Janševa žrtev kraljice (brez haska)

Katastrofalna, da, uničujoča polomija Janševih je sledila nizu ponesrečenih potez v zgodbi o Velikovcu, za katero je bilo od vsega začetka precej jasno, da jim ne more prinesti skoraj ničesar. Ker so se kljub temu povsem vživeli v igro, se je zanje sprevrgla v hudo blamažo.

Križi in težave s kolažem

Verjetnost, da se bo dalo predsednika Türka potisniti v kot s starimi pripovedkami, je bila precej majhna. Zdi se mi, da bi celo v docela neverjetnem primeru, ko bi obstajal posnetek Danila Türka z razstrelivom v rokah, velik del javnosti zgolj zamahnil z roko, češ, prav jim je, Avstrijcem napihnjenim, še več takih bi potrebovali. Zato je bilo škoda vsaj v prepire s predsednikom usmerjene energije, saj bi bil njihov izplen, kot med vrsticami v svojem dolgem spisu prizna tudi Janša, boren.

Za nameček je v žaru borbe, ki je kmalu po pričetku presegla nebogljene mere davnega incidenta in pridobila lastno dinamiko, nekdo sklepal, da namen pač posvečuje sredstvo in si je privoščil nespodoben kolaž. S tem ni samo naredil iz predsednika žrtve in popolnega moralnega zmagovalca, marveč je postavil pod vprašaj tako rekoč vse Janševe poteze. Marsikomu se bo zdaj zastavilo vprašanje, ali ne bi bil, če je bil pripravljen goljufati pri tako majhni stvari, kjer je šlo samo za prestiž, ob čem večjem pripravljen poseči po kakšnem drugačnem kolažu? Ne smemo se čuditi, če se bo razen tiste polovice Slovencev, ki so že doslej sveto verjeli, da je Janša lažnivec in manipulator, kar ga je skupaj, še kdo drug naslajal ob triumfalni Miheljakovi ugotovitvi, češ, zdaj je stvar jasna.

Za zvestimi vojaki v poraz

Ostanejo kajpak tisti, v očeh katerih prvak opozicije ne more ničesar narediti narobe. Ni jih tako malo in verjetno je Janša prav zaradi njih vztrajal na nepomembni fronti prav do bridkega konca. Nobena skrivnost ni, da je predsednik republike zanje kot rdeča cunja za bika. Lahko jih je razumeti, saj v demokratični Sloveniji ni bilo politika na tako visokem položaju, ki bi mu bilo tako malo mar za čustva tistih, ki mislijo drugače kot on. Celo ob svojih predhodnikih predsednik prednjači v – kot se vse bolj zdi – zavestnem žaljenju dela državljanov in razkazovanju naklonjenosti korifejam propadlega režima.

Janša in njegovi so, komaj se je pojavila minimalna možnost, da tega človeka čisto nedvoumno zvežejo z nekdanjimi centri moči, izgubili občutek za mero in pričeli uživati v brezumnem spopadu. Izpred oči jim je ušel eden najmodrejših naukov filmskega Michaela Corleoneja (ki se ga možakar sam ni držal), da ne smeš nikoli sovražiti svojih nasprotnikov, ker ti to megli presojo.

Kopica izgubljenih priložnosti

Tako sploh niso uspeli zastaviti pravih vprašanj. Strinjam se z enim predsednikovih častilcev, da je bila Türkova funkcija na SZDL v prvi vrsti dobro plačana služba, ki je možu same po sebi ne kaže zameriti. Veliko pomembneje bi bilo vedeti, ali se je predsednik trideset let pozneje odlepil od nje ali pa še zmeraj čuti pretirano hvaležnost do tistih, ki so mu jo dali in do režima, ki mu je omogočil plezanje po lestvici navzgor. Njegova dosedanja dejanja in izjave kažejo motno sliko. Ampak ob nezaslišanem pobalinstvu prevelikih gorečnežev iz vrst SDS takih vprašanj, vsaj nekaj časa, ne bo moč kredibilno zastavljati.

Hkrati je povsem zbledelo pobalinstvo nekih drugih gorečnežev, ki so v pretirani skrbi za predsednikov lik in delo sploh sprožili plaz. Namesto da bi SDS opozorila na njihovo nesprejemljivo početje in se zmagovita ali vsaj neporažena umaknila na kakšno pomembnejšo fronto, je brez haska in za prazen nič žrtvovala kraljico. Janša se bo po tej zgodbi težko opral madeža lažnivega Kljukca. In to je ves njegov izkupiček.

Foto: PhotoXpress