»Jaz!? Kje pa!«

12

prometMoralni hazard pri izvajanju različnih poklicev in posledično doseganje nezasluženega plačila za opravljeno delo sta zelo prisotni obliki neprimernega početja tudi v slovenski družbi.

Najprej k izplačevanju potnih stroškov. Nedavno je v časniku Žurnalu24 odjeknil prispevek Nad vozače tudi z detektivi. Prispevek je obelodanil nekaj, kar smo resnici na ljubo vedeli vsi: v naši družbi obstajajo ljudje, ki jim ni problem lažno prikazati potnih stroškov in s tem na račun neresnice pridobivati finančne koristi. Zneski se po besedah zasebnega detektiva, ki ga avtor prispevka navaja, gibljejo tudi do 450 evrov mesečno. Avtor članka navaja sicer anonimen vir, ki pravi, da bi naj bilo v javnem sektorju do tri odstotke zaposlenih, ki bi naj lažno prikazovali njihovo stanje glede prevoza na delo. Osebno sem prepričan, da je tovrstnih kršiteljev pogodb o delovnih razmerjih precej več, še posebej, če v analizo vključimo širši javni sektor s številnimi državnimi inštituti, predvsem tiste finančno močnejše in zaposlene v visokošolskem sistemu. Za sedaj bi naj svoje zaposlene glede upravičenosti prejemanja potnih stroškov preverjali dve ministrstvi.

Okoriščanje s potnimi stroški predstavlja precej preprosto kršitev in primer moralnega hazarda, ki ga je moč zlahka odkriti in skoraj povsem odpraviti. Seveda obstajajo še številne precej bolj zapletene oblike moralnega hazarda, ki so mnogo bolj premišljene, ki kršiteljem lahko zraven denarja prinašajo tudi relativno visok ugled v družbi. Lani poleti je denimo časnik Independent pisal o tem, da bi naj aprila 2013 v Angliji zaprli prvega znanstvenika in sicer zaradi ponarejanja podatkov pri njegovih raziskavah, ki bi ga naj izvajal skozi daljše časovno obdobje. Avtor prispevka navaja, da bi naj preklici znanstvenih trditev samo v medicinskih revijah v letu 2013 presegli število 500 na leto (konec 1990-ih bi jih naj bilo le okrog 20 letno), kar daje slutiti na množičnost lažnega navajanja rezultatov in celo plagiatorstvo.

Ukrep angleške države, ki je sledil tem ugotovitvam, je bil drastičen in edini logičen, z željo preprečiti nadaljevanje z moralnim hazardom in s tem zavarovati močno okrnjen ugled znanstvenega raziskovanja angleških znanstvenikov v svetu: vseh 133 univerz in višješolskih ustanov v državi je moralo podpisati dokument o integriteti v raziskovanju, pri čemer bi bili tisti, ki tega dokumenta ne bi podpisali, izločeni iz prejemanja kakršnihkoli raziskovalnih sredstev. Ob tem so napovedali policijski pregon lažnivih raziskovalcev. Vsa angleška znanost je pristala pod natančnim drobnogledom angleških oblasti in pod neusmiljeno kritiko njihove javnosti. S tem so vsaj na videz kredibilno obračunali z moralnim hazardom pri znanstvenem raziskovanju.

In kakšna je slika znanstvenega raziskovanja v Sloveniji? V Sloveniji se kaj takšnega, da bi oblastniki v bran integriteti v znanosti zagrozili s prekinitvijo financiranja tistih raziskovalnih ustanov, ki ne bi sledile strogim kriterijem znanstvene poštenosti, praktično ne more zgoditi. Kot je pred dobrim letom dni v Financah v prispevku z naslovom, Slovenci smo svetovni prvaki v številu zaposlenih, na inštitutih pisal Aleš Iglič, imamo v naši državi namreč sistem financiranja znanstvenega raziskovanja, ki je nastavljen izrazito v prid določenim inštitutom. Takšno stanje krepi moralni hazard pri zaposlenih v privilegiranih inštitutih in jih ne vzpodbuja h konkurenčnemu in visoko kakovostnemu in v mednarodnem merilu relevantnemu znanstveno-raziskovalnemu delu. Razlog je preprost: vedo, da bodo financirani in se jim ni treba truditi za pripravo kakovostnih projektov. Ko k temu dodamo povsem nelogičen in ekonomsko gledano izjemno drag način financiranja mladih raziskovalcev in postopek njihovega izbora, dobimo splet okoliščin, ki pomenijo plodno gojišče za razmah moralnega hazarda. Nazoren je nedavni primer zaposlitve lastnega sina, po izobrazbi ekonomista, kot mladega raziskovalca kemije na vrhunsko opremljenem Kemijskem inštitutu, kar bi si naj po nedavnem pisanju Dnevnika privoščila znanstvenica, ki je v Sloveniji prejemnica najvišjih znanstvenih nagrad.

