Janšev hazard

9

Avtorica: Simona Toplak. Vir: Finance. Janez Janša pač ni bedak. Janez Janša tudi ni idealist. Janez Janša je človek, ki dobro ve, da je politika biznis, ne poslanstvo. Janez Janša dobro ve, da hodi v službo. Janez Janša tudi dobro ve, da je bolje biti šef kot uslužbenec.

Janez Janša tudi ve, da če si šef, imaš notranje informacije in notranje resurse, do katerih drugi nimajo dostopa. Kot šef lahko narediš recimo menedžerski odkup. Kaj to pomeni in kakšni so vzvodi pri medžerskem odkupu države ali občine, imamo izkušnje. Janez Janša ve, da je bolje biti prvi kot sedemnajsti, ne glede na to, ali je podjetje shirano ali odlično. Nekaj, čeprav malo, je neskončno bolje od ničesar. Menedžer odide le, če ima boljšo ponudbo, ali pa ga delničarji zabrišejo ven, ali pa če podjetje propade. O. K. Ne štejem bolezni. Racionalen politik odide le, če ima boljšo ponudbo. V primeru predsednika vlade ne vem, kaj bi to bilo, ker predsednik ZDA ne more postati. Tudi dvomim, da lahko postane direktor Yahooja , tudi to bi bila boljša ponudba.

Politik odide tudi, če ga dotedanji interesni podporniki zapustijo ne glede na to, kako je zafrknil razmere v državi, denimo Berlusconi. Odide, če ga v to prisili mednarodna skupnost, tukaj ne bom omenjala nobenega fašista, ker si tega ne zasluži. Odide, če izgubi podporo v parlamentu.

Če je cilj racionalnega podjetja trg in dobiček, je cilj racionalnega politika oblast. Samo tako lahko uresničuješ politiko, levo, desno, državotvorno, razdiralno, nacionalno interesno, liberalno … Še enkrat. Janša je racionalen človek.

Še več. Janša je tudi dober politični strateg, strategija racionalnega človeka pa je biti zmagovalec, in ne luzer. Janša ni luzer, pa čeprav bi si to nekateri želeli. Kaj v tej luči pomeni, da veže zlato pravilo na zaupnico vladi? Kaj pomeni, da napoveduje izredne razmere, in kaj pomeni, da volivce in politične prijatelje iz opozicije in pozicije prepričuje, da misli zares, da svojega življenja ne kariere ne bo žrtvoval za politiko, ki ne razume nujnosti ukrepanja, da raje gre, kot da bo tisti, ki je Slovenijo spravil na kant.

V diskusiji – razritje: z Janševimi političnimi nasprotniki, ker zavezniki pravijo, da se jim ne sanja, kaj ta dela (če je res, je trapasto, če ni, je spin) – je prevladalo mnenje, da bi to racionalen človek počel le, če bi se počutil dolgoročno varnega in močnega. To racionalen človek počne, če ve, da bo ohranil oblast, pa naj se zgodi karkoli. To počne človek, ki lahko zaspina, če mu slučajno ne uspe: izgubili smo bitko, ne pa vojne. In je vnovič izvoljen za mandatarja. To počne človek, ki ni le močan, temveč tak, ki si lahko privošči še hazard. Zagotovo bom ostal na oblasti, ampak mogoče lahko dobim še reforme, fiskalno pravilo.

Reforme potrebujemo. Trivialno je, da znajo biti reforme posledica Janševega hazarda. Kar je boljše kot od – kot na španskih ulicah krvave – evropske prisile. In seveda slabše od družbenega političnega konsenza. Ampak ta je v Sloveniji bolj neverjeten od zadetka na loteriji.

Vse to velja, če racionalno pogledamo na politike, ljudi in cilje. Nas vodijo racionalni?

9 KOMENTARJI

  1. TA članek , pisanje si ne zasluži razprave ni vredno , da ste ga postavili na ta portal , vsaj prve vrstice na to kažejo , naprej se nisem več trudil !

  2. Jansa je gotovo stokrat boljsi od makiavellisticne opozicije. Je trenutno edini garant, da nasi levicarski nadljudje, ateisti in sovrazniki Cerkve ne bodo Sloveniji spet vsilili severno-korejskega rezima. Jansa je vseh desnicarskih politikov edini, ki se v tej slovenski politicni dzungli se nekako obdrzi pred levimi volkovi in medijskimi hijenami. Peterle bi bil seveda boljsa opcija. Ker ve da mu ni dano, ne rine v to zavratno politicno mocvirje.

