Je 27. april dan upora?

25
437

of2Najprej se moramo vprašati za kaj pravzaprav stoji 27. april? V času komunistične Slovenije je to bil dan Osvobodilne fronte (OF), po osamosvojitvi pa se je praznik, dela prost dan, preimenoval v dan upora. Če se držimo dejstev kmalu ugotovimo, da smo imeli in imamo praznik brez vsebine. 27. aprila ni bilo ne OF in ne upora. Seveda, če pa bi kdo predlagal, da naj se ta praznik ukine, bi to, kot je napisal Bernard Nežmah, sprožilo revolucijo. Dvignile bi se partizanske organizacije, stranke leve opcije, „naslovnice časopisov bi udarile z vsemi kanoni, z dramatično izjavo bi se oglasili zgodovinarji, ulice bi zasedli vojni invalidi, z eno besedo – ustavilo bi se življenje.« (Mladina, 6.5.2005)

Kaj se je torej resnično dogajalo? Konec aprila, po vsej verjetnosti 26. aprila 1941, je bila v Vidmarjevi vili v Ljubljani pod taktirko Komunistične partije Slovenije (KPS) ustanovljena „Protiimperialistična fronta“ (PIF). Udeležili so se predstavniki KPS (Boris Kidrič, dr. Aleš Bebler, Boris Ziherl), del krščanskih socialistov (Tone Fajfar), telovadno združenje Sokol (dr. Josip Rus) in levi intelektualci (Josip Vidmar, dr. France Šturm, dr. Ferdo Kozak).

Ob tem moramo ugotoviti, da začetki niso točno dokumentirani – popolnoma v nasprotju z izročilom komunistov. Nejasno je, zakaj je ta ustanovitev ostala popolnoma v temi. Ena od mogočih razlag je, da je bil omenjeni sestanek aprila 1941 slučajno srečanje, ki so mu kasneje dali pretirano velik pomen. Za to  govori, da o tem srečanju ni znanega ničesar natančnejšega, da v zvezi s tem ni nobenih dokumentov, da nekaj časa niti ni bilo gotovo, kdo se je sestanka udeležil in kdaj se je sestanek odvijal. Opiramo se lahko le na kasnejše spomine udeležencev, Boris Kidrič pa je poslal v Moskvo poročilo o tem leta 1944.

PIF nikakor ni bila naperjena proti okupatorjem, temveč, že ime samo to pove, proti angleškim, francoskim, ameriškim imperialistom – tudi proti nemškim in italijanskim, kadar so se tudi v očeh komunistov izkazali za imperialiste – in proti domači „kapitalistični gospodi“, ki se je „zatekla pod angleško imperialistično okrilje“ (Slovenski poročevalec, 15.6.1941). Sicer zgodovinar Bojan Godeša opozarja na nekatere nedoslednosti pri poimenovanju te organizacije, ker se na letaku Centralnega komiteja KPS konec aprila pojavi izraz z malo začetnico. Vendar je ta izraz z malo začetnico na letaku po vsem, kar je znano o ciljih komunistov pred nemškim napadom na SZ, potrebno razumeti ne kot osvoboditev izpod okupacije, temveč izpod imperializma. Tako so ga komunisti razumeli pred začetkom vojne in neposredno po okupaciji, ko so bili še vezani na nemško-sovjetski sporazum o nenapadanju. Zanimivo je, da za komuniste okupacija ni bila opredeljena kot izraz imperializma. Že 29. in 30. junija 1940 je KPS na tretji konferenci v Vinjah odgovornost za drugo svetovno vojno pripisala Veliki Britaniji in Franciji in zahtevala dosledno naslonitev na Sovjetsko zvezo (SZ). V svojih vrstah ni trpela nobenega ugovora, nobene kritike. Ker je dolgoletna komunistka Angela Vode javno nasprotovala sporazumu o nenapadanju med Hitlerjem in Stalinom, je bila že leta 1939 izključena iz KPS. Tudi vojna med Veliko Britanijo in Nemčijo je bila najprej označena kot „imperialistična”. Glavni odeolog KPJ in član CK KPJ Edvard Kardelj je to izrecno potrdil v predavanju v partijski šoli na Rogu leta 1944: »Vojna med Anglijo in Nemčijo od leta 1939 do 1941 je bila imperialistična, torej krivična. S Hitlerjevim napadom na Sovjetsko zvezo in z zvezo z Anglijo in SZ, se je karakter vojne spremenil. Vojna med Anglijo in Nemčijo je postala pravična.« Kardelj je še leta 1944 razlagal, da fašizem sam po sebi strateško ni glavni sovražnik: »Fašizem je samo izraz imperializma. Zato tudi ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata… glavni sovražnik proletariata je ostal imperializem.«  

