Javni uslužbenci, utihnite!

30

Freedom-Of-SpeechV minulih dneh ni težko opaziti, da se razmere radikalizirajo. Rada bi verjela, da so to krčeviti udarci umirajočega …

Z več koncev je slišati, da vladajoča struktura ustrahuje javne uslužbence (da ne govorim o mestni upravi v Ljubljani, kjer je to stalna praksa), zdaj pa smo priča tudi pozivom k omejevanju svobode govora javnih uslužbencev.

Dražgoše, Stožice, …

V Dražgošah se vsako leto zbere vrsta naših vidnih politikov. Partizanske uniforme so obvezna kulisa, fotografije uniformirancev, ki se z orožjem sprehajajo naokoli, zlahka najdemo tudi na spletu. V podobnem okolju na nedavnem dogodku pri Taborski steni nad Belco je bil na primer med drugimi opažen tudi predsednik državnega zbora. 27. aprila v Stožicah, kjer se je pelo »Evviva il comunismo«, je bilo v prvi vrsti videti celo predsednika ustavnega sodišča.

Šentjošt

Antipod navedenemu je spominska slovesnost v Šentjoštu, kraju ustanovitve prvih vaških straž. Tam so letos štirje možje, oblečeni v domobranske uniforme in s puškami na rami, pred kapelo mučencev položili venec z napisom »Mati, domovina, Bog«. Po poročanju medijev sta se slovesnosti udeležili tudi dve visoki državni uradnici. Naj mimogrede še povem, da je v Šentjoštu odmevalo: »Bodi zdrava, moja lepa domovina!«

Posledice

Odzivi na ene in druge vrste prireditev se seveda »rahlo« razlikujejo. Medtem ko orožje v Dražgošah ne moti nikogar, so bile puške v Šentjoštu nekaj nezaslišanega. In če je za večino normalno, da predsednik ustavnega sodišča (ki naj bi bilo osrednji varuh človekovih pravic) v Stožicah mirno posluša »hej, mašinca, zagodi«, pa očitno ni dopustno, da nekdo javno govori o domovinski vlogi škofa Rožmana, in to samo zato, ker je javni uslužbenec (v svojem prostem času, neke nedelje dopoldne). Še več, take proslave se očitno ne sme udeležiti niti načelnica upravne enote, ki to še ni in je sploh vprašljivo, če kdaj bo.

Omejevanje svobode govora komurkoli je resna stvar. Ko gre za javne uslužbence, postane zadeva še bolj občutljiva. A evropska sodna praksa je v tem jasna: Strasbourg je v zadevi Vogt proti Nemčiji odločal o učiteljici v javni šoli, ki se je udejstvovala pri aktivnostih nemške komunistične partije (ki ni bila prepovedana) in bila zato odpuščena. Sodišče je ugotovilo kršenje pravice do svobodnega izražanja in svobode združevanja, saj je službo opravljala profesionalno, s svojimi besedami in ravnanjem v prostem času pa ni kršila ustavnega reda Nemčije.

Če pa komu od slovenskih, v železni dobi zaostalih pravnikov sodobna evropska odločitev ni všeč, naj citiram raje mnenje njihovega guruja dr. Ljuba Bavcona, objavljeno v Mladini (!): »Po slovenskem zakoniku se kaznuje tisti, ki zmanjšuje pomen holokavsta. Slavljenje domobranstva in uporaba njegovih simbolov v to kategorijo ne sodita.«

Pikrost in Bavcona na stran. Kot otrok svobodne Slovenije, ki se je šolal v normalnosti zahodnih demokracij, ne morem dovoliti, da mi, če seveda spoštujem svoje dolžnosti, kdo krati svobodo govora. Še zlasti ne nekateri slovenski mediji, ki so si v tem primeru subtilno prisvojili pristojnost odločati, kaj je primerno in spodobno. Enako ne morem dovoliti trenutni oblasti, da si prisvaja javne uslužbence, ki so po naravi svojega dela zavezani državljanom, ki jih plačujejo – zavezani strokovnosti in učinkovitosti, ne pa enoumju, ki se ga ustvarja z ustrahovanjem in nagrajevanjem najbolj pohlevnih.

30 KOMENTARJI

  1. Urška, tako kot vedno z veseljem brano, ampak tokrat s kratko opombo.

    Civilna družba mora biti vedno korak pred politiko, zato naj njenega besednjaka ne povzema, ampak naj uporablja svojega. Drugače ju lahko začne kdo nehote enačiti.

  2. Tudi sam sem se “eno leto šolal v normalnosti zahodne civilizacije”, a se mi obrača trebuh. Nastop v belogardistični uniformi???

    • Seveda je za bruhat.

      Zdaj si pa predstvljajte, da ste klerik, ki pozna prejšnji sistem z zelo neprijetne plati. In vidite parado rdečih zvezd v Stožicah.
      Občutki bi bili najbrž isti?

      • Saj komunisti niso preganjali in ubijali samo klerike. Preganjali in ubijali so vse, ki bi so bili idejni nasprotniki in celo tiste, ki bi lahko bili.

  3. Nedvomno bo to poseglo tudi v njihov položaj. Dosledno spoštovanje fiskalnega pravila bo pripeljalo do precej radikalnih sprememb v podobi kontinentalnega kapitalizma. Implicitno je v fiskalnem pravilu po izračunih nemške ekonomistke Silke Tober vsebovana omejitev javnega dolga na 30 odstotkov BDP. Ker v Sloveniji nismo v položaju, ko bi si lahko obetali občutno večje dohodke od davkov, pomeni zelo majhen javni dolg v kombinaciji z omejenimi davčnimi prihodki majhen javni sektor. To pa pomeni marsikaj. Za javne uslužbence lahko to pomeni nižje plače ali manjše število zaposlenih. Sedanje politike varčevanja preko zmanjševanja notranjega, nacionalnega povpraševanja vplivajo na zaposlenost in na večanje števila brezposelnih zlasti v zasebnem sektorju. V času te krize prihaja do slabšanja položaja delavstva povsod, v vseh sektorjih. Fiskalno pravilo, če že sodi kam, sodi v program politične stranke ali koalicijsko pogodbo, morda v zakon. In nikamor drugam.

  4. Pozdravček vsem skupaj,

    Igor, kaj pa vas moti “domobranska uniforma”.
    Menda verjamete komunistični pravljici o kolaborantih.

    Kdor dobro pozna slovensko zgodovino, ga domobranska unoforma ne bi smela motiti. Če pa bi že gledal na zgodovino z istimi vatli človeške pameti, bi ga mogla 1000x prej motiti rdeča zvezda in ostali simboli komunizma.

    • Saj ni treba verjeti komunistični pravljici o kolaborantih, lahko povprašate angleške in ameriške zaveznike. Mislim, da veste, kakšen odgovor boste dobili. Najdite kako podobno avtoriteto, ki bi potrdila domobransko pravljico.

      • Mislim, da tako Angleže kot Američane prej moti rdeča zvezda kot domobranska uniforma. Saj tako bi se dalo razumeti uradnega predstavnika ZDA v Sloveniji g. J. Mussomellija.

        Pa tudi če ne bi bilo tako. Mislim, da je največji razsodnik resnica sama.

        Kolaboracija je samo beseda, ki so jo komunisti – partizani uporabili za to, da so ubijali in ustrahovali svoje politične nasprotnike.

        Kako je namreč mogoče, da bi bil npr. dr. Lambert Ehrlich (ubit od komunistov – VOS) kolaborant, ko pa se je celo svoje življenje boril za svobodno Slovenijo.

      • Matej, nič mislit, vprašat bo treba, pa ne katera uniforma jim je všeč, ampak, kdo je bil kolaborant. Leta 1995, ob 50. obletnici zmage nad fašizmom, so na proslavo v Ljubljano prišli ameriški in angleški veterani, francoskih in ruskih se ne spomnim, pa so verjetno tudi bili. Nič jih niso motile partizanske uniforme in rdeče zvezde, so kar lepo marširali skupaj z njimi. Koga pa lahko povabijo na svoje obletnice domobranci? Morda bi se odzval kak Haimatdienst. Tukaj se pokaže vsa beda slovenskega provincializma.
        Kolaboracija ni samo beseda, so dejanja. Vse so sami poslikali in dokumentirali, saj so bili očitno ponosni na to, da prisegajo zvestobo tistemu, ki je v Mariboru zarjul: Naredite mi to deželo nemško.

        • Mislim, da ima Amerika precej drugačen odnos do ljudi kot slovenski komunisti.

          Amerika je sprejela veliko število slovenski beguncev po koncu druge svetovne vojne. Pustila jim je živeti in marsikdo je tam iz nič ustvaril mnogo.

          Slovenski komunisti pa so svoje lastne državljane dali pobiti in zasuti v jame, potem pa strogo prepovedali karkoli o tem govoriti.

          Dandanes je pa tako, da kdor v Sloveniji ne more uspeti, ima v Ameriki še vedno vsa vrata odprta. Pri nas pa kdaj zaradi ideologije zaprta.

        • Nemcem na sreco ni uspelo ponemciti nase dezele. Je pa zato pescici komunistov uspelo “narediti to dezelo komunisticno”, t.j. dezelo komunisticnih privilegirancev.

  5. Zakaj pa bi bili dopustni samo eni simboli drugi pa ne?!

    Pomembna je ljubezen do domovine in lastnega naroda.

    Ali se uporablajo vsi ali pa nihče.

    • Svitase, razmisli malo, preden napišeš takšen nesmisel. Bi tebi bilo prav, da na praznovanje Marijinega vnebovzetja pridemo s pravilno in z narobe obrnjenimi križi?

  6. Tudi tu se odraža resnicoljubje in pravičnost.

    Koloborirala pa sta v določenem smislu oba simbola.

  7. Zgornji članek je pravo skrpucalo enoumnosti. Zavzema se za svobodo govora in se hkrati zgraža nad drugače mislečimi. Ali spada v svobodo mišljenja, da smatram, da so bili domobranci narodni izdajalci, ki so prisegli Hitlerju in bili del okupacijske vojske ali ne? Kar so itak samo zgodovinska dejstva, neodvisna od mojih stališč. Kaj mislite, kako bi jo odnesel visoki državni uradnik Janševe vlade, ki bi se udeležil slovesnosti v Dražgošah?
    To, da je šel predsednik ustavnega sodišča, ki je tik pred tem prepovedal Titovo ulico, v Stožice poslušat »Evviva il comunismo« in »Hej, mašinca, zagodi«, je res čudno, a več pove o njem kot o komunizmu.
    Avtorica pri omembi Mladine postavi klicaj, češ, čudež, da so objavili Bavconov komentar. Le zakaj, saj Mladina ni enoumni časopis kot na primer Časnik.

    • Tone, spet se nekaj usajaš brezveze.

      Nihče ne omejuje tvoje svobode govora in pravice do vere v zmoto.

      Izdajalci – to ni dejstvo, to je tvoja oznaka.

      Nasprotno. Mladina je ekstremno enoumni časopis, Časnik pa ni.

  8. Alojz, vem, da se ti gnusi prijeti Mladino v roke, ampak lahko mi verjameš, da je v njej več kritike in norčevanja iz levice kot iz desnice. Nežmah na primer že leta vsak teden išče dlako v jajcu in kritizira vse, kar levica naredi, ne glede na to, ali je na oblasti ali v opoziciji. Naj Časnik najame kakega levega analitika, če želi biti enako pluralen kot Mladina. Ni vidnejšega desnega politika, misleca ali klerika, ki v Mladini ne bi imel večstranskega intervjuja. Naj Časnik intervjuva Hribarjevo, Žižka ali Kučana, če si upa.

    • Tone, poskušaj odmisliti Alojza in še nekaj nekulturnih komentatorjev. Opazil boš veliko pluralnost mnenj pred preostalimi komentatorji. Tudi avtorji člankov se zelo razlikujejo po kvaliteti med seboj. Bolj kot kmetje na mariborski eko-tržnici, kjer najdeš vse od tistih, ki za las ujamejo uradno definicijo eko do prav “verskih” ekstremistov. Z veseljem berem Časnik, čeprav nima avtorja a la Nežmah, ki ostalim nagaja, ampak, ker je kar nekaj avtorjev, ki imajo sami v sebi vso potrebno širino.

      P.S. Če ti pa uspe Alojzu dokazati resnico o Mladini, bo Janez Pavel II postal svetnik, saj manjka samo še tretji čudež. 😉

      • Na misel mi ne pride, da bi kogrkoli kaj prepričeval. Samo dejstva navajam. Komur je dano, bo razumel. Seveda so pisci in članki različni, a so bolj variante istega. Problem vidim v tem, da so bolj ali manj vsi prepričani, da je Mladina enoumni časnik, njihov pa pluralni. Večjo pluralnost Mladine pa je mogoče fizično dokazati in ni za to potrebno nobeno prepričanje.

        • Ti Tone ne navajaš dejstev, ampak lažeš.

          Mladina ni pluralna, oziroma je na Časniku več pluralnosti kot na Mladini.

          En sam samcat pisec, ki je rahlo desno usmerjen, še ne pomeni pluralnosti – to je le pesek v oči.

          Očitno pa ste levaki tako skrajno levi, da v Mladini vidite le motečega desničarja, drugega levičarskega enoumja pa ne vidite.

      • Jaz sem čisto kulturen komentator, do nekulturnih, kakršen je Tone, pa ne mislim biti prijazen.

      • Tone bo dokazal resnico o Mladini takrat, ko bo dokazal njeno enoumje. Samo to ne bo čudež, ampak dejstvo.

    • Tone, ne laži. Mladino lahko vsak trenutek preverim na spletu in te postavim na laž.

      Vsi levaki imate polna usta enega in edinega novinarja na Mladini Nežmaga, vseh ostaloh 95% novinarjev je pa skrajno levih.

      Saj bi časnik intervjuval vse te, če bi ti ljudje hoteli, pa nočejo, ker bi jim postavili neprijetna vprašanja.

      • Samo zato ker Nežmah nekoč za Mladino delal. In ga je zdaj treba ugonobiti.
        Ja, Mladina je res pluralna: iz vseh zornih kotov pljuva na Cerkev. Čisto vseh!

        • Nežmah še vedno dela za Mladino. Mladina je laičen časopis, zato cerkev obravnava kot vse druge inštitucije. Od cerkve je odvisno, kolikokrat bo kritično obravnavana. Če vas zanima pluralnost Mladine, se o tem lahko preprosto prepričate. Vzemite tri številke Mladine in preštejte koliko je člankov, ki so kritični do levih in koliko do desnih, koliko je karikatur desnih in koliko levih politikov. Potem pa še postopek ponovite na kakem časopisu, za katerega menite, da je bolj pluralen. Ker tega nikoli niste naredili, veše mnenje temelji na predsodkih.

Comments are closed.