Morala za konec

Nujni pogoj za zavajanje in kršitve je nizka morala človeka, ki to počne. A nizka morala ni tudi zadosten pogoj, saj mora biti tak človek prepričan, da pri svojem ravnanju ne bo zaloten in sankcioniran. Bodisi od strokovne javnosti v primeru zavajanja pri znanstveno-raziskovalnem delu bodisi od zaposlovalcev pri odkrivanju goljufov med zaposlenimi. Še najmanj moralen človek namreč ne bo storil kaznivega dejanja, če bo vedel, da ga bodo gotovo prijeli in mu naložili stroge sankcije. Če bi jim bilo vseeno glede prijetja, kriminalci za svojim početjem ne bi zakrivali sledi.

Zadosten pogoj za preprečitev razmaha hazarda z moralo je torej učinkovitost nadzora in višina sankcije v primeru odkritja nepravilnosti. Velja, da manj učinkovit nadzor pomeni več signalov tistim, ki so nagnjeni h kršitvam, da bodo kršitve izvajali. Čez čas se lahko zgodi, da se število in vpliv kršiteljev v družbi poviša do te stopnje, da kršitev postane v družbi prepoznana kot normalno vedenje.

Pri moralnem hazardu gre torej za zavestno vedenje, kjer se posameznik zaradi zavedanja, da ne bo nosil posledic svojih dejanj, vede manj odgovorno (in celo protizakonito), kot bi se vedel, če bi jasno vedel, da bo na koncu moral nositi celotne stroške svojega početja. Najsi gre za zavajanje pri potnih stroških, znanstveno (ne)poštenost, ali katerokoli drugo človekovo aktivnost. Nenazadnje tudi za izbiro življenjske sopotnice oziroma sopotnika. Ena izmed prvih lekcij intimnega življenja je namreč ta, da je edino visoka morala partnerjev garant za harmonično in dolgotrajno zvezo.

Pripis uredništva: mag. Mitja Steinbacher je asistent na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.

Foto: Flickr

12 KOMENTARJI

  1. Briljanten in aktualen prispevek!

    Sistem ne sme dopuščati ali celo spodbujati nemoralno početje.

    To pa se je dogajalo doslej, zaradi česar je postal marsikateri poštenjak nepošten, sicer so se mu smejali.

  2. Akademska prosveta bo naša osveta!
    Največja katastrofa naroda so akademiki brez prave integritete, brez hrbtenice, brez ustreznih znanj in etike odgovornosti, ni pa katastrofa domišljijska zarota “Kučan in Udba”.
    Vsi so povsem tiho, ko organi pregona in pogumni posamezniki javno povedo za posle nepotizma, – “javni posli predvsem za koristi seveda za sorodnike in prijatelje”-, kot to preberem v DELU SP, to je predsednika SD, dr. Igorja Lukšiča, oziroma dveh ministrov SD, dr. Lukšiča in dr. Pikala, ministrov za šolstvo, znanost in tehnologijo, ki sta že tako najbolj odgovorna za slabe gospodarske in družbene rezultate, saj ta njuna ministrska področja generirajo ali pa sanirajo ravno to. Rezultati so pa porazni, pove javni dolg in sociala.

  3. Nepotizem je naš interes ali problem?
    Slovar slovenskega jezika pravi, nepotizem je dajanje dobrih služb, družbenih položajev
    sorodnikom . Nepotizem, “zrihtanje” javnih(!) dobrih služb in poslov sinovom, prijateljem je v razvitih demokracijah nezaslišana in sramotna korupcija, saj gre za “ugodnosti na račun drugih”. Pri nas pa je očitno to povsem sprejemljivo. Žalostno je, da politika temu daje legitimnost saj je brez sramu in odgovornosti prisotno v najpopularnejši slovenski stranki, Lukšičevi SD, Jankovićevi PS, Janševi SDS in še marsikje v politiki, in še kje, kar je »dnevno na TV sporedu«, torej je to velik nacionalni interes?
    Nepotizem na primeru poslanca in župana Zanoškarja, PS, in njegovih sinov, pa sedaj celo javno zagovarja “ugleden”član SDS, mag. Andrej Vizjak, bivši minister za gospodarstvo, delo, družino in socialo, kar je skregano z elementarno moralo! Pa smo zopet pokopali javno moralo, pravno in socialno državo! Žalostno in nezaslišano. Neodgovorno do sodržavljanov!
    Nepotizem je jasen, ko gre za druge, za naše pa ne! Na TV oziroma pred TV pa smo vsi za, da je to problem! Dvojna merila so torej nacionalni problem ali še vedno naš vsakdanji interes?

