Je četrta božja zapoved res brezpogojna?

12
379

cetrta zapovedČetrta božja zapoved odpira najrazličnejša vprašanja in celo najbolj radikalne možnosti, ki jih prinaša življenje. Na primer, spoštuj očeta in mater, ne glede na to, kaj počneta? Ali pa, ljubi svoje otroke, ne glede na to, kaj ti počnejo?

Pri tem ne gre le za versko vprašanje, saj je družina najmočnejša psiho-biološka vez človeka, kjer so predvsem biološki starši tisti, ki v marsičem predstavljajo življenjski prototip za otroke, četudi so npr. zapustili družino. Poleg tega krščanstvo uči, da Bog, ki je nebeški oče in dopušča svobodo, ljubi svoje otroke, ne glede na to, kaj ti počnejo. Kljub nepredvidljivosti in zapletenosti družinskih odnosov, je naravni red jasen v razmejitvah in hierarhiji odnosov v družini. Narava namreč pove svoje, v kolikor npr. otroci postanejo postaršeni in čustveno skrbijo za probleme staršev, o čemer je pred kratkim pisal Aleš Čerin.

Stara zaveza temelji na desetih zapovedih in Mojzesovi postavi, ki pomeni tudi pravno in družbeno ureditev Izraela. To pojasnjuje tudi četrta zapoved, zapisana v celoti: Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog (2Mz 20,12). Usoda dežele (Izraela) je odvisna od družbene ureditve, kjer ima družina odločilni pomen. Avtoriteta staršev, predvsem očeta, zapisana v postavi, je pravzaprav neodvisen zakon družine in tako rekoč Izraela. Glava družine določa celotno družino, tudi v slabem. Ta generacijski naboj lepo ilustrira prerok Jeremija, ki pravi: »Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti.«. Vendar prerok, kot dober vizionar, nadaljuje z napovedjo nove zaveze, ko bo osebna odgovornost zamenjala ponavljajoče se generacijske zaplete.

Nova zaveza prinese popoln preobrat. Jezusov »meč« ne udari človeka, ampak njegove zaplete in stereotipe. V Jordanu, na kraju krsta, začne Jezus javno pot žrtvovanja za izničenje (izvirnega) greha. V modernem jeziku lahko rečemo, da staršem ponudi roko, da bi ti lahko osvobodili otroke preteklih spon in krivd, ki niso njihove. Izbris izvirnega greha je win-win kombinacija, s samostojnimi in odgovornimi otroci, ki lahko odidejo v svet, in srečnimi starši.

Vendar Jezusovi govori povsem razburkajo judovsko javnost. V zraku je bilo, kot da je Jezus prišel razdreti postavo, celo družinske odnose (prim. Mt 8,21, 10,35.37, 15,6, 19,5.19.29). Ne nazadnje je za svoje pravne prestopke plačal s križem. Kaj takega se je moralo zgoditi v tistem času, da se zgodovina ponavlja še danes, z vso občutljivostjo in obrambno držo glede družinske tematike?

Nekega dne, med govorom, Jezus imenuje Boga »Oče naš«, sebe pa Sin človekov, gospodar sobote. Zakon ni več kamen, ne sobota, ne družina, niti božji tempelj. To postane trojica, Oče, Sin in Sveti duh, njun odnos. Jezus tako ne razdre, ampak dopolni postavo, saj je on sam postava, njegovo telo božji tempelj (Mt 26,61). Naenkrat dobimo Očeta in pomen telesa, ki je sveto. S tem družina postane največ, preseže starozavezno družbeno vlogo, saj je pomembna sama zase, ne zaradi družbeno-političnih projektov ali ideološke folklore. Jezus namreč ne govori o družbeni ureditvi, saj je njegovo sporočilo nad politiko in socialnim redom, ampak o odnosu, v prvi vrsti do samega sebe in nato do bližnjih (Mt 19,19).

