Minister Aleš Hojs noče biti le fikus v pisarni

Je minister Aleš Hojs lahko le figov list za eventualne probleme policije? Foto: Nova24tv

Velja železno pravilo, da demokracije ni brez nadzora oblasti. Ali je potem sprejemljivo, da je minister za notranje zadeve Aleš Hojs, sicer nadrejen policiji, lahko le tajnik policije in figov list za eventualne probleme policije? Minister Aleš Hojs sme poskrbeti le za neodvisnost policije in za ustrezno opremo za njeno delovanje, ne sme pa nadzorovati, sploh pa nikakor ne usmerjati policije, čeprav je tudi odgovoren za rezultate njenega dela.

Državi niso mar navadni smrtniki, lahko tudi bankrotirajo

Država, ki jo že desetletja vodi slovenska levica ob podpori privržencev: večine kulturnikov in zaposlenih v javnem sektorju, večine organiziranih upokojencev, častnih občanov Ljubljane in ZZB ter sedaj tudi protestnikov na kolesih, ki vsi vede ali nevede skrbijo le za bogate, ne pa za siromake; za vplivne politike, za privilegirane dolžnike in svoje privržence; za oškodovane državljane – navadne smrtnike pa ji ni mar: taka država ni socialna država!

Podjetnik Smrtnik je vzel kredit, da je delavcem izplačal zasluženo plačilo, a sam na koncu kot podizvajalec ni dobil plačila. Zato je bankrotiral in zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Kako je to mogoče, celo pri javnih projektih, ki jih financira oblast, da je potem to ne zadeva? Kako je (bilo) mogoče, da kredite menedžerjev za prevzeme podjetij poravna kar podjetje, če ne gre drugače, pa država. Država ščiti premetene dolžnike in opehari upnike. Leta 2014 je Banka Celje opozorila na nenamensko porabo sredstev na projektu Stožice: »Banka meni, da poraba kredita ni bila namenska, kar po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo.«

Nič hudega, če je projekt Stožice povzročil milijonsko luknjo

Logarjeva preiskovalna komisija je ugotovila, da je nedokončan projekt Stožice v slovenskih bankah povzročil 135 milijonov evrov veliko luknjo, trideset milijonov evrov pa je dolg do podizvajalcev, ki jih je na projektu delalo okoli sto. Tedaj je pravosodna ministrica Andreja Katič dejala, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, o katerih izve iz medijev. Pisna ovadba torej ni vedno obvezna. Enako sporoča Vrhovno državno tožilstvo. Nikjer pa nisem zasledil, da bi državni tožilec za gornje primere po službeni dolžnosti začel postopek preverbe suma storitve kaznivega dejanja. Ne spomnim se, da bi na to sramoto kakorkoli reagirali častni občani Ljubljane niti sedaj kolesarji v skrbi za pravično državo. Kolesarji zahtevajo kar odstop premiera Janeza Janše in . Zahtevajo tudi, da odstopi minister Aleš Hojs, ki noče biti le fikus za okras.

Kakovost dela državnih organov morajo nadzorovati njihovi porabniki, torej državljani

Berem tudi, kaj pravi Iztok Simoniti, nekdanji diplomat:

»Nobena oblast ali moč – politična, sodna, zdravniška, finančna, akademska, kulturniška, cerkvena – ne sme ostati brez nadzora; vedno je odgovorna republiki – državljanom. Predsedniki, ministri in tožilci se ne smejo nadzorovati sami; sploh pa se ne smejo bankirji, biznismeni in kleriki … Boj za nadzor zahteva veliko svobode – osvobojenosti strahu – vseh v republiki; mora ga zagotoviti oblast. Zato imamo državljani politične pravice – govoriti, protestirati, objavljati – in kritizirati vse oblasti. Ker vse oblasti – tri veje in vsi organi, predsednik države – samo služijo uresničevanju ustave, so avtonomni samo v zakonitosti. In to velja za vse univerze, cerkve, društva – za kogar koli v republiki!«

Dr. Iztok Simoniti je bil tudi svetovalec predsednika republike dr. Janeza Drnovška. Strinjam se z njim. Menim, da demokratično državo vodi najvišji organ oblasti v parlamentarni demokraciji, to je Državni zbor Republike Slovenije, ki v imenu državljanov volivcev državi postavlja cilje in potrebna merila. V ta namen DZ sprejema oz. »proizvaja zakone« tudi za delovanje obeh drugih vej oblasti. Zakoni so njegovi izdelki. Pravično je, da vsak odgovarja za kvaliteto delovanja svojih proizvodov. Zato mora sam nadzorovati njihovo uporabnost in učinke. Vendar to ni dovolj! Kakovost rezultatov dela organov oblasti, kot sta tožilstvo in policija, ki sta že tako organizirana v okviru izvršne oblasti, to je v okviru vlade oz. tožilstvo v okviru ministrstva za pravosodje; njihovo kakovost morajo torej nadzorovati porabniki teh storitev, to so državljani, neposredno na volitvah ali posredno po njim odgovornih organih.

Če kdo nadzira sam sebe, je to parodija odgovornosti in učinkovitosti

Generalni državni tožilec g. Drago Šketa (Delo, Sobotna priloga, 13. oktobra 2018) poudari:

»Tožilstvo je strogo strokovna funkcija in o imenovanju naj ima glavno besedo stroka, ne politika.«

Ali to res ustreza demokratični državi? Ali res ne smejo ne izvoljena politika ne državljani ocenjevati rezultatov dela tožilcev in policije ter sodelovati pri njihovem imenovanju? To sme sedaj samo Državnotožilski svet, ki je samostojen državni organ., ki sodeluje pri varovanju samostojnosti državnih tožilcev. V tem svetu pa imajo tožilci večino, tožilci torej nadzorujejo sebe. Nihče, niti zakonodajna ne izvršna veja oblasti, ne pravosodni minister, ne ljudstvo ne smejo torej ocenjevati rezultatov dela tožilstva niti policije, čeprav delujejo v imenu in za račun ljudstva. V ZDA pa ljudje volijo tožilce in šerife, vodje policije. Nihče ne sme nadzirati samega sebe, sicer je to parodija odgovornosti in učinkovitosti.

Ker ni sprememb v policiji in tožilstvu, nas je lahko strah

Že leta gledamo številne primere ogoljufanih državljanov – delojemalcev, ki so jim bile kratene lastninske pravice, kot je to ugotovilo ustavno sodišče. Ne razumem niti ne bom pozabil, da je generalni državni tožilec Drago Šketa ob nastopu na funkcijo v intervjuju dejal:

»Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.«

Mar je to urejeno? Menim da ni, a ni nikogar sram. Nekdanji pravosodni minister Goran Klemenčič je v Odmevih 6. decembra 2016 dejal, da če bo ostalo tako, kot je sedaj v civilnih in kazenskih postopkih pri obravnavah bančne kriminalitete, da ni nihče za nič odgovoren, bo on prvi kot pravosodni minister rekel: »Ne verjamem v pravno državo. Vse skupaj nas mora biti strah.«

Tudi mene je strah, saj ni sprememb. Ne razumem protestnikov, da jih ne moti, da oblast dejansko nima nadzora ne odgovornosti za kvalitetno delovanje pravne države. Strah me je, ker najvišja oblast, DZ, dopušča, da sta brez pravega nadzora tožilstvo in policija. Minister Aleš Hojs pa naj bo le fikus. To ni demokracija v »službi ljudstva«!