Ni treba, da se oziramo kvišku in upamo, da nam bo Bog namenil pozornost, saj nas preproste jaslice nagovarjajo, naj usmerimo pogled k sebi, na svoj dom, med ljudi, ki nas obdajajo, na Cerkev, ki ji pripadamo. Tam nas čaka mir, ki ga spremljata veselje angelov in slava nebes.
Ko smo si pred časom v skupini odraslih kristjanov podelili spomine o doživljanju božiča, je bilo iz našega pripovedovanja razbrati, da so v zavesti vsakega posameznika ohranjene zelo podobne izkušnje. Glavne pozornosti je deležen sveti večer z blagoslovom hiše in okolice ter z molitvijo, ki je zbrala družino ob jaslicah. Sledila je primerna večerja in na koncu obhajanje polnočnice v domači cerkvi. Dan, ki nastopi za tem, je praznik Jezusovega rojstva. Zelo preprosto. V prebujanju spominov se včasih celo pojavi občutek, podoben razočaranju.
Ker imaš božič v lepem spominu in veš, da je bil vedno nekaj posebnega, vendar ne znaš ubesediti tistega, kar je praznik naredilo izjemen. Pa tudi ko se spomniš kakšnega običaja, ki v pogovoru še ni bil omenjen, hitro dobiš odgovor: »Ja, tudi pri nas smo imeli to navado.« Vedno bolj se mi zdi, da je posebnost božiča prav njegova neomajna običajnost, ki ji ni mogoče dodati nič več, kar bi praznik morda še olepšalo.
Preproste jaslice nas nagovarjajo, naj usmerimo pogled vase in v svoje srce, v Cerkev, ki ji pripadamo, tam nas čaka mir
Kot v ustaljeni pa hkrati živi obliki družinskega obhajanja vidim čar božiča tudi v jaslicah. To ni samo fenomen, je pravi čudež, da zmoremo v današnjem času pogled človeka usmeriti v skromen hlevček s preprostimi figuricami. Bolj ko so jaslice bleščeče in nasičene, manj nagovarjajo. Celo Božja beseda, po kateri nam je predstavljeno rojstvo našega Odrešenika, nas vabi od angelov v nebesih prek pastirjev ob ognjih do samotnega hlevčka in v njem novorojenega otroka, ki ga občudujemo kot Boga, čeprav ni na njem prav nič nadčloveškega. Naš pogled, ki išče bližino Boga, je po Božji besedi opogumljen z zborom angelov v nebesih, da se od neba usmeri navzdol na zemljo, v tla, v neopazen kraj, ki je daleč od človeškega obzorja in vendar blizu človekovega srca. V jaslicah človek zagleda nebogljenega otroka in ga prepozna kot Božjega sina.
Ali ni to lepo spoznanje tudi za človeka samega? Ni treba, da se oziraš kvišku in upaš, da ti bo Bog namenil pozornost. Bog ti je že izkazal svojo ljubezen in čaka nate, da usmeriš svoj pogled k sebi, na svoj dom, med ljudi, ki te obdajajo, na Cerkev, ki ji pripadaš. Tam te čaka mir, ki ga spremljata veselje angelov in slava nebes.
