Žolnir (Delo): Je čas, da otrokom otežimo življenje?

0

Avtorica: Nevenka Žolnir.

Kristijan Musek Lešnik o treh vzgojnih mitih. Neprilagojeno vedenje izvira iz družine, toda to ni vzrok za neukrepanje v šolah.

Posnetki agresivnega obnašanja šolarjev v razredu, ki so pred časom zakrožili po spletu, strokovnjakov niso presenetili.
»Takšnega obračunavanja bo vse več, ker slabo razumemo vzroke agresivnega vedenja in se nanj neustrezno odzivamo,« meni dr. Kristijan Musek Lešnik, psiholog in član strokovnega sveta za splošno izobraževanje.

Kako je mogoče, da na nogometnem igrišču vsi do zadnjega, mladi, njihovi starši in učitelji, zmorejo spoštovati pravila igre, v šoli in drugod pa jih tako pogosto prezrejo, je z vprašanjem izzval polno dvorano vodilnih šolskih kadrov. Brez dlake na jeziku jim je postregel s pojasnili psihološkega ozadja takšnega vedenja in jih pozval, naj se mu odločneje postavijo po robu, sicer bomo zabredli še globlje.

Šola ni poligon

Vzroki za vse bolj neobvladljive razmere v šolstvu so po njegovem v treh mitih, ki so v družbi prevladali zadnja leta. Prvič, razširilo se je prepričanje, da je šola zgolj izobraževalna ustanova, čeprav šola vedno je in vedno bo imela tudi vzgojno vlogo.
»Šola ne sme biti poligon za zadovoljevanje muh staršev in razvajenih mulcev, pa naj nas zagovorniki brezmejnega pedocentrizma in hiperzaščitništva še tako vneto prepričujejo o nasprotnem. Prijazna šola ni razpuščena šola, temveč takšna, ki otroku pomaga razviti vse potenciale,« je bil na nedavnem posvetu ravnateljev odločen Kristijan Musek Lešnik, znan tudi kot avtor Sive knjige o osnovni šoli v Sloveniji, v kateri je kritično analiziral novo Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju.

Drugi mit je prepričanje, da problem nikoli niso otroci. »To ni res, kajti neprimerno vedenje otrok in mladostnikov je vedno tudi stvar njih samih. Je pa res takšno vedenje vedno produkt družinskega in širšega družinskega in družbenega okolja.« Tretji mit, ki po Muskovo kar velja, je prepričanje, da število vedenjskih problemov narašča, ker so današnji otroci (in njihovi starši) drugačni od prejšnjih generacij.

Toda kako jim biti kos, ko se neprimerno obnašajo? Najprej moramo takšno vedenje razumeti in poznati omejitve pri ukrepanju. Vsako vedenje je naučeno in ima neko funkcijo. To pomeni, da se da neprimerno vedenje tudi »odučiti« in nadomestiti s primernejšim. Toda to je velikokrat dosti laže napisati kot narediti, saj zahteva voljo otroka in podporo staršev. Vzroki neprilagojenega vedenja v šoli so skoraj vedno povezani z vzgojo v družini in velikokrat tudi s širšim okoljem, njegova pogostnost v šoli pa je povezana z odzivanjem šole nanj.

Če poskušamo odklonsko vedenje razumeti skozi prizmo normalnega vedenja, vse pogosteje naletimo na težave. Klinični psihologi namreč ugotavljajo, da je bilo včasih več nevrotskih težav – zanje značilno čustveno nelagodje se je izražalo z različnimi telesnimi, fiziološkimi in duševnimi težavami, danes pa narašča število motenj osebnosti, pri katerih gre za sklop patoloških osebnostnih potez, ki privedejo do motenj delovanja v duševnosti in odnosih z drugimi.

To so trajne duševne in vedenjske značilnosti, ki so del človekove osebnostne strukture, zato so težko spremenljive. Diagnosticirajo jih pri odraslih, pri mladostnikih, ki že lahko kažejo opozorilne znake, pa imamo nekoliko več možnosti za spreminjanje neustreznih vzorcev.

