Janševa vlada bo uspešna, če bo uresničevala skupno dobro v krščanskem pomenu besede

15
Janševa vlada bo zares uspešna le, če bo promovirala in uresničevala skupno dobro v krščanskem pomenu besede. Nikakor pa to ne bo lahko.

Po covidu-19 svet ne bo več tak, kot je bil. Nove generacije bodo morale živeti drugače. Smo na začetku nove dobe. »Spremenilo se bo tudi krščanstvo, bolj kot se je spreminjalo v zadnjih dva tisoč letih.

Temelji za svet v prihodnje

Ugotavljamo, da smo se znašli v veliki zmešnjavi in temi. Več kot očitno je, da se različna stališča zaostrujejo, da se še bolj kot pred epidemijo perverzno forsirajo določene ideološke agende.

Nekateri vidijo prihodnost v ekologizmu in zeleni barvi. Drugi v socializmu in rdeči barvi. Ljudje naj bi bili med seboj enaki, bratje? Na katerem temelju bomo sestre in bratje? Na temelju deklaracije OZN ali kar najmočnejšega hegemona? Če ne priznavamo nebeškega Očeta, potem temelja za naše bratstvo ni. Če ni Boga, po smrti ostane le mrtvaški ples atomov. Je torej upravičen optimizem nekaterih? In zakaj bi morale revolucije prinesti večjo socialno pravičnost? Od kod tako močna in globoka vera v dobro prihodnost? Kaj pa če bo še slabše, če nas bodo socialne, kulturne, tehnološke in še kakšne revolucije pahnile v apokaliptični konec sveta?

Od kamene dobe do znanstvene fantastike, kaj pa krščanstvo?

Tretji sanjajo o vrnitvi k naravi in pri tem za zgled dajejo starodavna plemena. Četrti iščejo rešitev v nekakšnih meniških skupnostih. Peti vidijo prihodnost v posthumani družbi, ko bomo »ljudje« hibridi med človekom, živalmi in roboti … Šesti zagovarjajo svetovno vlado, katere naloga bo skrbeti za vse, da bomo lahko le uživali. Kaj pa kristjani? Kako gledamo na prihodnost? Mar nismo ob teh vprašanjih preveč tiho?

Danes pogosto uporabljamo izraz skupno dobro. V imenu skupnega dobrega se počne marsikaj, kar je v nasprotju s krščanskim pojmovanjem skupnega dobrega. Skupno dobro niso le dobrine, ki jih uživamo. Prizadevanje za skupno dobro je v prvi vrsti prizadevanje za družbo, v kateri bo lahko vsak človek razvijal svoje talente; za družbo, ki človeka spodbuja k dobremu. Skupno dobro je torej tesno povezano z moralo določene skupnosti.

Skupno dobro, ki koristi vsem in vsakomur

Skupno dobro v krščanskem pomenu besede ni samo sebi namen, ampak je univerzalno dobro, kar pomeni, da je zares skupno dobro, če koristi vsem, ne le nekaterim posameznikom oziroma skupinam. Skupno dobro ni omejeno le na naš čas in zgodovino, ampak je nadčasovno, je tudi v odnosu do »poslednjega dobrega«, je zares skupno dobro, če nam pomaga na poti v večno življenje. Iz zgoraj povedanega lahko razberemo, da skupno dobro ni nujno to, za kar mislim, da koristi meni, moji skupini, moji stranki, mojemu narodu …

Skoraj zagotovo skupno dobro ni to, kar mi trenutno »paše«. Ko krščansko pojmovanemu skupnemu dobremu vzamemo versko (transcendentalno) dimenzijo, to v resnici ni več skupno dobro, ampak le še ekonomska blaginja, socialno zadovoljstvo

Uporaba izraza skupno dobro postane zavajanje in manipulacija. Tako pojmovano skupno dobro za skupnost nikakor ni dobro; nasprotno, je škodljivo, je zanikanje skupnega dobrega. Ne gre le za to, da je zanikanje skupnega dobrega škodljivo za našo dušo in zveličanje, škodljivo je že na tem svetu in tudi za materialni svet, katerega del smo.