Pred napadom na SZ so bili komunisti nemški zavezniki. KPS je bila sekcija KPJ in kot taka vključena v Kominterno. Vezal jih je Hitler-Stalin pakt, ki sta ga podpisala nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop in ljudski komisar za zunanje zadeve Vječeslav Mihajlovič Molotov v prisotnosti Stalina 23. avgusta 1939. Dober mesec pozneje, namreč 28. septembra, je bila sklenjena še manj znana „Mejna in prijateljska pogodba“. Obe pogodbi sta vsebovali tajni dodatni protokol, v katerem so bila določena interesna območja obeh držav. Nemčija in SZ sta si razdelili del Evrope. Predvidena je bila medsebojna podpora pri okupaciji sosednjih ozemelj. Sovjetski zvezi naj bi pripadal vzhodni del Poljske, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Besarabija, Nemčiji pa Poljska do rek Narev, Visla in San. Nemčija in SZ sta začeli drugo svetovno vojno kot zaveznici. Nemčija je napadla Poljsko 1.septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra 1939, potem pa še baltske države in Finsko, kjer je prvič naletela na odpor.

Sodelovanje obeh držav pa je bilo obširno tudi na drugih področjih. Stalin je Gestapu izročil več kot 300 komunistov, ki so pred Hitlerjem zbežali v SZ. Večina jih je bila ustreljenih, poslanih v koncentracijska taborišča in v geto (Judi), le redki so preživeli. Državi sta podpisali tri gospodarske sporazume, ki so bili izredno pomembni za razvoj nemške vojne industrije. Nemčija surovin skoraj ni imela, iz SZ je uvozila kar 40%  nafte, 30%  niklja, 70 %  fosfata. Vse druge surovine pa je SZ za Nemčijo uvažala surovine iz celega sveta, ker tega sam zaradi angleškega bojkota ni mogla storiti. SZ je torej omogočila nemško oborožitev, katere žrtev je postala 22. junija 1941 tudi sama. Stalin očitno še ni računal s Hitlerjevim napadom in zato SZ vojaško na napad ni bila pripravljena. Čez noč so se morale komunistične partije vključene v Kominterno preusmeriti. Naenkrat je bil v ospredju boj proti fašizmu, boj proti imperializmu pa je bil potisnjen v ozadje. Šele po nemškem napadu na SZ je KPS spremenila svoje cilje, v ospredje je stopil boj proti fašizmu in PIF se je preimenovala v OF.

Od vsega začetka je bilo jasno, da je bilo komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju. Kardelj je že oktobra 1940 v Zagrebu napovedal, „da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo v interesu Sovjetske zveze.« Takrat je bila ustanovljena tudi posebna vojaška komisija, kar pomeni, da je vodstvo KPJ že konkretno, tudi »v vojaškem  vidiku«, načrtovalo revolucijo.

Komunistična partija je, kot pobudnica ustanovitve PIF in potem OF, od vsega začetka imela vodilno vlogo in nikakor ni bila pripravljena oblasti prepustiti ali deliti s komurkoli. Vodilna vloga KPS je bila med ustanovnimi skupinami nesporna. Nikoli članice ustanoviteljice PIF in OF niso razpravljale o enakopravnosti sodelujočih skupin ali primerni delitvi nalog med njimi.

Na tem prvem sestanku PIF je Kidrič analiziral politični položaj v domovini in svetu, ter ob tem slovensko ljudstvo prikazal kot žrtev imperializma. O tem so razpravljali – kot tudi o odnosu slovenskih komunistov do SZ. Poudaril je potrebnost ustanavljanja „fronte” in da je pomembno, da pričnejo s pripravami na oborožen upor proti imperializmu. Josip Rus v svojih spominih poroča, da  niso podrobneje razpravljali o posebnostih fronte in o notranji ureditvi organizacije tudi ne o organiziranju oboroženega upora. Tudi Edvard Kardelj je še med vojno potrdil, da je PIF nastala kot koalicija nekaterih skupin, „med katerimi pa je glede nekaterih vprašanj v začetku še vladala nejasnost.”

Udeleženci se niso bili edini niti v tem, kaj so tam pravzaprav zasnovali – ali bolje: za kaj so si prizadevali – kajti zamisel je bila videti še preveč nejasna. Tudi izvršni odbor je bil sestavljen šele kasnje. Čeprav nič še ni bilo točno določenega, so sprejeli Kidričev predlog, da naj bi bila KP tista, ki bo razglasila novo organizacijo. Kidrič je zahtevo utemeljil s tem, da je PIF kot nova politična organizacija ljudem še neznana in se zato brez povezanosti s KP ne bi mogla uveljaviti. Kidrič je s tem hotel le poudariti posebno vlogo KP, nobena druga od ustanovnih skupin pa ni mogla ponuditi druge možnosti. Kidrič je torej dobil nekakšno carte blanche.

Ilegalni časopis Slovenski poročevalec v svoji prvi številki maja 1941 ustanovitve PIF ne omenja niti z besedico in v kasnejših izdajah tudi ne. Prvič je omenjena šele 22. junija 1941, na dan, ko je Nemčija napadla SZ. Je pa Kidrič v majski številki povzel in predstavil glavne smernice PIF. Naj bi bile 15. junija na zasedanju „vrhovnega plenuma” PIF potrjene.  Smernice so zahtevale:

“1. Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vštevši pravico do odcepitve in združenja z drugimi narodi! Kdor izrecno ne priznava slovenskemu narodu in slehernemu drugemu narodu te pravice v njeni celoti, se potvarja če pravi, da je bojevnik proti imperializmu; ostaja na takih ali drugačnih postojankah imperializma, pa naj se še tako peni v ‚osvobodilnih’ frazah.

2.Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vštevši koroške in primorske Slovence!

3. Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev!

4. Sovjetska zveza je vodilna sila in glavna opora v osvobodilni borbi slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov; ona nam je vzor enakopravnega sožitja med narodi, njihove sloge in pogojev za njihov neomejen narodni razvoj brez nacionalnega zatiranja in brez kitajskega zidu med narodi!

5. Osvoboditev slovenskega naroda je mogoča samo na ruševinah imperializma!”

Smernice ne puščajo nobenega dvoma, za kaj je tej organizaciji dejansko šlo. Nobene besede o okupatorjih, zato pa goreče oznanjevanje boja proti imperializmu.

KPS spodbuja bralce, naj te točke proučijo in izročijo naprej, jih razlagajo tistim, ki slovenskemu ljudstvu hočejo dobro. Obenem pa naj pomagajo, da bo iz protiimperialističnih vrst izključen vsak tuj vohun, ki bi poskušal leči kukavičja jajca v vrste osvobodilnega boja in pred cizo britanskega imperializma skušal vpreči ljudske množice, ki se borijo za veliko stvar narodne in socialne osvoboditve. Še na dan nemškega napada na ZSSR so bili britanski imperialisti uvrščeni med sovražnike.

V Leninovem duhu je Slovenski poročevalec bičal imperializem od maja 1941 do napada na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Nemške in italijanske okupatorje je zadela kritika le, kadar so se pokazali kot izraz „imperializma”. V članku, ki je izšel maja 1941, torej kmalu po nemški, italijanski in madžarski okupaciji slovenskega ozemlja, beremo: „Doživeli smo katastrofo, hujšo kot kdajkoli v svoji zgodovini, polni nacionalnih nesreč… Kdo je kriv? Kriv je imperializem, nosilec in izvor imperialističnih vojn, imperializem, morilec nedolžnih otrok in žena, imperializem, rušilec kulture, imperializem, zatiralec in izkoriščevalec narodov, imperializem – poslednja, zato pa najbrutalnejša razvojna stopnja kapitalizma in izkoriščanja človeka po človeku.”

Vendar je PIF ostala organizacija, v kateri ni bilo resničnega življenja. KP še ni imela izdelanih operacijskih načrtov, nobenih podorganizacij in boj še ni bil časovno opredeljen. Nobenih razglasov ni bilo, nobenih letakov itd., ki bi bili podpisani z imenom PIF. Nasprotno, take propagandne letake je do 29. junija 1941 izdajala neposredno KPS. V njih so navedeni le splošni cilji – „iz orožarne Kominterne”, kot je to opredelil Bučar.

Pripis: besedilo je bil predstavljeno na strokovnem posvetu  Misterij 27. aprila: kaj nam lahko in sme zgodovinska veda danes povedati o dogodku izpred 75 let?

25 KOMENTARJI

    • Razgaljeni??? Ali to pomeni, da je “Misterij 27. aprila: kaj nam lahko in sme zgodovinska veda danes povedati o dogodku izpred 75 let?” že na Youtube? Ali že kroži po internetnem oblaku? V Slovenščoni in z angleškimi podnapisi? In seveda … še kaj več kot na You…

  1. Kdo bi si drznil ukiniti dan OF kot državni praznik?

    Če bi se aktualna vlada slučajno odločila, da sprejme zakon, ki bi dan osvobodilne fronte odpravila kot državni praznik, bi sprožila revolucijo. …

