo in državo prava zelo aktualno in bistveno vprašanje oz. rešitev delitve in nadzora oblasti, zakonodajne, izvršne in pravosodne. Kdo koga in kako nadzoruje in kaj z ugotovitvami nadzora počne. Če to ni jasno, ni jasna tudi odgovornost za vestno delo oz. tudi ne za rezultate dela. Taka demokracija ni učinkovita, mnogim je lahko le krinka za neodgovornost . Tudi sedaj, ko imamo novo vlado, je zopet vroča politična tema, »nadzor; kdo in koga ter kako nadzira«. Opozicija in vsa levica sedanjo vlado obtožuje, da s svojimi razlagami ustave in zakonov kar ukinja demokracijo. Menim torej, da je še vedno zelo aktualno politično vprašanje: «Ali je sprejemljivo, da je minister za notranje zadeve, sicer nadrejen policiji, lahko le tajnik policije in figov list za eventualne probleme policije? Minister sme poskrbeti le za neodvisnost policije in za ustrezno opremo za njeno delovanje, ne sme pa nadzorovati in nikakor ne usmerjati policije, čeprav je tudi odgovoren za rezultate njenega dela.« Berem mnenja-komentarje na članek: »Mislim, da g. Iztok Simoniti nima prav, ko govori o vsesplošnem nadzoru, kjer je avtonomnost vseh definirana okoli Ustave, kjer služimo samo uresničevanju Ustave«. Drugo mnenje naj bi bil že odgovor: »Načelo delitve oblasti določa Ustava Republike Slovenije ob načelu ljudske suverenosti. To načelo je uveljavljeno zato, da bi preprečevalo zlorabo oblasti, ki gre vselej na račun ljudstva oziroma na račun pravic posameznika. Zato ima načelo delitve oblasti dva pomembna elementa, to je ločitev posameznih funkcij oblasti in obstoj zavor in ravnovesij med njimi. Prvi element zahteva, da so zakonodajna, izvršilna in sodna veja oblasti ločene druga od druge, kar tudi pomeni, da so organi oziroma nosilci teh posameznih vej oblasti ločeni oziroma da niso isti. Drugi element zahteva, da mora med posameznimi vejami oblasti obstajati sistem zavor in ravnovesij, s katerim vsaka od njih vpliva na drugo in jo omejuje, na drugi strani pa morajo do določene mere med seboj sodelovati, saj si sicer ni mogoče predstavljati delovanja sistema državne oblasti kot celote. Pri tem morajo biti med posameznimi vejami oblasti vzpostavljena taka razmerja, da nobena ne more dobiti prevlade in monopola nad drugimi. O slednem glej na primer 26. točko obrazložitve odločbe ustavnega sodišča, številka U-I-57/06-28 z dne 29. 3. 2007«.