Skupno dobro vključuje tudi duhovne potrebe

Smo duhovna bitja, zato človek nima le bioloških, materialnih in čustvenih potreb. Skupno dobro je v prvi vrsti duhovne narave. Kritičen sem do tega, da je bila v določenem času epidemije, ki je še ni konec, prepovedana udeležba ljudstva pri sv. mašah. Sta naše telesno življenje in zdravje res najvišje dobro, kateremu je treba podrediti vse drugo? Tisti, ki so odločali, očitno menijo, da je tako, sam pa se s tem ne strinjam. Določene stvari so pomembnejše od zdravja. In kako nekateri lahko zagovarjajo, da sta najpomembnejši življenje in zdravje, če hkrati zagovarjajo abortus in evtanazijo?

Ne pogum in predrznost, ampak zaupanje in upanje

V cerkvenih krogih so nekateri zagovarjali, da je nujno treba v Amazoniji v duhovnike posvetiti poročene moške, da bodo ljudje imeli dostop do zakramentov. Kako to, da sedaj isti škofje in teologi trdijo, da kristjani ne smemo biti pretirano osredotočeni na sv. evharistijo? Pod določenimi varnostnimi ukrepi bi lahko bilo določeno število ljudi pri maši že v začetku epidemije. Končno je danes, ko je udeležba vernikov pri sv. mašah spet dovoljena, več okuženih, kot jih je bilo takrat. Spremljanje svete maše po TV ali internetu ni isto kot udeležba pri sv. maši in prejem sv. obhajila. Prejem sv. obhajila je za kristjana najpomembnejši trenutek življenja.

Kristjani si moramo prizadevati tudi za zdravje duha. Nasprotje strahu nista pogum in predrznost (»rum za pogum«), temveč zaupanje in upanje. To je najučinkovitejše zdravilo proti paniki, stresu in depresiji. Duhovni svet vpliva tudi na telesni svet, na telesno zdravje. Žal smo tudi kristjani problematični, tudi mi smo podvrženi razpuščenosti, predrznosti, primitivizmu, fideizmu … Vsekakor lahko rečemo: zavračanje duhovnega sveta škoduje skupnemu dobremu, tudi javnemu zdravju in zdravstvu.

Skupno dobro je tudi sv. maša na TV v času brez epidemije

Do udeležbe pri sv. maši po internetu sem skeptičen; menim, da se želodec ne nasiti, če gleda, kako na TV jedo izvrstne jedi …

Televizijski prenosi sv. maše naj bi bili namenjeni predvsem bolnikom, zapornikom in vsem tistim, ki res ne morejo k sv. maši. Zakaj potem na naših nacionalnih medijih, ki jih vsi plačujemo, to ni omogočeno v polnosti? Zakaj je na nacionalnih medijih toliko športa in raznih razvedrilnih oddaj, za reden nedeljski prenos svete maše, ki je vsako nedeljo ob določeni uri, pa ni prostora, časa, denarja? Kaj je skupno dobro?

Janševa vlada bo zares uspešna le, če bo promovirala in uresničevala skupno dobro v krščanskem pomenu besede. Nikakor pa to ne bo lahko. Bo prišlo do pravičnega dogovora o skupnem dobrem?

Levičarji bodo, če bo Janševa vlada obstala, prizadeti, ker ne bo več denarja za – po mnenju nas, desničarjev – »izrojeno umetnost«, toda v času dolgotrajnega vladanja levičarjev ni bilo denarja za … Kako se bomo zmenili glede različnih interesov? Bo vedno odločala vladajoča politika ali pa bo prišlo do pravičnega dogovora, ki bo temeljil na filozofiji skupnega dobrega in ga vsakokratna menjava oblasti ne bo spreminjala? Ni to, kar počnemo, precej otročje in neumno?

Razumem, da javna TV ne more prenašati le sv. maše; nikakor nisem proti prenosom športnih tekmovanj. Treba je primerno upoštevati celotno družbo. »Težka bo!« Npr., kako razdeliti denar med nevladne organizacije? Po katerem kriteriju? Morda vsaki stranki določen del, glede na število volivcev; naj ga ta stranka nameni tistim nevladnim organizacijam, ki jih podpira.