Četrta božja zapoved ima meje. Staršem podeljuje avtoriteto Bog, ki kreira življenje. Avtoriteto si je potrebno pridobiti, pri čemer cilj ne posvečuje (vzgojna) sredstva, saj so ta bistvenega pomena za otrokovo življenje. Sveti Pavel v Pismu Efežanom pravi, da naj otroci ubogajo svoje starše v Gospodu, očetje pa naj ne jezijo svojih otrok, temveč jih vzgajajo v Gospodovi vzgoji in opominjanju. Otrok potrebuje učenje kaj je prav, in sicer v odnosu, pri čemer ne gre misliti, da mu je potrebno nekaj vbiti v glavo s trdo roko. Zloraba moči bi namreč pomenila oporekanje Svetemu Pavlu in ponavljanje starega, čeprav je pri krstu obljuba drugačna, a je vsak dan znova uresničljiva, le da imajo »servis za igro« v svojih rokah vedno starši.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


12 KOMENTARJI

  1. S tem, ko je sodobna družba na vseh področjih podlegla sentimentalnosti, ko je ljubezen sentimentalnost, ko je sočutje sentimentalnost, je nemogoče stvari postaviti na sovje mesto. Zastonj je papež Benedikt XVI pisal okrožnico “Ljubezen v resnici”.

  2. Ne razumem, v čem je spornost oz. omejenost četrte božje zapovedi. Mislim, da spoštovati pomeni nekako nasprotno od zaničevati. Spoštovati ne pomeni, da je treba odobravati vsa njihova dejanja ali da jih je treba brezpogojno ubogati. Starše je najbrž dobro spoštovati, tudi če so zločinci. Nikoli ne vemo, kaj jih je pripeljalo na njihovo pot. Poleg tega v sebi nosimo njihove gene in njihovega duha od vsega začetka. Če zaničujemo roditelje, zaničujemo svoje temelje in ni nam lahko na zemlji.

    Je pa v življenju ena prelomnica, ko se človek osamosvoji: “… Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.”

    • Jaz tudi nisem razumel, dokler nisem videl da je avtor Gregor Greiff.
      Potem pa se ne sprašuješ več v čem je poanta.

  3. Jaz mislim, da spoštovanje in ljubezen nista nujno omejena, če se pojavi kritično vrednotenje in omeji slepo poslušnost. Torej četrta zapoved lahko obvelja v celoti, tudi če se spoštovanje in ljubezen izrazi na spremenjen ali različen način. Tudi z uporom avtoriteti, če je ta potreben, umesten.

    Sicer pa vzgoja otrok vključuje postavljanje mej in pravil. Avtorja bi veljalo dopolniti, da vseh mej ni potrebno, najmanj v vseh obdobjih predstavljati otroku z racionalnim prepričevanjem. Celo obratno, v zgodnjem obdobju je tak pristop napačen.

    Otrok rabi v staršu, zlasti očetu trdno avtoriteto, na katero se lahko zanese. Da mu ni treba takoj vsega razumeti, zakaj nekaj je dobro in zakaj nekaj ni prav. Da se lahko zanese: oče je tako rekel, mati je tako rekla, zato tako drži.

    Za razumevanje in spraševanje moralnih odločitev je pravi čas precej kasneje v razvoju.

  4. Zakaj avtor kot primer, da naj bi Jezus po mnenju nekaterih Judov prišel razdret postavo oz. družinske odnose, daje odlomek Matej:15,6?

    Da “ni treba več spoštovati osvojega očeta” (pod določenimi pogoji) je le Jezusov citat učenja farizejev, ki jih v tem delu evangelija kara, da razveljavljajo Božjo besedo.
    Celo več, pravi, da je Bog rekel, da “kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo” in farizejem očita, da prestopajo Božjo zapoved.

    Jezus torej kot zapoved Boga citira tudi smrtno kazen, iz česar sledi, da je Bog svoj čas (tudi po Jezusovi interpretaciji) zahteval smrtno kazen.
    Še en razlog več, da sem vesel, da nisem veren in mi ni treba slaviti take osebe, ki je, pa čeprav le določen čas, zahtevala smrtno kazen, ki je v civiliziranem svetu spoznana kot nesprejemljiva.

    • Haha, Bog je neciviliziran in krivičen morda tudi? 🙂 Sicer pa prvi trije odstavki so na mestu, tako da mi ni jasno, kje je vaše veselje, da niste verni. Ne kažete kakšnega veselja.

      • Če lahko pojasnim, kaj me čudi: verniki slavite osebo, ki je po vašem prepričanju (po »razodetju« samega Boga, ki po mojem niti ne obstaja, ker pač ni logičnih dokazov za obstoj) zahteval (vsaj določen čas) smrtno kazen za prestopnike četrte zapovedi – in na tej podlagi so Judi dejansko umorili nemalo ljudi.

