Je apel Spomenke Hribar pamflet ali narek za koalicijsko pogodbo?

5

»Zgodovina se ponavlja najprej kot tragedija, nato kot farsa,« imamo navado reči ob neverjetnih dogodkih in zasukih v družbi. To, kar počne dr. Spomenka Hribar, je farsa, ki utegne pripeljati do nove tragedije. Podpisniki odprtega pisma Apel za zaustavitev vojne v Ukrajini, namenjenega slovenskim oblastnikom, so sicer štirje, vendar vsakdo, ki vsaj malo pozna ciklične histerične izpade slovenske Antigone pri ustvarjanju in reševanju političnih problemov, zlahka ugiba, da je bila tudi tokrat navdihovalka pisma Sibila iz Tomišlja.

Upravičenost oboroženega NOB?

Vélika mirovnica Spomenka Hribar ni izgubila samo občutka za spodobnost in zrelo politično presojo, ampak tudi za čas. V Apelu se je prestavila v leto 1941, na tisti usodni 26. ali 27. april, ko so ustanavljali Protiimperialistično fronto. Tako kot njeni slavni predhodniki iz Komunistične partije Slovenije leta 1941 ona danes, na pragu tretje svetovne vojne, obsoja zahodne imperialiste, ki naj bi bili zaradi oboroževanja Ukrajine krivi za krvavo oviranje ruskih peklenskih načrtov. Slovenski komunisti so z uporom proti okupatorjem po navodilu Kominterne čakali do trenutka, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo.
Na kakšen znak ali usodni dogodek čaka Spomenka Hribar s svojimi pribočniki danes, da bi postala obrambna vojna in pomoč pri oboroževanju opravičljiva? Če zanika pravico Ukrajincev in suverene Ukrajine do samoobrambe, pod vprašaj postavlja oboroženi boj Slovencev proti okupatorjem med drugo svetovno vojno. Morda ima celo prav in odobrava ravnanje tistih nekdanjih slovenskih političnih osebnosti, ki so na začetku okupacije svarile pred nesmiselnim prezgodnjim uporom in prelivanjem krvi. Z Apelom (bolje rečeno pamfletom), nevrednim akademskih nazivov podpisanih, revidira zgodovino in vlogo ter pomen NOB, čeprav to zagotovo ni bil njen namen. Tako smisel vsega prelivanja krvi v naši domovini zreducira na komunistično revolucijo.
Če poenostavimo: orožje v obrambni ali osvobodilni vojni naj bi bilo nesprejemljivo, revolucionarno nasilje z orožjem pa upravičeno. Cilj posvečuje sredstva. Ob takem razmišljanju lahko ugotovimo, da je Hitler smel podirati domine (Avstrija, Češka, Poljska) in izzivati ter v nadaljevanju tudi napasti zahodne imperialiste. Mar ima po zelo podobnem scenariju kot nekdaj Hitler tudi Putin pravico najprej združevati vse Ruse, ki so se razlezli čez meje Rusije tako v dobi carjev kot v času ZSSR, nato pa z osvajalno vojno podjarmiti pol Evrope? Prosto po Hribarjevi je odgovor pritrdilen. Nihče naj se Rusom ne upira, če noče prelivanja krvi. Je bila Spomenka Hribar nekoč ponosna komunistka ali partiji podtaknjen otrok cvetja?

Doktorat o Edvardu Kocbeku, a že po upokojitvi

Zanimivo bi bilo slišati, kaj bi na vse to rekel Edvard Kocbek, ki je s svojimi usodnim revolucionarnim ravnanjem in poezijo gospo Hribarjevo tako navdihoval, da je doktorsko disertacijo pisala prav o njem. Doktorirala je sicer šele leta 1996, štiri leta po tem, ko se je s sedemindvajsetimi leti delovne dobe pri enainpetdesetih letih upokojila. In zdaj nam kot trdoživa upokojenka, ki si je na težko razložljiv način zgradila podobo razsodnice in poosebljene modrosti, soli pamet. Že trideset let ustavlja desnico, daje navodila in celo ultimate oblastnikom ter opravlja vlogo tiskovne predstavnice globoke države.