Tako bo še vedno denar tudi za parado ponosa, za izrojeno umetnost, toda bolj natančno se bo vedelo, kdo to podpira in za kaj določena stranka porablja denar. Ljudje se bodo na osnovi tega laže odločali na volitvah. Vse bo bolj transparentno.

Analiza ravnanja v preteklih letih kot pomoč za naprej

Bilo bi pošteno do državljanov, da se naredi analiza za preteklih tridesetih let: koliko denarja so dobile posamezne nevladne organizacije, za kaj je šel naš davkoplačevalski denar? Slediti bi moral pravičen dogovor.

Toda vsak proračun je omejen. Če nekomu daš, za nekoga drugega zmanjka. Obeta se kriza … Ljudje bodo ostali brez služb in dohodkov. Kaj, če bo prišlo do drugega vala epidemije, ko bodo umirali tisoči ljudi? Kako se bomo pripravili na morebitno krizo? Bodo naša skladišča tudi takrat prazna? Začasna omejitev pravic da, revolucija ne

V času izredne krize je upravičena začasna omejitev individualnih pravic, torej tudi trda (diktatorska) roka. Kaj pa revolucija? Tudi revolucija je diktatorska in nasilna. Njen cilj je zrušenje reda, ki že obstaja. Cilj revolucije je uničenje družbenih struktur, ki delujejo, in vzpostavitev diktature, kajti le »razsvetljena avantgarda« ve, kaj je prav in dobro.

Iz preteklih izkušenj vemo, da so cilji marksistično socialistične levice uničevanje družine, katolištva, narodne zavesti, financiranje le določenih organizacij civilne družbe, vse večja moč države, torej politike tudi v ekonomiji … Ne, hvala!

To sem gledal in doživljal pretežni del svojega življenja. Odločno podpiram to vlado in nasprotujem divjaštvu ulice. Dragi voditelji strank, poslanci, politiki, politikanti in protestniki: upoštevajte pravila parlamentarne demokracije! Spopadajte se med seboj za uresničevanje načel pravne države in resničnega skupnega dobrega.

15 KOMENTARJI

  1. Izhodišče delovanja v slovenski državi naj bo:

    – vrednotni cilji, ki so skladni s slovensko ustavo
    – vrednoten odnos med skupinami in posamezniki
    – vrednoten odnos medijev in do medijev
    – vrednotno izražanje…

    Še posebej to velja za tiste, ki so na odgovornih položajih.

  2. Žalosten sem, da izrazno neprimerni tviti po nepotrebnem dražijo nasprotnike vlade, ko pa bi se dalo s primernim izrazoslovjem doseči pozitiven učinek.

    • Ja, gospod Svitase,
      morda bi bilo res veliko bolj vljudno uporabiti drugačen izraz za opis novinarkinega družbenopolitičnega udejstvovanja, ki smo mu bili tisti večer priča.

      Smiselno pa je izraz ‘bevskajoča’ zelo dobro opisal novinarkino izrazito pristransko vodenje oddaje in njene reakcije, saj je gospe Jelki Godec, ministru Počivalšku, še najbolj pa na koncu ministru Toninu, agresivno vpadala v besede in se vanje zaganjala kot kakšen bevskajoči pes.

      Prispodoba ‘bevskajoča’ je bila smiselno zelo dobro zadeta.
      Drugo pa je vprašanje vljudnosti.

      Gospa Erika je bila nadvse vljudna do ostalih dveh gostov oddaje, “žvižgača” Galeta in dr. Knaflja, kar je lahko vsakemu gledalcu hitro padlo v oči. Galeta je celo posebej spraševala o njegovi intimi ter mirno poslušala njegove odgovore o sorodnikih, medtem ko je ministra Tonina osorno in nesramno zavrnila, češ da ne bodo govorili o njegovi mami.
      Prav hudobno ga je Erika prekinila, ko je minister Tonin spregovoril o prizadetosti svoje bolne mame ob krivičnem vpletanju njenega imena v dobave zaščitne opreme, s čimer ministrova mama ni imela ničesar opraviti!

      Zakaj mislite, da bi morali biti politični hujskači ter pristranski in tako očitno politično enostransko navijaški novinarji bolj prizanesljivo obravnavani kot politiki??