  4. Nepotizem, "zrihtanje" javnih(!) dobrih služb in poslov sinovom, prijateljem je v razvitih demokracijah nezaslišana in sramotna korupcija, saj gre za "ugodnosti na račun drugih". Pri nas pa je očitno to povsem sprejemljivo. Žalostno je, da politika temu daje legitimnost saj je brez sramu in odgovornosti prisotno v najpopularnejši slovenski stranki, Lukšičevi SD, Jankovićevi PS, Janševi SDS in še marsikje v politiki, in še kje, kar je »dnevno na TV sporedu«, torej je to velik nacionalni interes?

  5. Roko na srce in ne bodimo hinavci! Vsak bi svojemu otroku “zrihtal” službo, če bi imel možnost.

    • Roko na srce, ne sodite po sebi!
      Gre za skupno javno dobro, za njegovo zlorabo v osebne privilegije, to se ve, povsod v civiliziranem svetu, samo pri nas ne!
      Kultura daleč od pravičnosti in demokracije! Žalostno!
      Še levičarje je sram!

    • Prepričan sem, da bi vsak dober starš imel to skušnjavo. Tisti z zdravim moralnim čutom pa bi verjetno rekli skupaj s papežem: otroku ne bom dajal kruha, ki je zastrupljen (s podkupnino, zlorabo, goljufijo…).

      • …otroku ne bom dajal zastrupljen kruh s privilegiji na skupnem javnem dobru.
        Seveda, če hočem svojemu otroku privzgojiti poštenost, ne življenje na tuj račun in na račun izsiljenih privilegijev, privzgojiti odgovornost do drugih in sebe, to je zrelo integriteto in ugled.

  6. Sam vidim preboj k boljši znanosti v čisto drugi smeri. Slovenska znanost je miniaturna. Na redkih podpodročjih imamo kritično maso raziskovalcev, da se lahko sami organiziramo. Zato bi za nas bilo še bolj kot za nekoliko večjo Nemčijo dobro, da se znanost organizira na ravni EU. Visokošolsko izobraževanje še lahko ima svoje ministrstvo na slovenski ravni, a za znanost temu ne bi smelo biti tako. Potem bi kljub vsej nepoštenosti, ki jo je v tolikokrat večji Evropi seveda tolikokrat več, vseeno raziskovalni denar bil bolj pošteno razdeljen. Raziskovalne fevde si sam na slovenski sceni namreč ne bi upal razbijati, saj ne bi znal nazaj zlepiti v kaj boljšega. Na evropski ravni pa brez težav. 🙂

    P.S. Hm. Naj še jaz pristavim svoj piskrček k analogiji med integriteto v znanosti in partnerstvu. Podobno kot bi sam potopil znanost v širšo okolico, so nekoč na vaseh partnerstva bila trdnejša, saj jih je cela vas ocenjevala pa ne le objektivno od daleč pač pa tudi osebno prizadeto in angažirano. Tako da so hitreje sankcionirali nedoseganje takratnih minimumov standardov obnašanja.

    P.P.S. Glede lažnih rezultatov v znanosti. Čeprav so se, če prav razumem Britanci zelo odločno zakadili vanje, sam menim, da je 99% večina preklicanih raziskav enostavno šlampastih (in ne ponarejenih). Klasične zlorabe statistike in podobno praviloma ne nastanejo namenoma…

  7. Ali znanost, akademiki, res nič ne odgovarjajo za stanje v družbi in državi, kar je maksima vsega razvitega sveta?
    To se ve, ne da kje posebej piše!

  8. Mene zanima koliko takšnih čudnih znanstvenikov imajo zasebna podjetja. Pa tudi vozačev ki imajo fiktivne potne stroške. Vsak zasebnik podjetnik ve, da se mu to ne more zgoditi,ker preverja stanje svojih delavcev. Denar gre iz njegovega žepa… prvi za katerega bi ugotovil bil letel potem brez avta nekam…

Comments are closed.