Moja najbolj fascinantna mladostna izkušnja z JLA je bilo spoznanje, kako odlično lahko soobstajata in se vzajemno podpirata kaos in legalizem: starejše generacije, pa tudi fizično močnejši in premetenejši vojaki so lahko v odnosih delali skorajda, kar so hoteli, kljub temu, da je bilo življenje v vojašnicah strogo določeno s t. i. »pravilom službe«, pravilnikom ali zakonikom, ki je natanko določal življenje v vojašnicah in ni razlikoval vojakov po stažu, moči ali premetenosti. Ta načelni nered, je bil kakor kri v ožilju sistema: bil je pogonska sila kulture sprenevedanja in poroštvo, da bo nesmiselni, dlakocepski formalizem pravnih določil funkcioniral. Mogoče je malce podobno v vsaki vojski, toda JLA nikakor ni bila navadna vojska, ampak je imela eno od nosilnih vlog v ideološkem konstruktu jugoslovanske države: bila je politični cement in »kovačnica bratstva in enotnosti« njenih narodov. V tem smislu je bila model in eden od motorjev naše družbe na poti v komunizem. Bila je zasnovana na znanstvenem pogledu na svet, proti-religiozna in obenem prežeta s psevdo-religioznim duhom; njena najsvetejša ikona je bil Josip Broz Tito; vsepovsod, še zlasti pa znotraj države, je videla sovražnika; bila je proti kapitalizmu (torej proti-ameriška); bila je za umetnost (tudi v kakšnem slovenskem mestecu je bil npr. v domu JLA edini kinematograf), podpirala napredna gibanja po svetu, po svoji presoji sicer, a vendar … Kaj od tega ni več aktualno?
Nova predsednica LDS Katarina Kresal je v svojem radikalno razsvetljenskem govoru na zadnjem kongresu »prisegla« na pozitivno energijo nekdanje ZSMS in novih družbenih gibanj konec osemdesetih let«. V tem ni zelo izvirna: v različni meri takšna nereflektirana zaveza seva iz velike večine slovenske publicistike, klasične in spletne. Temeljne ideje, iz katerih nastaja ta energija, očitno niso daleč od nosilnih idej JLA: energija se pač preobraža, včasih celo v navidezno nasprotje, a se vendarle ohranja. Etično obzorje, denimo, Bodic Borisa Ježa ali mentalni format, v katerem se pisatelj Slavko Pregl norčuje iz Jožeta Pučnika, izdajata poreklo in cilj te energije in kulture. Kajti gre za prihodnost: samo če bo pozitivne energije dovolj, bo morda s kulturo vendarle še vse v redu. To bo takrat, ko bo dobil Prešernovo nagrado npr. Miran Ališič, za instalacijo Josipa Broza, ki v najnovejšem bolidu prehiteva zgodovino in prihaja v Slovenijo, kamor ga vabijo prestrašeni pisatelji, razsvetlit mračno stanje demokracije … Zakaj torej v Kopru postavljati pomnik odhodu JLA iz Slovenije?
Pripis uredništva: Kolumno, ki je bila pred sedmimi leti objavljena v Družini, zaradi aktualnosti ponovno objavljamo.
