Je izobrazba prednost ali ovira?

izobrazba_Vedno bolj se mi poraja vprašanje zakaj smo Slovenci postali tako prepirljiv in nestrpni drug do drugega? Po mojem prepričanju je odraz tega, da ostajamo brez narodove in državne zavesti. Različno pojmujemo kaj je naše in kaj tuje. Se prepiramo pod katerimi simboli smo končno dobili lastno državo. Da smo ideološko in politično razdeljeni je popolnoma normalno. Toda, to še ne pomeni, da moramo biti skregani. Da nekateri, po dvaindvajsetih letih življenja v samostojni državi Sloveniji, še vedno tarnajo za nekdanjo Jugo. Ker častijo simbole pod katerimi je bilo na silo pobitih na deset tisoč slovenskih domoljubov, pa je žalitev vseh nas, ki imamo to našo in edino domovino tako radi.

Ljudje smo razumna bitja. Dana nam je svobodna misel in s tem volja po ustvarjanju, razmišljanju. Po nekaterih evropskih raziskavah imamo Slovenci, po številu prebivalcev največ izobraženih ljudi. Največ vrhunskih športnikov, zdravnikov, znanstvenikov. Če upoštevamo še Slovenke in Slovence, ki živijo in delajo izven Slovenije lahko dodamo še nekaj tisoč uspešnih podjetnikov, obrtnikov, znanstvenikov, doktorjev profesorjev, ki predavajo na prestižnih univerzah po svetu, umetnike itd. Ob vsem tem, tudi če sami nismo mi med njimi, bi morali biti ponosni, da pripadamo tako intelektualnemu narodu.

Številni se ob takih navedbah nasmehnejo z nasprotnimi trditvami in ne da bi se ob tem zavedali, da s tem razbijajo ugled narodu kateremu tudi sami pripadajo. Prav tako se moramo zavedati, da je v vsakem izmed nas duh ustvarjalnosti, ki ga lahko ne glede na izobrazbo ali položaj, usmerimo v dobro ali slabo. Žal številni danes v Sloveniji to svojo intelektualno sposobnost in ustvarjalnost uporabljajo za prekrivanje resnice, ene ali druge. To vodi v prepire in delitve, kdo je kdo. Nasprotujejo še tako dobri miselnosti ali pobudam, idejam ali nasvetom, ker jih niso izrekla »njihova« usta.

Zato se upravičeno vprašam, zakaj v demokraciji, ko smemo in moramo delati v dobrobit vseh nas , ne izkoristimo lastnega znanja tako, da bi bila država nam v ponos in ne v breme? Na to vprašanje lahko odgovorimo le z lastno vestjo, če se vprašamo kaj smo storili in kaj delamo, da bo nam vsem bolje in predvsem lepše biti Slovenec. Vem, takoj smo pri naših politikih. Pa vendar v njej delujejo ali pa so svetovalci, akademiki in univerzitetni izobraženci. Zato me čudi, zakaj so nas pripeljali do tako nizkega političnega in moralnega poloma. Po njihovih nastopih sodeč so preveč polni samega sebe in ne dovolijo, da bi jim nekdo čistil »vrt« v katerem se počutijo prijetno in samozadostno ter so zato dobro plačani. Ker so vse pretekle vlade, kot sedanja, korupcijo jemale kot naraven demokratičen pojav so s tem dopustile ne sluteno družbeno razslojenost, ki nas je privedlo do tega, da smo vse evropski problem. Če bo vlada želela uresničiti obljube, ki jih že nekaj časa daje Evropi bo morala najprej v svojih vrstah spremeniti miselnost, da so predstavniki ljudstva in ne lastnih apetitov po imeti in biti.

K takemu mišljenju me navajajo napovedi aktualne vlade ali bolje, nekaterih ministrov, ki napovedujejo nove in nove obdavčitve. In se nehote vprašam, ali res ne vidijo padca standarda pri nizkem in srednjem sloju prebivalstva? Ali kljub visoki izobrazbi in politični moči in znanju ne znajo ali nočejo razumeti logike; da če ljudje ne bodo imeli denarja za trošenje bo propad države neizogiben. Res je, kot mi je nekoč dejal tast s svojo modro kmečko miselnostjo, da beračija nikoli ne propade, ampak »berači« vse do lastnega konca. In v tem se skriva nekaj resnice. Ali se res želimo, da bo konec naše samostojnosti?

Danes živimo v dobi hitrega razvoja in kot posameznik nismo berači. Lahko pa to postanemo preko noči, če bodo naši intelektualci na političnih in državnih, gospodarskih položajih gledali le za lasten žep. Z našim obubožanjem bodo tudi njihovi žepi dobili luknje skozi katere bo spolzelo vse njihovo nepošteno pridobljeno bogastvo. In spet bomo vsi enaki vsi revni in morda tudi prijatelji, kot v času tako opevane Titove diktature, ko smo imeli zavezana usta.

Tehnološki razvoj naj bi služil človeku zgolj za lažje in lepše življenje. Če beremo stare zapiske, ni potrebno uporabljati fakultetne izobrazbe, da spoznamo, da vse izhaja iz zemlje. Da jo je človek lahko začel »izkoriščati« za svojo »komoditeto« se je moral najprej najesti. In spet je bila le zemlja tista, ki mu je obrodila »sadež sitosti«. In potem je v senci drevesa razmišljal, kako bi lahko v bližini svojega bivališča vzgojil rastline za prehrano. Kako bi v ogrado postavil ujetega mladiča divjadi, da bi z njim nasitil družino in se izognil nevarnega lova. Ker je vse to postoril mu je ostalo časa za poležavanje in razmišljanje. Bil je ustvarjalen. In iz njegove zamisli o obdelovanih poljih in vzgoji živinoreje, se je razvijal svet vse do današnjih dni. Če bo usahnilo kmetijstvo, bomo postali berači na lastni zemlji.

To sem napovedal zgolj zato, da bi naši »študirani politiki« z državnimi uslužbenci spoznali svojo zmoto, ko z davčnim vijaki stiskajo zadnje sokove iz življenja slovenskega kmeta. Ne samo to. V Sloveniji je biti kmet žalostno, če že ne neumnost. Dobri znanec kmet, ki je svoje življenje posvetil kmetiji in v to vzgojil svojega sina, mi je dejal, da mu danes očita zakaj ni dovolil, da bi si izbral drugačen poklic, kot njegove sestre.

Dokler v naši podzavesti ne bomo ustvarili volje, da smo prav vsi dolžni graditi in ustvarjati pogoje za skupno sožitje, nam tudi Bog ne more pomagati. Vsak od nas ima v sebi gen dobrega in slabega. Vprašanje je katerega so v nas razvijali naši starši oziroma smo ga v mladosti »vzgajali« sami. Seveda je vedno možno spreobrnjenje, a le s pomočjo Najvišjega. In ne glede na to ali v Višje sile verjamemo ali ne. Psihiatri in psihologi počnejo prav to, da s svojo besedo v nezavestnem delu človeškega duha znova prebudijo našo skrito podzavest kaj v resnici smo.

Izobraženost je vrednota, ki jo nam nihče ne more vzeti in tudi vsiliti ne. Morala pa je privzgojena, ki jo nam nobena izobrazba ne da, če je ni v nas.