  3. Morda pa Janez Janša ne ve, da je bolje biti VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC (vsaj plača bi bila višja), kot predsednik zavožene vlade.

  4. Varuh človekovih pravic v Sloveniji mora biti apologet Titoizma (VST), ker dobro pozna metode kako je treba teptati človekove pravice….

  5. Tako zgleda večino pisarij v Sloveniji – ko ne veš kaj je novinar sploh hotel povedati, razen, da je med vrsticami malo popljuval omenjene. To je produkt socializma in komunizma, da se lahko skrajno agresivno zagovarja samo tisto kar je na liniji, o ostalem pa LAPATA LAPATA, veliko relativiziranja, moraliziranja, tercialskosti in zamegljevanje. Skratka nezmožnost jasne besede. In potem je v to ljubljansko socialistično meglo vstopil Rode….

  6. Tipična psihologija slovenskega liberalnega novinarja. Enostranskost, vsevednost, površnost, ošabnost, nadutost, samovšečnost.
    Človeku kar zledeni kri, ko si predstavlja, kaj bi se zgodilo z njim, če bi te imela takšna novinarka zvezanega kje na neznanem kraju … Mučila bi te, dokler ne bi postal demokrat (do milimetra točno) po kalupu njenega glave (in predvsem tistega, kar je v njej).

    Recimo to omenjanje Berlusconija (čeprav samo kot primerjavo) je že prav patetično od brezveznosti takšnega pisanja.

    Janša ni idealist? Najprej nam mora biti jasno, da politika človeka strezni. Vsekakor danes v politiki ne moreš biti gostilniški idealist Cankarjevega tipa. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi kak fotograf Janšo ujel s kozarcem v roki (pa bi lahko pil marelični sok)? Razneslo bi našo (do desnice brutalno) medijsko sceno.

    Janša je v bistvu vrhunski politik svetovnega kova. Izrazito trezen in realen. Nikakor pa ni brez idealov. Je prvi v vse daljši vrsti tistih, ki želimo revizijo slovenske zgodovine: obsodbo komunizma in njegovih zločinov, spravo med Slovenci, bolj odločno (iskreno) umestitev v Evropo. Žal se to pri nas ne more zgoditi čez noč. Dokler imamo oblikovalce javnega mnenja tipa: Kučan, Stanovnik, Bučar, zakonca Hribar, Miheljak, Markeš, Karba, Zgaga, Šurc, M. Štefančič, Makarovičeva ipd., je povsem jasno, da je pred nami izjemno težka naloga. V prvi vrsti zato, ker želimo spremembe doseči po demokratični poti.

    Mislim, da Slovenija nujno potrebuje demokratični dnevnik. Razumljivo, zagonska sredstva so (zlasti ob tveganju, da se časopis ne bi prijel, enormna, toda morali bi poskusuti. Vedno je problem, s kakšnimi vsebinami napolniti časopis in kako plačevati dopisnike. Mislim pa, da je tisto bistveno jedro, tisto gibalo, ki bi pomagalo k razcvetu takšnega časopisu, nastalo v zadnjih dveh desetletjih. Tu mislim na odlične publiciste in novinarje, ki so se oblikovali v Reporterju (prej Magu), Demokraciji, Družini in drugih publikacijah. Naj naštejem vse, ki jih bodisi v prispevkih bodisi v intervjujih vselej z veseljem preberem: Zver, Janša, J. Jerovšek (biser empirične misli), Stres, Juhant, Štuhec, Strehovec, Štefanič (odličen publicist in primer vrhunskega novinarja-poročevalca), Granda, Senegačnik, Ogrin, Petkovšek, Šurla, Puc, Guzelj, Vasle, B. Sajovic, Karneža Cerjak, Zlata Krašovec, Kršinar, Nežmah, Možina, Turk, Berlec, Makarovič, Ferluga (najbolj jasen pisec)… In še in še … in še. Omenil sem le tiste, ki so mi prišli zdaj na misel. Zakaj sem jih omenil? Ker se mi zdi to tisto jedro, tista pridobitev, iz katere bi lahko “zrasel” dnevnik. Prepričan sem, da če bi imel dnevnik vsak dan vsaj tri komentarje omenjenih piscev (in vseh tistih, ki jih nisem omenil), bi bi stvar tekla.
    Mislim, da je skrajni čas, da nas demokratični dnevnik odvrne od buljenja v razne psevdo-levičarske nastopače, bleferje, izmotovalce, cinike, poklicne zaskrbljence, revolucionarje za lasten žep, polpredsednike, sovražnice moških in otrok, pljuvalce (dobesedno) in kučane.

Comments are closed.