Je bila tranzicija v pravosodnem sistemu uspešna?

pravoObjavljamo 2. del predavanja, ki ga je avtorica predstavila na pogovornem večeru Slovenskih  katoliških izobražencev v začetku novembra. 

Velik problem  v Sloveniji predstavlja sodstvo. Pravna država ne deluje, lahko celo trdimo, da v Sloveniji trenutno ni pravne varnosti, ker ni enakosti pred zakonom. Medtem ko sodstvo ne zasleduje resničnih krivcev, se vrstijo kazenske ovadbe in postopki proti znanim predstavnikom pomladne strani, tako predstavnikom civilne družbe, politikom, novinarjem, teologom, ker se poslužujejo ustavne pravice svobode govora. Po osamosvojitvi na področju sodstva ni bilo potrebnih sprememb. V kratkem času, ko niso vladale stranke kontinuitete, je vlada sicer začela uveljavljati spremembe, vendar za to ni imela dovolj časa. Nihče od odgovornih za zločine med komunističnim režimom se ni zagovarjal na sodišču. Za namestnika tajne policije Ozne po vojni in soodgovornega za povojne umore Mitjo Ribičiča naj ne bi bilo dovolj dokazov.

Sojenje ne poteka v razumnem roku, zadeve se vlečejo leta in leta in včasih zastarajo. Ker je Slovenija v številnih primerih kršila pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, so se nekateri obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ustavno sodišče je ugotovilo, da „bivši jugoslovanski in v njegovem okviru slovenski ustavni in državno institucionalni sistem v nasprotju z izročili evropske pravne civilizacije ni postavljal v ospredje človekovih pravic in ni izoblikoval pravnih omejitev državni oblasti in njenemu nasilju“.[1] Očitno se še nismo povsem oddaljili od tega sistema. Sodni postopki so dolgotrajni, izreki sodb so pogosto brez zadostne utemeljitve, delno celo brez vsake utemeljitve. Isti sodniki sodijo po pritožbah, pa tudi v sodbah, ki jih pošilja višja inštanca v  ponovno sojenje, kar je v pravni državi nedopustno. Prav tako tožilci sodelujejo v kazenskih postopkih, na katere bi lahko vplivali njihovi osebni interesi. Seveda z razliko od sodnikov tožilcev v takih primerih ni moč zavrniti zaradi pristranskosti, kljub temu pa je v pravnih državah samoumevno, da v takih postopkih ne sodelujejo in da se iz takih postopkov že sami izločijo. V omenjenih primerih gre za zlorabo prava.

Delno so sodniki posredno ali neposredno obremenjeni s preteklostjo. Tako sicer v Sloveniji obstaja en sam lustracijski zakon, to je sodniški zakon, ki v 3.odstavku 8.točke določa, da tisti, »ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine«, nimajo pogojev za pridobitev trajnega sodniškega mandata, vendar se zakon ne izvaja. Imamo sodnike, ki sicer ne bi smeli imeti trajnega mandata, tako odhajajoči predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša. Da velik del sodstva v Sloveniji ne deluje po pravnih normah veljavnih v demokratičnih državah, kažejo primeri iz zadnjega časa. Najbolj znan, zdaleč pa ne edini, je proces Patria, ki je bil poskus izločitve neljubega vodje največje opozicijske stranke v Sloveniji iz politike. Spomnimo se še vsaj na primere Kangler in Novič, zadnji sedi na podlagi zelo dvomljivih obtožb že leto in pol v zaporu. Spomnimo se tudi zelo aktualnega problema, namreč ugrabitvi koroških dečkov s strani socialnega skrbstva – in seveda, da so se lep čas onemogočali stiki s starimi starši, sedaj pa se še vedno omejujejo. Kako je mogoče, kar je pravkar v intervjuju izpostavila dr. Verica Trstenjak, ki predava evropsko pravo na dunajski univerzi, da se ne izvaja odločitev ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da so se kršile človekove pravice. Poudarila je tudi, da bi morali v Sloveniji upoštevati moralne norme in da bi tisti na vrhu morali prevzeti odgovornost in izstopiti. Poudarila je, da se zgodijo tudi v tujini nepravilnost, vendar kadar se zgodijo nekdo prevzame odgovornost.[2]

Odmevno je bilo poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) – Slovenija je članica vse od leta 1993 naprej –, ki je je do konca leta 2014 iz Slovenije prejelo več kot 8400 tožb. Razsodilo je 323 primerov in kar v 304. primerih (to je 94%) je ugotovilo kršitev človekovih pravic. Če primerjamo število prebivalcev v EU, potem je Slovenija prva po številu ugotovljenih kršitev človekovih pravic med 47 državami članicami EU. Tukaj je Slovenija na isti ravni kot Rusija.[3]

V Sloveniji vlada tako brezpravje kot tudi zloraba prava. Kaj je to je pred kratkim v intervjuju razložil odhajajoči predsednik Ustavnega sodišča Miroslav Mozetič, za katerega je oboje zelo nevarno: »Kaj pomeni brezpravje? Pomeni, da vlada ‘pravica’ močnejšega. Zloraba prava pa je huda iz nekega drugega razloga. Pravo namreč zlorablja tisti, ki je v pravni državi pristojen, da uporablja moč, moč prava, ki ima torej oblast. Tisti, ki ima pravico, da uporablja moč in silo. Iz tega razloga je zloraba prava gotovo hujše zlo. Seveda imam tu v mislih razmerje države do državljana. Če človek živi v državi, ki trdi, da je pravna, potem pričakuje, da bodo pristojni ravnali po pravilih in načelih pravne države, predvsem da bodo ta pravni red uporabljali pravično, tj. enako za vse. Zato je oboje zelo hudo in narobe. Pravo je potrebno ravno zato, da se urejajo družbeni odnosi in da ne prevlada vojna vsakega zoper vsakega ter da ne prevlada tisti, ki je močnejši. In če tisti, ki bi morali spoštovati načela pravne države, ta načela kršijo ali jih celo zlorabljajo, je to znak, da je nekaj hudo narobe.“[4]

Pred nekaj meseci je Sodni svet predlagal reformo imenovanja sodnikov. Po 130.členu slovenske ustave sodnike voli Državni zbor na predlog Sodnega sveta.

