Župnik v Ihanu in pisec odmevnih prispevkov v Časniku z mero, Andrej M. Poznič, nam je ponovno in podrobneje dopovedoval, kaj vse, kot katoličani in kot Slovenci v prihodnosti lahko pričakujemo, če bomo še naprej družbeno in kulturno tako močno neprebujeni: Število duhovnikov se bo še naprej zmanjševalo, cerkve bodo vse bolj prazne in celotni družbi grozi civilizacijski ter kulturni razkroj. Huda napoved! Družbene razmere, ki jih imamo, jo v marsičem pritrjujejo. In mi, ljudstvo, smo ob vsem tem večinoma kar preveč tiho. Naravni božji red stvarstva pa dopušča in spodbuja tudi boljšo perspektivo. Tudi med nami Slovenci, čeprav smo tako radi kar zadovoljni s tistim, kar imamo, in prizanesljivi do pogubnih družbenih razmer, se vendar dogaja tudi kaj bolj razveseljujočega.
Blagoslov dveh novih kapelic vendar tudi nekaj spodbudnega
V nedeljo, dne 3. novembra, ko je izšel Pozničev članek, sem prisostvoval lepemu dogodku – blagoslovitvi nove kapelice, postavljene ob gozdičku sredi sorškega polja, v župniji Sv. Duh pri Škofji Loki. Nekaj tednov prej in na drugem koncu Slovenije, v hribovitem svetu, v vasi Olešče nad Laškim, kjer je tudi zrasla nova kapelica in sem bil ob blagoslovitvi prisoten. V obeh primerih je to bilo nekaj izredno lepega – pristna molitev in zahvala Bogu za znamenje krščanske kulture v tem našem delu sveta. Ob številni udeležbi krajevnih državljanov, zbranih pripadnikov Cerkve, ob bogatem kulturnem programu in pristnemu veselju med nami udeleženci, sem se v obeh primerih z veseljem vračal na svoj dom na Črnučah. Ob tem sem se prenekaterih drugih dogodkov, ki so se dogajali tekom desetletij in bili v marsičem povezani z blagoslovom obeh kapelic.
Ko so nam dopovedovali, da verskih obeležij ne potrebujemo več
Najprej spomin na kapelico ob nekem križišču v moji rojstni župniji, Leskovcu pri Krškem, ki so jo kmalu po koncu druge vojne podrli partizanski gorečneži, kakor smo jih takrat imenovali. Češ, da verskih obeležij ne potrebujemo več. Njihovo dejanje je napovedovalo hude čase, ki so potem sledili. Ko smo hodili k deseti maši v župnijsko cerkev v Leskovcu, se je dogajalo, da so mladinci, zbrani iz od vsepovsod, iz naše vasi ni bilo nobenega med njimi, med mašo in pred cerkvijo razgrajali in nas sramotili kot neumneže in nazadnjake. Za nas, ki smo se vrnili z izgnanstva iz Nemčije, je bilo to vedenje mladih povsem nerazumljivo in barbarsko. Bilo pa nam je povsem jasno, da so bili mladinci nahujskani ali celo primorani. Zato je bila žalost med nami verniki tem večja.
Prav na začetku moje županske kariere me je na ljubljanskem magistratu obiskala borčevska delegacija z dvema generaloma JLA na čelu. Zahtevali so, naj preprečim preimenovanje Titove ceste v Slovensko cesto, da ostanejo s partizanskimi imeni tudi vse druge ceste v Ljubljani. Imeli smo zanimiv posvet, dokler se ni oglasil vodja borčevske delegacije, general po činu. Generalsko glasno je zahteval, da mora imena ostati, saj tudi oni, to je partizani, niso ničesar spreminjali, ko so prevzeli oblast. Da tudi nobene cerkve ali božjega znamenja niso podrli, zato naj to njihovo držo upoštevamo.
Nisem ugovarjal, saj sem kot rezervni častnik JNA – imel sem čin kapetana I. razreda in izpolnjeval pogoje za napredovanje v čin majorja –, upošteval hierarhični red , da generalu ne moreš ugovarjati. V tistem času je Jugoslavija še obstajala, Slovenija pa je bila šele v pripravah za vzpostavitev samostojne države. A še danes mi je žal, ker mu nisem pri priči ugovarjal, saj ježe marsikaj vedelo – da so samo na Kočevskem podrli na desetine cerkva in kapelic.
Poštenje, pravičnost, odgovornost pred narodom in božjimi zakoni še vedno nimajo svojega mesta v družbi
Tako se nam v veliki meri dogaja še danes, da iz obzirnosti do sodržavljanov pristajamo na neresnice, na laži in prevare, na katerih še vedno stoji in nekako deluje sedanja družbena ureditev. Poštenje, pravičnost, odgovornost pred narodom in božjimi zakoni ter druge prvine demokracije med nami še vedno nimajo svojega mesta. Saj so skoraj vse javne dejavnosti okužene s korupcijo, osebnimi obračunavanji in slabimi rezultati. Vidne javne službe še vedno prevzemajo ljudje, številne celo izvolimo, ki niso sposobni svojim delovnim nalogam. Nekateri celo niso v stanju, da bi preživljali sami sebe in svoje družine. Andrej Poznič, avtor zgoraj omenjenega članka, ima vse to pred očmi. Predstavil nam je torej tehtne razloge, številna znamenja in pokazatelje trenutne situacije, da lahko kritično razmišlja o naši prihodnosti.
Jaz sem resnica in življenje
Poleg omenjenih dveh novih kapelic se je morda kje drugje v Sloveniji dogodilo še kaj podobnega. A že ti dve sta priča nečesa posebnega. Najbolj napredna »ljudska oblast«, kakor so se nam sami predstavljali, je od konca vojne naprej, od kar jo spremljam »v živo«, storila vse, kar je bilo mogoče, da bi vero zatrla, jo odstranila iz javnega življenja. Ves ta povojni čas so zatrjevali, da je vera nekaj nazadnjaškega in jo bo kmalu konec. Verniki smo bili označene za neumne in manj vredne. To je bila vera nove oblasti in sledila so dejanja starih komunistov, učencev Lenina in Stalina, njihovi idejni potomci pa jo skušajo ohranjati še danes. Ne več s silo in morijo, kakor so začeli takoj po prihodu na oblast, ampak na številčne druge načine bolj sofisticirane načine.
In so delno še vedno uspešni tudi danes. Med nami so sicer cele stanovanjske soseske, od koder komaj kdo še prihaja v cerkev. In prisotna je tudi splošna nezainteresiranost, zlasti mladine, za globljo tradicionalno kulturo ter za katoliško vero. Hkrati pa gradimo nove kapelice. Pomembno tudi je, kdo jih gradi, od kod njim želja po nečem boljšem, duhovnem, pristno slovenskem. Naj navedem, da bi boljševiki in njihovi potomci oba graditelja označili za zabita kmeta in nazadnjaka. A kaj, ko sta vse kaj drugega. Oba sta vrhunska znanstvenika, eden z enim, drugi pa s tremi znanstvenimi doktorati (njuni imeni so poznani tudi v uredništvu).
Spodbudna in zanesljiva pot v prihodnost nam je nakazana. Bodimo korajžni, dobre volje. Po tej nakazani poti se napotimo v obnovljen svet, kjer bo na tabli pisalo: »Jaz sem resnica in življenje.«
foto: wikipedia