Za ilustracijo je Musek navedel skrb vzbujajoče podatke iz ZDA, kjer ugotavljajo, da sta imela leta 2000 mejno strukturo osebnosti dva odstotka ljudi, leta 2010 že skoraj šest. Po splošni oceni strokovnjakov ima različne osebnostne motnje od deset do dvajset odstotkov vse populacije.

Mračna trojica

»Motnje osebnosti se velikokrat povezujejo s t. i. »mračno trojico« osebnostnih lastnosti, ki jih zaznamuje visoka manipulativnost: narcisizem (jaz sem središče sveta), machiavelizem (cilj opravičuje sredstva), psihopatija (požvižgam se na druge). Če so podatki točni, pravi Musek, imamo na šolah opraviti s približno deset odstotki staršev z resnimi motnjami osebnosti, deset odstotki učencev z nastavki zanje in z deset odstotki sodelavcev z resnimi motnjami osebnosti, zato ni nenavadno, da se tolikokrat čutimo nemočne, bodisi v vlogi učiteljev, vodilnih bodisi staršev.

Velikokrat se zdi, da 90 odstotkov časa in energije porabimo za ukvarjanje s težavnimi učenci, medtem pa zanemarjamo tiho, neproblematično večino. Pogosto tako celo utrjujemo motene vedenjske vzorce, je menil predavatelj. »Treba je vedeti, da pri delu z osebnostnimi motnjami odpovejo tradicionalni prijemi in zdrava pamet. Kajti če imajo nevrotiki pretirano razvito vest in zelo močan občutek za prav in narobe, se sramujejo, če storijo kaj neprimernega, in trpijo, če prizadenejo druge (tipičen primer so junaki v filmih Woodyja Allena), je za ljudi z osebnostnimi motnjami značilno ravno nasprotno. Ne obremenjujejo se z odgovornostjo in niso kritični do sebe, kadar ne uresničijo svojih pričakovanj; krivce najdejo zunaj sebe. Dokler bodo čutili, da obvladujejo okolje, bodo manipulirali z njim. So spretni manipulanti, pri čemer poskušajo sprva s prikritimi grožnjami prisiliti druge, da se ravnajo po njihovih pravilih. Če to ne zaleže, se zatečejo k odkritim grožnjam in nasilju,« je Musek predstavil razliko med osebnostnima strukturama nevrotika in motene osebnosti.

V odnosih z ljudmi z osebnostno motnjo ga najbolj polomimo, če privolimo v njihovo igro in kadar se v strahu umaknemo grožnjam in navideznim avtoritetam. To velja tudi za odnose v šolah.

Kaj je torej naloga učiteljev in staršev? Otroku vzbuditi občutek odgovornosti, da se bo v odraslosti ustrezno odzival. Z besedami, s katerimi danes otroke pospremimo v šolo, »lepo se imej«, tega ne bomo dosegli, mnogo bolje bi usmerjale tiste, ki smo jih poslušali včasih – »potrudi se«.

Pohvala in kaznovanje

»Vrednote, kot sta učenje in delo, so zamenjali z užitkom in življenjem iz dneva v dan,« je razmere na vzgojnem področju kritično opisala tudi druga predavateljica, prav tako psihologinja, dr. Zdenka Zalokar Divjak. »Skrajni čas je, da mladim otežimo življenje. Ne dovolimo jim, da prehitro odrastejo. Kar že v zgodnjih najstniških letih kažejo z izzivalnim oblačenjem in ličenjem ter razsipništvom, je dejansko le navidezna odraslost. Šestnajstletniki so na ravni desetletnikov, brez odgovornosti in jasnega cilja, po drugi strani pa so že mladostniki iztrošeni.«

Če imamo otroka radi, še ni rečeno, da znamo dobro vzgajati, je poudarila. Z ljubeznijo otroku dajemo nujen občutek varnosti in sprejetosti, vzgoja pa je odziv na določeno vedenje. Za to sta potrebna pohvala in tudi kaznovanje. In kaj je ustrezno kaznovanje? To nikakor niso neskončna dogovarjanja in pogajanja o tem, kaj je prav in kaj ne, temveč odločno postavljene meje.

Vir: Delo