Za spremembo se navajata dva argumenta, namreč da so pritiski politike na sodstvo in drugič, da je sodstvo dovolj zmožno, neodvisno in nepristransko. Docent za pravo človekovih pravic dr. Jernej Letnar Černič opozarja: »Predlog Sodnega sveta, da bi izvolitve sodnikov rednih sodišč odvzeli zakonodajni veji oblasti, je zaskrbljujoč, saj načenja veljavno ustavno razmerje moči med vsemi tremi vejami oblasti. Istočasno ukinja edini nadzorstveni mehanizem nad delom Sodnega sveta. V tako mladi in nezreli demokratični in pravni državi bi takšen korak pomenil dva koraka nazaj v preteklost in bi, ob krizi pravne države v praksi, posegel tudi v formalne temelje in predpostavke za delovanje pravne države.«[5]

Tim. udbovski amandma je propadel, temu je posebno glasno nasprotoval tedanji prvi predsednik državnega zbora dr. France Bučar. Tudi tukaj izstopa Slovenija v EU. Ker ni bilo lustracije, so seveda obremenjeni ljudje ostali na svojih pozicijah. V Frankfurter Allgemeinen Sonnstagszeitung je Karl-Peter Schwarz pred leti napisal nekaj kar še velja: »Slovenija je postala neodvisna leta 1991. Ne mesto komunističnega asbolutizma je nastopil pluralni strankarski ssstem, država je postala članica Nata in EU, ampak v sodstvu je ostalo vse pri starem. Sodniki, ki so nekdaj sprejemali politične obsodbe, še vedno uradujejo in isti žurnalisti, ki so jim ploskali, pišejo še danes uvodne članke. Isti ljudje, ki so prej predpisovali marksizem in jugoslavizem, sedaj poučujejo o liberalizmu in parlamentarizmu, o akcijskem pravu, o svobodi medijev in pomenu državljanske zavesti.«[6]

Ker ni bilo lustracije, paralelna omrežja obvladujejo državo na vseh mogočih področjih – v politiki, sodstvu, medijih, bankah, gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu, turizmu, zunanji trgovini itn. – ter onemogočajo delovanje pravne države, razčiščevanje preteklosti in sprejemanje potrebnih reform. Predstavniki oblasti velikokrat vzbujajo vtis kot da bi bili zgolj lutke nekoga v ozadju. Te stare naveze, ki skrbijo tudi za pomladek v lastnih vrstah in skrbijo za elitno izobrazbo svojih otrok, pridejo na površje tisti trenutek, ko nekdo ogroža njihove privilegije. Prav zato je bil npr. insceniran proces »Patria«.  Afera, poimenovana po finskem podjetju za oklepna vozila Patria, se je začela 2008, tik pred parlamentarnimi volitvami z obtožbami korupcije proti Janezu Janši, kar je usodno vplivalo na potek volitev. Pred zadnjimi državnozborskimi volitvami pa je bil insceniran njegov odhod v zapor, kar je zaznamovalo že druge volitve in njihov izzid postavilo pod vprašaj.  Vlade do sedaj stanja niso uspele spremeniti – seveda tiste redke, ki so to sploh hotele. 70% vseh vlad je bilo do sedaj v rokah tim. levice. Prva vlada Janeza Janše je tako npr. zaman skušala zamenjati direktorja NLB. Pred kratkim je prišlo v javnost, da menda plače vodstva Sava Kranj presegajo kapitalsko vrednost podjetja. Ker se ta stara omrežja čutijo ogrožena, netijo nezaupljivost proti tujemu kapitalu, preprečujejo socialno tržno gospodarstvo in pravno državo, ki bi temeljila na enakosti pred zakonom, kakovosti dela in znanju. Kdaj bomo temu naredili konec?

Pripis: 1. del predavanja o tranziciji v gospodarstvu je objavljeno tule.

Opombe:

[1] OdlUS IV, 20

[2] http://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/174434753, 30.10.2016.

[3] Slovenija, ki je članica ESČP od leta 1993, je izgubila kar v 94 odstotkih vseh primerov, enako kot Rusija. Ukrajina je izgubila v 99 odstotkih primerov, Madžarska in Azerbajdžan pa v 95 odstotkih. V najmanj primerih pa so izgubile Danska (33 odstotkov), Švedska (41 odstotkov), Velika Britanija (59 odstotkov), Nizozemska (59 odstotkov) in Švica (62 odstotkov), navaja portal.. http://www.echr.coe.int/Documents/Stats_violation_2015_ENG.pdf, 30.10.2016;

[4] »Predsednik ustavnega sodišča RS mag.Miroslav Mozetič: Slovenija je v tećki moralni krizi!«, Demokracija, intervju, 24.4.2016

[5] http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=176092, 30.10.2016.

[6] FAS, 23.12.2007.