Je kajenje zgolj razvada ali greh?

Nekadilec se s kajenjem pretirano ne obremenjuje dokler ne opazi, da mnogi ljudje v njegovem okolju kadijo. Takšen primer je lahko službeno okolje, kjer večina sodelavcev »redno športa« v tej »disciplini«. Težava je v tem, da je težko biti v njihovi družbi, ne da bi bil obenem vsaj občasno porinjen v vlogo pasivnega kadilca. In če je nekadilec že primoran inhalirati del te svinjarije, si pridržuje pravico, da to grdo razvado malce opljuva oziroma kadilsko populacijo opozori na škodljivost njenega lahkomiselnega ravnanja. V pričujoči kolumni pa se ni namen dotakniti zdravstvenih posledic obravnavane problematike, marveč njenih duhovnih razsežnosti.

Greh proti 5. Božji zapovedi?

To početje je sicer nekaj tako vsakdanjega in neopaznega, da vprašanje »Ali je kajenje greh proti 5. Božji zapovedi (Ne ubijaj!)?«, zveni kar malce patetično in izumetničeno. Zdi se, da je krščanska družba slabo vest že tako globoko potlačila, da se je ta zapoved prisiljena utelešati v podobi kričečih napisov in šokantnih sličic na cigaretnih škatlicah, ki pa kljub temu ne dosežejo želenega učinka. Vsaj zdi se da ne.

Kajenje ubija. Ubija kadilce in ubija tiste, ki vdihavajo cigaretni dim. Okoli 6 mio. teh iz prve skupine ter okoli 600.000 pripadnikov druge skupine, in sicer globalno na letni ravni. Posledice prehitre in brezobzirne vožnje so pogosto kaj hitro očitne: razbit avto in poškodovani potniki, posledice rednega in brezobzirnega kajenja pač niso. Običajno sicer res nastopijo nenadno, nepričakovano, vendar šele po mnogih letih. Se potemtakem z njimi ni potrebno obremenjevati? Ima uboj na obroke kaj manjšo težo od tistega, ki se zgodi v trenutku?

Med kristjani glede kajenja ni povsem enotnega stališča  

Opaža se, da v Cerkvi ni soglasja glede tega, ali je kajenje zgolj odvisnost in grda, predvsem pa nezdrava razvada, ali pa je to razvado najbolje poimenovati kar z besedo greh. V določenih cerkvenih krogih, na primer v Prenovi v duhu, se daje velik pomen na opuščanje kajenja, in sicer tudi s pomočjo ozdravljenja s polaganjem rok na odvisnika. Med karizmatiki, ki slovijo po tovrstni praksi, je na Slovenskem poznan še zlasti James Manjackal. Prav on je v svojih nagovorih na Kureščku večkrat jasno poudaril, da kajenje ubija, in da ga je potrebno z Božjo pomočjo opustiti.

Odgovor ni preprost

Ali obravnavano razvado lahko imenujemo greh in ali je le-ta težji oziroma lažji, pa je odvisno od številnih dejavnikov. Če nekdo boleha na raka pljuč in še vedno vztraja pri kajenju, bi verjetno že lahko govorili o težkem oziroma smrtnem grehu, pa še tu je potrebno upoštevati odvisnost od nikotina, pa tudi močan stres in številne druge olajševalne okoliščine. Kajenje je zagotovo zlo, a ob tem ne gre spregledati dejstva, da človeka v moralnem smislu hitro zasužnji.

Prav zato številni kadilci niso povsem svobodni pri svojem početju in je zato njihovo ravnanje morda manj grešno kot bi bilo v nasprotnem primeru. Ob tem se zdi pomembno še zlasti to ali se kadilec bori s svojo odvisnostjo, ali pa se z njo pretirano ne obremenjuje, saj se je s svojo situacijo preprosto že sprijaznil. Greh pa je zagotovo večji pri tistem, ki še ni postal odvisen od nikotina, a navkljub temu vztraja pri svojem spornem početju, četudi ga v to ne silijo zunanji dejavniki (npr. družba).

Foto: Sarah Louise Kinsella ,Unsplash