        Takšne osebe, tudi če bi bili dokazi za njen obstoj in torej ne bi dvomil v njen obstoj, sam sploh ne bi želel slaviti.
        Seveda pa je povsem vaša pravica, da to počnete in to pravico zagovarjam, le čudim se, da merila etike sodite ne (le) po vrednotah ljubezni, sočutja dostojanstva, solidarnosti (po katerih civilizirani svet ugotavlja, da smrtna kazen ni primerna), ampak po avtoriteti, ki tako ravnanje zahteva (češ, če Bog zahteva smrtno kazen, je pa tako ravnanje ok).

        Ali je neko ravnanje (ne)civilizirano ali krivično, presojam (ravnanje) po merilih sočutja, solidarnosti, in ne po tem, kdo zaukaže tako dejanje. Če je smrtna kazen nehumana, ni nič manj necivilizirana, če jo ukaže meni ljuba oseba.

        Zato nič ne osvobaja bolj in prinaša več veselja, kot delovati po golih merilih sočutja in solidarnosti, brez da bi se moral ozirati, ali neka avtoriteta dovoljuje, da sem sočuten (ali do koga sem lahko), ali da bi celo moral slaviti osebo, za katero bi verjel, da je (nekoč) zahtevala smrtno kazen.

        • Nihče vas, gospod Ananas ne sili verovati v Boga. In nihče vas ne sili, da svoje razmišljanje napišete na te spletne strani. Je pa lepo, če spoštujete drugače misleče. Ali jih?

          • Na srečo živimo v takšnem času in takšni državi, ko in kjer nas res nihče (več) ne sili, da verjamemo v Boga (ali kakšen drug kult osebnosti).

            Kot sem zgoraj zapisal, odločno zagovarjam pravico, da vsak veruje in svobodno izraža vero.
            Za razliko od mnogih tudi npr. ne vidim razloga, da se Cerkev ne bi mogla ali smela izrekati o čisto političnih vprašanjih. Kar pa ne pomeni, da o kateremkoli vprašanju ne bi smel razpravljati ali imeti drugačnega mnenja kot tisti, ki mu priznavam vso svobodo in pravico, da verjame v karkoli želi, kajne? Še posebej, če ta pogosto zahteva, da bi pravila, ki temeljijo le na verski avtoriteti, veljala za vso družbo (npr. pravna prepoved razveze zakonske zveze).

            Zaradi takih verskih zahtev, ki naj bi veljala za vse, želim opozoriti na neustreznost in možne posledice sklicevanja na avtoriteto (katerokoli, na tem portalu zaradi njegove narave pač najpogosteje versko) pri določanju etike in prava.

    • Ja, človek božji …….od kje ste pa to pobrali ? Ste eden od tistih mojstrov današnjega časa , ki zna vsako besedo obrniti po svoje ?

      • Od kje sem pobral to, da je Bog zaukazal smrtno kazen? Le citiram evangelij, za katerega vi verjamete, da je napisan po Božjem navdihu:
        Matej:15, 1-6: Jezus(!) zatrdi, da je Bog (v nekem smislu torej on sam) rekel, da naj se v določenem primeru nekdo »kaznuje s smrtjo« – in farizeje obtožuje, da prestopajo to Božjo(!) zapoved zaradi svojega izročila.
        Kot Božjo zapoved Jezus ne citira le spoštovanje staršev, ampak tudi kaznovanje s smrtjo (v primeru preklinjanja staršev)!

        Kje je tu prostor za interpretacijo? Morda se motim, prosim, da me poučite, kje.
        Ali morda v nasprotju z ugotovitvijo Jezusa, zapisano v evangeliju, menite, da Bog (v nekem trenutku v zgodovini) ni zapovedal smrtne kazni (to je edino vprašanje tu, ki me zanima)?

  5. Avtor Gregor Greif je podobno kot papež Frančišek športnik po duši in bi lahko pisal o športu in religiji, o pozitivnih straneh športa in o zablodah v športu… doping, stave – zaradi slednjih lahko trpi celo družinsko življenje in je lahko za družinske terapevte zelo zanimiva tema. Mislim, da bi avtor to dobro opisal in da bi bilo to razumljivo celo povprečnemu bralcu.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite