Evropa v letošnjem letu obeležuje petindvajsetletnico padca berlinskega zidu. Gre za dogodek z veliko simbolno vrednostjo, saj je naznanil konec imperija, ki je več desetletij tlačil vzhodno polovico Evrope. Komunistični režimi v Evropi so začeli padati, najprej na Poljskem, Madžarskem, v tedanji Češkoslovaški federaciji, Bolgariji in tudi v Romuniji, kjer je bil padec režima najbolj dramatičen in tudi tragičen. Z nekaj zamude se je sesul tudi režim v Jugoslaviji, kjer po smrti Josipa Broza Tita pravzaprav ni bilo nobene prave avtoritete, in nazadnje še v »domovini komunizma« Sovjetski zvezi, državi, ki je razpadla navkljub prizadevanjem njenega zadnjega voditelja Mihaila Gorbačova, da bi prenovil obstoječi sistem s programi, kot sta bila »perestrojka« in »glasnost«, in ga obdržal pri življenju.
Ob uvedbi političnega pluralizma, demokracije in tržnega gospodarstva v teh državah je verjetno marsikdo pomislil, da je s padcem rdečih trdnjav v Evropi nastopil nekakšen »konec zgodovine«. Pa vendar ni tako. Proces propadanja komunističnih struktur v vzhodni polovici Evrope – sanje o združeni Evropi je prav v letu padca berlinskega zidu oznanil italijanski popevkar Toto Cotugno z zmagovalno skladbo na Eurosongu, ki je bil prav tisto leto v Zagrebu – je bil dejansko le »prvi polčas«. To se je navsezadnje pokazalo tudi ob nedavnih dogodkih v Ukrajini, ki je že pred skoraj desetletjem doživela svojo »oranžno revolucijo«, a se je pokazalo, da je bil to šele uvod v bitko za odpravo demokrature, kot je stanje navidezne demokracije pred leti opisal pisatelj Drago Jančar. Nedvomno so bile razmere v Ukrajini vsaj v zadnjem času precej bolj zaostrene kot denimo v Sloveniji – kot so avtorju teh vrstic povedali ukrajinski sogovorniki, ki so protestirali pred ukrajinskim veleposlaništvom v Ljubljani, se je v Ukrajini redno dogajalo, da so privrženci režima ugrabljali ljudi, ki so bili prepoznani kot politični nasprotniki Viktorja Janukoviča, celo v bolnišnicah. Prejšnji konec tedna pa je prišlo do zloma ukrajinskega postkomunističnega režima, kar seveda še ne pomeni konca krize, kajti za zdaj ostaja še nerešen status jugovzhodnega, proruskega dela Ukrajine (avtonomna republika Krim) in morebitne vojaške intervencije Rusije, ki je čakala do konca »olimpijskega miru« (olimpijski Soči namreč splojh ni daleč od Krima). Kakorkoli že, pomembna bitka za demokracijo v Ukrajini je že dobljena, ne pa tudi celotna vojna. Je pa padec Leninovih spomenikov po vsej državi – kot neke vrste nadaljevanje razbijanja berlinskega zidu – jasno sporočilo o bistvu protestov, ki jih zato nikakor ne moremo primerjati z lanskimi in predlanskimi »vseslovenskimi« vstajami. Pri ukrajinski vstaji je šlo v resnici za upor avtoritarni postkomunistični oligarhiji, ki ima še vedno zaslombo pri »velikem bratu« iz sosednje Rusije.
Postavlja pa se vprašanje, ali lahko potegnemo kakšne vzporednice med Slovenijo in Ukrajino. Slednja je prvič postala država že leta 1918, torej prav istega leta, ko je nastala Kraljevina SHS, a je morala že nekaj let kasneje prepustiti usodo v roke boljševiškemu režimu iz Moskve, malo pred drugo svetovno vojno pa je doživela zloglasen Stalinov eksperiment, ki je terjal več milijonov smrtnih žrtev zaradi množične lakote. Če odštejemo leta nemške okupacije med drugo svetovno vojno, je bila Ukrajina ves čas provinca komunistične Sovjetske zveze, vse do leta 1991, ko je razglasila neodvisnost. Slovenci smo prav tako že jeseni 1918 prvič postali nosilci državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (južnoslovansko ozemlje razpadlega avstrijskega imperija), vendar je zelo hitro prišlo do združitve (pravzaprav priključitve) s Kraljevino Srbijo v unitarno in centralistično Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Komunistično revolucijo pa smo okusili v času okupacije, njeni izvajalci pa so bili v Moskvi izšolani revolucionarji. Prva tri leta po vojni je bila Slovenija dejansko res »sovjetska«, vendar se tudi po Titovem prelomu s Stalinom dejansko ni zgodilo nič takšnega, kar bi vodilo manj represivno obnašanje Titovega režima, saj je slednji dejansko tekmoval s sovjetskim. Res pa je, da je Tito kasneje razvil svojo lastno pot, ki je temeljila na uvajanju samoupravljanja, na zunanjepolitičnem področju pa je šel na pot »neuvrščenosti«, kar je bila neke vrste »tretja pot« med kapitalističnim Zahodom ter komunističnim Vzhodom. To seveda v ničemer ne olepšuje nasilja, ki ga je komunistični režim v Jugoslaviji in še posebej v Sloveniji izvajal proti »razrednim sovražnikom«. Ob razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije pa za razliko od nekaterih nekdanjih komunističnih držav v Evropi ni prišlo do potrebnega preloma s prejšnjim režimom, vključno z lustracijo. Posledica tega pa je bila, da je kljub Demosovi vladi veliko večino sistema de facto obvladovala stara paradržavna struktura. In ga še vedno obvladuje. Za ilustracijo tega lahko navedem dejstvo, da je celo po prvih demokratičnih volitvah tedaj že upokojeni Ivan Maček Matija povsem mimo zakonov upravljal z zaprtim območjem Gotenice in Kočevske Reke. In prav to je tisto, kar najbolj ponazarja status in delovanje t. i. paradržave, ki ima pod nadzorom tudi pravosodje in večino medijev.
Spominjam se, kako so v devetdesetih letih, še posebej po aferi Depala vas, od katere letos mineva dvajset let, mnogi slovenski demokratično usmerjeni razumniki opozarjali na vračanje postopkov iz časa totalitarizma, medtem ko so postkomunistični javnomnenjski voditelji preko medijev brez večjih težav dopovedovali javnosti, češ da je antikomunizem dejansko anahronizem. Eden od teh je za antikomunizem uporabil celo sintagmo »brcanje v crknjenega tigra«, češ, režim je mrtev, sedaj živimo v normalni demokraciji, v kateri imajo vsi enake možnosti, krivdo za neuspeh pa naj vsak pripiše sebi. Zanimivo je, da sem zelo podobne teze v zadnjem času zasledil v zapisu nekega manj izpostavljenega krščanskega izobraženca, za katerega je edini večji problem slovenske politike Janez Janša (ker je bojda edini resnični dedič komunistov!?), ne pa denimo paradržava ter družbena asimetrija v odnosu med postkomunisti in njihovimi nasprotniki (po izračunu sociologa dr. Franeta Adama konec devetdesetih let znaša razmerje med starimi in novimi elitami približno 80:20). Zato naj bi bil tudi referendum o arhivih nepotreben, prav tako tudi vsakršen antikomunizem, ki naj bi bil sinonim za destruktivnost, kajti slovenska demokracija naj bi bila povsem »normalna«. Toda avtor teh tez ni bil ravno prepričljiv – zadnja razkritja iz udbovskih arhivov, ki jih skuša oblast čim bolj zapreti, namreč kažejo resnično (in precej grdo) sliko slovenske demokrature. Če k temu dodamo še spremljajoče dogajanje – drsenje v vse večjo zadolženost, zmešnjava z (oderuškim) davkom na nepremičnine, ob tem pa še velika zmaga Marjana Kramarja in Simone Dimic, ki se bosta finančno močno okrepila na račun davkoplačevalcev – potem nam mora biti jasno, da se »drugi polčas« slovenske pomladi še zdaleč ni končal.
Skratka, iluzijo o tem, da je Slovenija povsem normalna demokratična država, dobro opiše tisti znani vic, ko se pogovarjata dva plemenska poglavarja, pri tem pa se prvi pobaha, da pri njih ni več ljudožercev. Na vprašanje drugega, kako jim je to uspelo, prvi odgovori: »Včeraj smo požrli zadnjega.« Ta odgovor bi lahko dal slutiti, da se začaran krog ljudožerstva nadaljuje, le da je na zunaj zatajen. Tako je tudi komunizem uradno mrtev, dejansko pa se nadaljuje preko mehanizmov t. i. tovarišijskega kapitalizma, ki pa bi ga nekateri zanesenjaki iz vstajniških skupin rešili tako, da bi uvedli – demokratični socializem. Seveda pod pogojem, da se iz slovenske družbe odstranijo vse ostaline kapitalističnega »neoliberalizma« oz. »desnice«. Kar pa je pravzaprav samo dokaz več, da bi nekateri v Sloveniji radi oživili »zombija« (živega mrliča) komunizma. Je torej slednji res mrtev? Ne še povsem. Vsaj dokler bo v naših glavah komunizem živel kot rešitev in ne kot problem.
Foto: Flickr