      Če nekateri novinarji v slovenski družbi izvršujejo aktivno politično vlogo (občasno si lastijo celo sodno in kaznovalno vlogo!), je prav, da jih tudi obravnavamo kot aktivne politike.
      Aktivni politiki pa so deležni veliko manjše zaščite pred kritičnimi mnenji in morebitnimi žaljivimi ocenami kot običajni ljudje.

      • Prav imate! Progresisti, globalisti, anarhisti, v bistvu pa vsi derivat izrojenega kulturnega marksizma, so se domislili še enega manipulativnega orodja – politične korektnosti – poimenovati stvari drugače, kot v resnici so. Eno samo sprenevedanje. Ja, biti obziren, prizanesljiv, fin, kulturen – ko gre za “naše”, sicer pa “Udari, navali, usekaj, izpali …!” Potem pa ni čudno, da ustvarjamo neko izmišljeno elito kot nedotakljivo. Kot da je nad sodniki in novinarji samo plavo nebo in ljubi Bog (no, za mnoge še to ne!). Ko človek gleda prizore z ljubljanskih ulic in kolesarsko “manifestacijo svobode” (čigave in za koga?) s simboli propadlega totalitarnega sistema in transparenti z grožnjami, ob vsej obzirnosti, tolerantnosti, olikanosti ne more reči drugega kot: svojat!

    • Svitase, čeprav je bila Erika res podobna blevskajočemu ščenetu, bi bil res bolj primeren izraz; pristranska novinarka !!!
      Pametni ljudje morajo biti prizanesljivi.

      • Ze davno so med ljudmi priljubljene duhovite primerjave cloveskih vedenj s tistimi iz zivalskega sveta. Celo poimenovali so premnoge ljudi prav po zivalskih vrstah. Koliko je samo med nami Medvedov, Zajcev, Volkov, Jazbecov, Orlov, Mravelj itditd… To ni zmerjastvo ali primitivizem, prej folklorna segavost. Nic ni tako strasnega v kvalifikaciji bevskanja, vsaj po mojem. Za kompliment v konkretnem primeru gotovo ne gre. Ampak komplimenta si novinarka pac ni zasluzila. Dvomim, da bi bila Trumpova kvalifikacija njenega seganja v besedo in celo, posebej v Toninovem primeru z nesramnimi pripombami, kaj bolj v rokavicah.

        To, da s podtikanji iz dneva v dan krizajo Toninovo mamo in potem Tonina na tak nacin skusajo odpraviti, da je ne bi smel niti branit, je mnogo bolj nesramno od premierove kvalifikacije. Dobila je, kar je iskala.

  3. Ustvarjalna kritika naj bo optimalno dozirana, ne pa predozirana, da jo volilno telo lahko osvoji. Potem bo dajala optimalne učinke.

  4. Se strinjam, da se marsikateri novinarji obnašajo kot aktivni politiki in da so takrat upravičeno deležni obravnave kot politiki, ne pa kot novinarji.

  5. Ko postanejo novinarji navijaški politiki in če so povrh še pristranski, so upravičeno deležni obravnave kot da so politiki.

    V bistvu gre za zlorabo novinarskega poklica v politične namene.

  6. Gospod Vidmar,najprej svet bo tak po covid-19,kot je bil prej. Hvalabogu!
    In drugo,zelo dobro ste opredelili pojem “skupno dobro” in zakaj je bolje v politiki čim manj poslušati take visokoleteče izraze. Ker je zloraba tega pojma ponavadi v nebo vpijoča. Ni namreč moč dokazati,da neka politika skrbi za “skupno dobro”. Lahko pa poslušamo politike in si ob tem ustvarjamo svoje mnenje.
    Zagotovo splošna karantena ni bila v tem smislu kaj prida, vendar res nismo mogli vedeti kaj nas čaka. Zdaj vemo.

  7. Takšnemu novinarju bi morali najprej postaviti vprašanje:
    “Ali ste novinar ali ste politik?”
    Če bi odgovoril, da je novinar, bi mu rekli: “Potem pa delujte nepristransko kot novinar!”

Comments are closed.