Tiskovna predstavnica globoke države

Vloga Spomenke Hribar kot tiskovne predstavnice globoke države nas mora skrbeti. Velikokrat se je že izkazalo, da je prišla v dominantne medije, kadarkoli se ji je zahotelo, ali je dobila nalogo globoke države, pripravljala teren za pomikanje politike bolj in bolj v levo. Gibanje Svoboda, ki je šlo na volitve s povsem medlimi obrisi predvolilnega političnega programa, je na horuk prevzelo program Levice. To je razvidno iz vseh dejstev, ki prihajajo iz nastajajoče koalicijske pogodbe. Pa naj gre za zdravstvo, socialo, davke ali obrambo.

Večni predsednik republike Milan Kučan je z izjavo o deljeni odgovornosti za ukrajinsko katastrofo nakazal smer nove zunanje in obrambne politike. Spomenka je slovenski zasuk od Kijeva proti Moskvi, ki naj bi ji bilo treba brezpogojno popuščati, zavila v celofan nevtralnosti in mirovništva. Nova vlada z obrambnim ministrom Črnčecem (oprostite, Šarcem, saj sta eno, kot je bil nekoč izjavil), bo v prvi etapi delala zdrahe v Natu in se (neuspešno?) prilizovala Moskvi. V drugi etapi pa bosta Luka Mesec in Nika Kovač volivce – ovce segnala na referendum o izstopu iz Nata.
Po tem samouničevalnem dejanju lahko računamo samo še na božjo pomoč. Vendar nas skrbi, da bo ta nezaželena, ker bo pripisana osovraženi desnici. Čeprav je med Slovenijo in Venezuelo ocean, sta si državi bliže, kot si upamo priznati. Vsaj nekateri še nismo pozabili izjav navdušenih politikov Levice ob vrnitvi iz hirajoče Venezuele. In ti zdaj vodijo rajanje na slovenskem političnem odru.

 

5 KOMENTARJI

  1. Ni kaj, nekateri soglašajo z ruskim in srbskim imperializmom.

    Pri tem pa pozabljajo na človekove pravice.

  2. Kakšno strahotno nesrečo je nad nas prinesel komunizem! Zlepa se ga ne bomo znebili. Zdraharska Spomenka Hribar pa priliva bencin na ogenj.
    Komunizem je čisti satanizem. Ni Ukrajina napadla Rusijo, ampak obratno. Po zgledu kakšnega generala JLA, ki se je umaknil v Rusijo, naj tako ravna tudi Spomenka Hribar. Dost´ te ´mamo, tovarišica Hribarjeva!

  3. Včeraj sem pri poročilih o dogajanju v vojni v Ukrajini zaznala vsaj trikrat izrečeno besedo nacisti, nacizem …
    So napadenim Ukrajincem obesili ta zloglasni vzdevek, zaradi opravičevanja pobijanja ljudi ?
    Naša RTV pa jim drži štango ?!!

  4. Uh. Šele zdaj berem, ko sem o pamfletu zvedel iz drugega vira. Prej sem iz naslova ugibal, da gre samo za še eno preobčutljivo (alergično) reakcijo na Spomenko.

    Da, tole je grozno. In enako razmšlja na tone Slovencev. Fronta ni na vzhodu Ukrajine ampak točno na sredini Slovenije. Prav tu (in na Madžarskem) lahko naredimo več, da zmanjšamo število mrtvih tako pravoslavcev kot (v še večjih številkah) jemenskih otrok.

    Mene pograbi bes, ko si kdo dovoli takole pobijati ljudi z avreolo kvazi moralne avtoritete. Da, to pomlad sem z nekaterimi podobnimi oštro obračunal. Prav po “titoistično” (’48 😉 ) oz., če se izrazim partijsko, – diferencijacija.

    • P.S. Pa da ne bo pomote. Ne obsojam samega mnenja. Strinjam se, da ljudje z različnimi življenjskimi izkušnjami razvijejo različne poglede. Tako v celoti odobravam pogled na vojno našega sodnika Radonjića. Tudi sam sem na svoji koži pred leti razvil preobčutljivost na težave drugih in preveliko sposobnost empatije v agresorje. Tako razumem, da človek, ki se mu zgodi velika krivica, odreagira izjemno miroljubno.

      A Spomenki se v zadnjih letih (vsaj ne da bi jaz vedel) ni zgodila nikakršna krivica. Pri njej gre enostavno za možgansko lenobo. Nasploh pri veliko ljudeh opažam izjemno inercijo. Ne opažajo in nočejo opaziti, da se je svet nekoliko spremenil. Da, so isti, ki so širili parole, nato najbolj pridno kradli. Tako v polpretekli zgodovino kot po osamosvojitvi …

Comments are closed.