    Ukiniti 27. april kot državni praznik in dela prost dan bi bilo dejanje barbarstva!
    Toda v zgodovini se je našel nekdo, ki ga je ukinil, ne da bi kdorkoli protestiral, kaj šele, da bi izzval revolucijo ali pokopal svojo lastno kariero. Kdo bi lahko bil ta Bog nad Slovenci? …

    http://www.mladina.si/96788/kdo-bi-si-drznil-ukiniti-dan-of-kot-drzavni-praznik/

    • Copy&paste:
      Skratka, 17 let največji slovenski praznik NOB ni bil državni praznik, ker so tako sklenili udeleženci ustanovnega sestanka Josip Vidmar in tovariši, ki so se aprila 1941 odločno uprli kolosalni Hitlerjevi in Mussolinijevi okupaciji, deset let pozneje pa so poslušno prisluhnili besedam Edvarda Kardelja, ki jim je pojasnil, da bi z nadaljnjim državnim praznovanjem izzvali spore in nejevoljo Tita in Rankovića.

    • Kdo bi si mislil ? Mladina, v letu 2005 čisto drugače kot danes.
      Bernard Nežmah, pohvalno za pošten vpogled v našo skupno preteklost!

    • Zamenjajte par imen z “demokratičnimi” akterji in par letnic. Potem naj posladkane slavospeve domovinskosti, demokratičnosti in etičnosti doda, ozaljša še Svitase, pa bomo videli, da imamo vse isto kot danes.

      Novi razred ima nove preobleke. Lumpenproletariat pa je še vedno butast in slepoveren.

    • Ali ni Granda krščanski socialist pri SDS?

      Naštej mi vsaj nekaj SDS funkcionarjev, ki nimajo socialističnega pogleda na svobodo. Ni jih.

    • Aha, sedaj izvedel, da so bili povabljeni tako t.i. režimski zgodovinarji kot t.i. desni zgodovinarji in novinarji pa še kdo. Od “levih” je prišla samo Spomenka.

  2. Dokler bo dežela živela v zlagani preteklosti in jo celo slavila, ne bo zmožna stopiti v prihodnost.

    “Naši” sicer praznike odstavljajo in postavljajo glede na trenutne koristi.

  3. 27.april je dan, ko so komunisti in rdeči socialisti tako zelo domoljubni, da presežejo “demokratične”, “domoljubne”, “demos” socialiste na “desni”. Ko “desnici” ukradejo še zadnjo različnost in tako smo v prvomajskih praznikih volivci pred tem, da nimamo izbire: sami domoljubni socialisti kamor nam pogled in številne osebne izkušnje sežejo.

  4. Mimogrede, ali sploh še kje na svetu kateri narod praznuje “dan upora”? Ne morem se spomniti. Praznuje se zmaga, dan upora pa je kvečjemu žalostni dan…
    Nemogoče je z besedami razložiti neumnost pojma “upora proti okupatorju”. Samo komiji si lahko to omislijo. In potem poslušamo izjave, da smo se samo mi in Britanci uprli Hitlerju v celi Evropi!
    Slovenci in Britanci proti Hitlerju!

  5. Temeljne točke OF

    Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
    Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
    Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov OF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
    Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
    Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
    Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda kot celota.
    Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratični način
    V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
    Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

  6. Gesla OF
    Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.
    Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.
    Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.
    SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.
    Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.
    Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.
    Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.

    • Mitja Ocvirk: “Še kaj?”
      ====================

      Prvih sedem točk, ki omenjajo termina “odpor” in “okupator” je bilo predstavljenih in sprejetih šele 1. novembra 1941, zadnji dve pa šele 21. decembra 1941.
      Torej precej pozneje po datumu 27.4.1941, do takrat ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem uporu proti okupatorju, kar je razumljivo saj so bili takrat komunisti in nacisti zavezniki.

  7. Mitja Ocvirk – JA: celotna zadeva nima temelja, ker je bila takrat na Slovenskem legalna in vojaška odporniška oblast:

    Begunska vlada v Londonu (ki je imela predstavnike v Londonu in Ljubljani) ter uporniški četniki (kraljeva vojska v domovini) pod vodstvom Mihajlovića.

    Vse točke so torej popolnoma BREZPREDMETNE. PIKA. Konec debate.

  8. Predvsem pa je bil boj proti okupatorju zgolj krinka za izvedbo krvave revolucije. Cilj revolucionarjev je bil pobiti čim več domačih ljudi, kar nedvomno dokazuje tudi statistika. Bodisi neposredno ali posredno z izzivanjem okupatorja.

    Komunisti so bili pripravljeni na vse, tudi na kolaboriranje s komurkoli, da bi lahko nasilno prevzeli oblast. Zato je to laganje in sprenevedane komunistov in njihovih naslednikov že ogabno.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite