Vnaprejšnje deklariranje avtokratskega vodenja države s protesti ni dobilo praktičnega potrdila

Janez Janša: “Nikoli ne vprašajo, kako se počutijo žrtve njihovih medijskih umorov in njihove družine. Od njih javno obsojeni in oblateni in medijsko umorjeni, še preden so se sodni postopki sploh začeli.”

Na zadnjih volitvah je Janez Janša dobil relativno večino, čeprav so večinski mediji dan in noč »nabijali«, kdo vse z njim ne gre v koalicijo. Janez Janša je tudi danes edini politik v slovenskem parlamentu, ki se je dal izvoliti na vseh dosedanjih volitvah. Tega niso naredili ne Milan Kučan ne Spomenka Hribar ne Niko Toš niti Drago Kos, ki si jemljejo pravico, da kot nekoč v socializmu kot nikoli izvoljeni politiki kreirajo slovensko politiko.

Pravijo, da so ti, ki ob petkih popoldne protestirajo, intelektualci. Verjetno res, saj med njimi vidimo aktualne ali nekdanje profesorje na ljubljanski in mariborski univerzi. Ne vem, kako je s primorskimi, ker se o Gorici in Kopru ne sliši veliko. Zelo verjetno je večina protestnikov fakultetno izobražena. Če so med njimi najbolj znani kulturniki, predpostavljam, da so končali kakšno fakulteto. Gotovo to lahko trdimo za pesnika Borisa A. Novaka in pisatelja Vinka Möderndorferja. Protestniki se nekako predstavljajo kot politično leva inteligenca, če jim lahko najdemo kak skupni imenovalec.

In če imamo opravek z inteligenco, ki sebe razume kot napredno, razsvetljeno, avantgardno, moderno ali postmoderno, ki ji je tuje sleherno domačijstvo in narodnjaštvo, ki prezira vsako lokalno tradicionalnost, ampak prisega na svetovljanski multikulturalizem in anarholiberalizem, ki ne potrebuje nobene oblasti niti avtoritete, smemo pričakovati, da vejo, kaj govorijo in o čem govorijo.

Pa poglejmo nekatere izraze, ki so postali protestniški slogani

Več teh pojmov se konča na -izem. Veliki slovar tujk pravi, da izraz -izem izvira iz latinskega -ismus. In v izpeljankah pomeni: nauk, smer, stanje, lastnost, posebnost (socializem, simbolizem). V glavnem se torej -izem pojavi v povezavi z določeno ideologijo, naukom, smerjo, ki jo nekdo zagovarja v teoriji ali izvaja v družbeni praksi.

Levičarji največ uporabljajo pojem fašizem. V Leksikonu Sova beremo, da gre za skupen izraz »skrajno nacionalističnih in totalitarističnih gibanj«, značilen za »ideologije ali politične sisteme od konca 1. svetovne vojne naprej«. »Za fašizem kot politični sistem so značilni antiparlamentarizem, odprava ustavne ureditve, nasilna odstranitev demonstrantskih sil, težnja k nacionalni družbeni integraciji s pomočjo ene stranke in korporativnega predstavništva, antiliberalizem, povečano izkoriščanje delavcev, pospešeno pripravljanje na vojno, agresija, množično iztrebljanje nasprotnikov (genocid, holokavst).«

Če v istem leksikonu preberemo, kaj piše o komunizmu, lahko ugotovimo, da mu vrste teh fašistoidnih atributov ne pripiše. Glede teoretičnih predpostavk pove samo to, da gre za teoretični model politične in ekonomske teorije, po kateri sta lastnina in oblast last družbe. V nadaljevanju je omenjeno, da je sicer po drugi svetovni vojni skušal komunizem »pogosto nasilno uveljavljati vizijo komunizma«, a da je to na začetku 21. stoletja v glavnem propadlo.

Z vidika teorije imata fašizem in komunizem vrsto skupnih značilnosti. Oba gradita družbo na zelo ekskluzivni ideološki predpostavki, pa naj bo to narod, delavstvo ali karkoli drugega. Za vse -izme je značilno, da poudarjajo eno samo idejo kot edino zveličavno in odrešilno. To je lahko tudi ekologizem, ki je značilen za določen del zelene politike.

Fašizem in komunizem sta proti parlamentarni demokraciji in ustavnemu redu

Oba imata skupno to, da sta proti parlamentarni demokraciji in ustavnemu redu. Obe ideologiji sta ali s parlamentarno igro ali z nasiljem ukinjali večstrankarski politični sistem. Predvsem zato, ker sta ga predstavljali kot neučinkovitega. Posledično je to vodilo do množičnega pobijanja nasprotnikov, v čemer se fašizem in komunizem nista niti malo razlikovala. Nasprotno, drug drugega sta navdihovala in drug od drugega prevzemala prakso genocida (gulagi in dahavi, pri nas pa hude jame so simbol genocidne prakse).

Obema je lastno, da sta se oboroževala do zob in se pripravljala na vojno; ne na obrambno vojno, ampak na osvajalno. Na to pomembno razliko se pogosto pozablja, v doktrini vojaških sil pa je popolnoma jasna. Njun skupni imenovalec je, da s silo širita svoj družbeni koncept in ideje.

Kar zadeva antiliberalizem, je vsaka ideologija imela drugačen pristop in razvoj. Pri razvrednotenju določenih moralnih vrednot pa sta tudi našli skupni jezik, še posebej na področju spolnosti, kjer so fašisti in komunisti postali anarholiberalni, vsaj zase, če že ne za javno moralo. Seveda pa sta bila oba sistema proti svobodi dela in kapitala, v tem smislu ju lahko razumemo kot antiliberalna.

Razlikovala sta se pri obravnavi nacionalnega vprašanja. Če je fašizem gradil na naciji, je komunizem gradil na avantgardi oz. razredu samoizvoljenih in samooklicanih. V obeh primerih je v praksi šlo za izključevanje določenih kategorij ljudi, torej za nedemokratično družbo.

Oba sta nasilno obračunavala z demonstranti, ki so protestirali proti njunim idejam ali praksi. S tem sta seveda logično nadaljevala svojo antiparlamentarno in antiustavno ideologijo in prakso.

Kdaj in v katerem primeru je Janez Janša kršil ustavo?

Iz pojma fašizem so pri nas določene ideološke skupine, sedaj pa biciklisti, izpeljali pojem »janšizem«. S tem pojmom se opleta kot z nekakšnim »gotovim dejstvom«, po modelu »gotov si«. Pojem janšizem predpostavlja, da ima slovenski politik Janez Janša svojo družbeno teoretično ideologijo, ki jo želi uveljaviti s pomočjo oblasti.

Prvo vprašanje akademikom in protestnikom se glasi: Kje je ta ideologija zapisana in v kateri praksi se uveljavlja? Začeti moramo pri ustavi. Kdaj in v katerem primeru je Janez Janša kršil ustavo? Ali s katero zakonodajo je skušal napasti ustavni red, da bi ga zrušil? Ravno obratno je res. Vsi postopki in procesi, ki so bili sproženi v zadnjih tridesetih letih, odkar imamo demokratično ustavo, proti njemu osebno, so padli na sodiščih. Janez Janša ni nikoli ubral mimopravne poti, da bi dokazoval svoj prav.

Prav obratno je res, da je del slovenske politike zlorabil pravne mehanizme, da bi ga izločil iz politike. Patria je za to kronski primer. Zato pa je nihče danes ne želi poudarjati niti izpostavljati, ker so se na njej opekli agitpropovski ideološki sodniki in novinarji. Za krivične obsodbe domnevnih akterjev Patrie danes država, torej mi, nič krivi državljani, plačujemo odškodnine krivično obsojenim in zaprtim. Pravilno, da jih dobijo. A te odškodnine bi bilo treba odtrgati od plač in premoženja tistih, ki so proti vsem zdravim in logičnim načelom prava ljudi spravili v zapor. Enako bi morali materialno odgovornost nositi tisti, ki že tretjič procesirajo Mirka Noviča. Preprosto: politično motivirani procesi bi morali biti sankcionirani tako, da nobenemu ne bi več padlo na um, da pri njih sodeluje.

Na kateri ideološko ekskluzivni ideji gradi svojo politiko Janez Janša?

Kdo lahko to najde v dokumentih stranke, ki jo vodi Janez Janša, ali v njegovi dosedanji politični praksi, naj izvoli s tem postreči. Da pa je za vsakega normalnega politika nacionalna država prioriteta, je popolnoma logično, saj je drugače ne potrebujemo. Slovenke in Slovenci smo se pred tremi desetletji večinsko in odločno izrekli za nacionalno državo. In v tretjem členu Ustave jasno piše: »Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.« Slovenski narod se je odločil za lastno državo, nihče drug. In ta isti narod se je odločil, da je ta država za vse njene državljane, ki pa seveda niso nujno in samo Slovenci. Za plebiscitarno odločitev nismo ne vprašali ne mobilizirali sosednjih niti katerih koli drugih narodov. Mi, Slovenke in Slovenci, smo hoteli imeti svojo državo.

Janez Janša je edini politik v slovenskem parlamentu, ki se je dal izvoliti na vseh dosedanjih volitvah

Kdor to državo vodi in upravlja, jo vodi in upravlja najprej za nas, za nikogar drugega ali tretjega. Še najmanj pa za stare ali novodobne ideološke zvarke. Na zadnjih volitvah je Janez Janša dobil relativno večino, čeprav so večinski mediji dan in noč »nabijali«, kdo vse z njim ne gre v koalicijo. Janez Janša je tudi danes edini politik v slovenskem parlamentu, ki se je dal izvoliti na vseh dosedanjih volitvah. Tega niso naredili ne Milan Kučan ne Spomenka Hribar ne Niko Toš niti Drago Kos, ki si jemljejo pravico, da kot nekoč v socializmu kot nikoli izvoljeni politiki kreirajo slovensko politiko.

Tega preizkusa niti niso prestali novinarji, ki se imajo za četrto vejo oblasti in neprestano kričijo o svoji avtonomiji. Njihova veja oblasti ima nesporen družbeni pomen. Nikakor pa ni njihova vloga, da pomagajo rušiti rezultate legitimno in legalno izvoljenih politikov. Še manj je njihova vloga, da iz lastne ideološke predpostavke vplivajo na volilno telo; ne iz pluralno dialoških in kritično argumentiranih predpostavk, ampak iz agitpropovske ideološke pozicije, podedovane iz preteklega totalitarnega režima.

Janez Janša je sodeloval pri vzpostavljanju vojaškega obrambnega sistema

Tretje vprašanje zadeva obrambne sile in njihovo vlogo v slovenski državi. Janez Janša je sodeloval pri vzpostavljanju vojaškega obrambnega sistema, ki je Slovenijo obranil pred agresijo jugoslovanske armade. Danes je slovenska država vključena v sistem Natovih obrabnih sil. Njena doktrina ne more biti zunaj konteksta Nata. Torej si je ne more ne izmisliti ne je spremeniti Janez Janša. Lahko pa Janez Janša s to doktrino sodeluje in izpolnjuje dane obveznosti, ki jih je država sprejela pri vstopu v ta vojaški sistem. Nekateri premieri tega niso počeli in naš obrambni sistem je danes bolj šibak, kot bi smel biti. Slovenija nima nobenih sovražnikov, zaradi katerih bi se bilo treba oboroževati. Vsak realist pa ve, da vsi na tem svetu ne razmišljajo tako. Smo v času kibernetskih in očitno virusnih vojn. Politiki, ki se na to ne odzivajo, so nevarni in za nacijo ter mednarodno skupnost škodljivi.

Vnaprejšnje deklariranje avtokratskega in nedemokratičnega vodenja države ni dobilo praktičnega potrdila

Zadnje vprašanje zadeva odnos do demonstracij. Do sedaj smo imeli kockasto in biciklistično demonstriranje. Prvo je že uporabljalo nasilje, drugo je bilo na skrajni meji, da bi ga. Tako v prvem kot v aktualnem primeru policija ni šla nad demonstrante z nasiljem, topovi, gumijevkami in podobnim, kar počne policija tudi v tako demokratičnih in liberalnih državah, kot je Francija. Del protestnikov je prav to hotel sprovocirati, da bi lahko rekli: glejte, kako nasilna je Janševa vlada. Vnaprejšnje deklariranje avtokratskega in nedemokratičnega vodenja države s strani sedanje koalicije in njenega predsednika ni dobilo praktičnega potrdila. Verjamem, da jih to zelo jezi, poizkusov in provokacij pa s tem še ni konec.

Podpihovanje protestov s strani medijev kot edinega relevantnega političnega akterja v tej državi lahko dodatno vodi v to smer. A ne pozabite lekcije, ki ste jo dobili v »primeru Kangler«. Franc Kangler je odstopil v trenutku, ko je videl, da lahko nasilje protestnikov gre čez mejo obvladljivega. Takrat so protestniki slavili, da je »gotof«. A Kangler ni »gotof«! Tudi on se je po pravnih poteh in na volitvah vrnil v politiko. Enako tudi Janša.

Pravna država in demokracija torej kljub vsemu delujeta. Res je, da z velikim vložkom in neverjetno voljo. Kratkovidni aktivisti in akterji globoke države bi po vseh dosedanjih izkušnjah lahko uvideli, da so na dolgi rok oni »gotovi«.

Biciklisti so brez enega samega resnega argumenta, zakaj gonijo pedale

Janšizem je ideološki konstrukt, ki ga je za svojega vzela leva intelektualna elita, njeni sledilci na kolesih zato niso sposobni artikulirati enega samega resnega argumenta, zakaj gonijo pedale. Kar zadeva globoko državo, pa smo prišli tako daleč, da so njeni medij po poti zanikanja razkrili vlogo operativca Draga Kosa, ki izhaja iz katoliške družine in naj bi celo postal duhovnik. Mene ne zanima njegovo katolištvo, ampak kje je zaposlen, kakšne so njegove formalne pristojnosti na področju kriminalističnih služb v Sloveniji, da je zadnje dni glavni strokovnjak na tem področju. Čudno, da to ne zanima nobenega avtonomnega novinarja.

Pa še tri stvari za zaključek

Res bi rad doživel predstavitev pravega, polnokrvnega in avtohtonega slovenskega fašista. Komunistov je dovolj!

In akademiki, ki uporabljajo izraze tja v en dan, naj vedo, da so bili, to je zgodovinsko preverjeno, prav akademsko izobraženi ljudje avtorji idej, ki so jih uresničevali najbolj okrutni vladarji.

Upam, da bo v petek kolesarski protest proti Putinu in njegovi spremembi ruske ustave.