    Mnenja sem, da takšna razlaga ni zadostna, ni prava.
    Po moji presoji je prava razlaga problema delitve oblasti in odgovornosti ter nadzora ta, katero je opredelil in objavil dr. Jernej Letnar Černič, izr. prof. za pravo človekovih pravic;Fakulteta za državne in evropske študije, ki med drugim pravi:« Načelo delitve oblasti je temelj za uresničevanje vladavine prava v slovenski ustavni demokraciji. Omogoča medsebojno nadzorovanje in samoomejevanje treh vej državne oblasti s ciljem preprečevanja zlorab. Ali slovensko Ustavno sodišče ustrezno varuje in uresničuje delitev oblasti ter preprečuje razkroj vladavine prava? Ustavno sodišče je svojo pozornost neprepričljivo usmerilo le v samostojnost državnega tožilstva, pri čemer ni pretehtalo vlogo instituta parlamentarne države v ustavni demokraciji. Slovenski javnosti pa je tako poslalo nenavadno sporočilo, ko je zadržalo preiskovalno delo komisije o domnevni umazani povezanosti slovenskih pravosodnih organov. Sam sklep Ustavnega sodišča je z vidika sodne ideologije zagotovo avtokratski, saj je zavarovalo interese državne institucije, pri čemer ni ustreznega varstva namenilo varstvu vladavine prava kot instrumenta nadzora državnih oblasti. Zakaj so štirje od ustavnih sodnic in sodnikov glasovali tako kot so, vedo najbolje oni sami. Res pa je, da je sklep Ustavnega sodišča brati v luči pritožb, ki jih pogosto slišimo iz vseh treh vej oblasti zoper nadzor ostalih dveh. Sodna veja oblasti pogosto meni, da bi morala sama imenovati sodnike, pri čemer izvršilna veja oblasti spoštuje sodbe rednih sodišč in Ustavnega sodišča le, ko ji to ustreza.
    Takšno razmišljanje in prakse so v ustavni demokraciji, ki temelji na vladavini prava izjemno nevarne, saj načenjajo vladavino prava in kažejo, da institucije slovenske in demokratične države še niso ponotranjile varstva človekovih pravic in vladavine prava. Parlamentarne preiskave sicer ne ugotavljajo kazenskopravne, civilnopravne in disciplinsko pravne odgovornosti, temveč izvajajo družbeni nadzor nad delovanjem oblasti. Podatke, ki jih zberejo, lahko med ali po koncu svojega delovanja predajo pravosodnim organom, ki niso zavezani slediti njihovim ugotovitvam. A vredno je dopustiti možnost ustavnosodne presoje vsaj rezultatov preiskovalne komisije z vidika človekovih pravic, a v tem primeru je potrebno prepričljivo argumentirano obrazložiti zadržanje dela preiskovalne komisije. Ustavno sodišče v sklepu, niti sodnik Knez v sklepu o zadržanju parlamentarne preiskave niso opravili »senzibilnega tehtanja« med pristojnostmi vseh treh vej oblasti, da se medsebojno nadzorujejo niti niso ugotovili in vzpostavili razmerja med relevantnimi ustavnimi določbami. Zanemarili so 93. člen URS, njegovo pravno naravo, ustavno moč in vlogo v razmerju do ustavne določbe o samostojnosti državnih tožilcev iz prvega odstavka 135. člena URS. Če bi Ustavno sodišče opravilo vsaj malo poglobljen razmislek in tehtanje med razmerjem med obema določbama, bi bil njegov sklep vsaj majčkeno bolj prepričljiv kot je v tem trenutku. Prav pomanjkljiva obrazložitev sklepa je sprožila številne upravičene kritike o delovanju Ustavnega sodišča v tej konkretni zadevi. Obrazložitev pričujočega sklepa Ustavnega sodišča zagotovo ne opravičuje tako daljnosežnega posega v ustavno zavarovan položaj preiskovalne komisije kot je zadržanje njenega dela.
    Načelo delitve oblasti je srčika uresničevanja vladavine prava v slovenski ustavni demokraciji. Parlamentarna preiskava v njej nikoli ne more nadomestiti dela pravosodnih organov pri pregonu domnevnih kaznivih dejanj. Je predvsem orodje, ki omogoča zakonodajni veji oblasti, da zavaruje vladavino prava, s tem ko opozarja na problematične prakse v različnih vejah javne oblasti. Institut parlamentarne preiskave omejuje zlorabe vsakokratnih interesnih koalicij v vseh treh vejah oblasti. Prihodnost slovenske ustavne demokracije je v veliki meri odvisna od tega, ali bo znova našla in ustrezno zavarovala učinkovito načelo delitve oblasti in preprečila različne načine zlorabe državne oblasti. Ustavno sodišče bi moralo biti kot varuh ustavnosti prvo, ki bi vladavino prava znalo na podlagi Ustave RS ustrezno uresničevati in zavarovati tudi s spoštovanjem ustavne določbe iz 93. člena o parlamentarni preiskavi.
    https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/253542#

    Kdaj bo Ustavno sodišče na podlagi Ustave RS, kot varuh ustavnosti, znalo vladavino prava ustrezno uresničevati in zavarovati tudi s spoštovanjem ustavne določbe iz 93. člena o parlamentarni preiskavi?

    Do kdaj bo moral biti minister za notranje zadeve, enako tudi minister za pravosodje i.p., zgolj okrasni fikus, ki sme samo opazovati delo in rezultate dela tožilstva in policije, ne sme nič ukrepati, da se bomo vsi čutili bolj varni v naši državi?

    • Očitno, za vedno. Vaš odgovor naravnost vpije o neoperativnosti države. Ustavna demokracija? Kje je kaj takega? To je spet neki ideal, ki bi ga tu radi realizirali. To ne gre. Država je praktična, zemeljska tvorba, ki mora najprej funckionirati, potem pa lahko tudi kdo kaj nadzoruje. Takole je pa vse mahanje po zraku in bolj ali manj spretno vrtenje jezika. Brez konca in kraja.

Comments are closed.