Janša: Zakaj se bojijo volitev?

Obstaja nekaj bistvenih vzporednic med časom 1988-1990 in današnjimi razmerami. Med demonstracijami pogumnih množic v času Slovenske pomladi leta 1988 je visok komunistični funkcionar, ki danes rad pridiga drugim o demokraciji, v svoji analizi razmer za takratni politični vrh zapisal, da je situacija kritična, a da je treba za vsako ceno vzdržati vsaj še kako leto na oblasti. Potrebno da je pridobiti čas. Popustiti povsod, če je trebe, le pri zahtevi za volitve ne. Kajti če bodo volitve, bo na njih s svojo listo nastopil Odbor za varstvo človekovih pravic in zlahka dobil ustavno večino. Zato da je treba vzdržati in pridobivati čas. Vmes pa uporabiti vsa »zakonita« sredstva (takrat je bilo v enopartijskem režimu brez odredbe sodišča zakonito prisluškovanje, tajne preiskave, zasledovanje, diskreditacija, ovajanje, infiltriranje agentov v Odbor in novo nastajajoče zveze) in moč komunistov v javnih občilih, da se situacija spremeni. Predvsem pa da je treba izvesti sodbo vojaškega sodišča proti četverici in tako pokazati, kdo je zahtevam civilne družbe po demokraciji navkljub na Slovenskem resnični gospodar.

Dogajanja v letih 1988-1990 so več ali manj sledila tej analizi in navodilom, ki sta jih dala Milan Kučan in Tomaž Ertl na tajnem sestanku z vrhom slovenske represije (Udbe) v Tacnu pod Šmarno goro. Magnetogram teh navodil, objavljen v zborniku Osem let pozneje (Karantanija, 1996) je izjemno zgovoren. Kučan, Ertl, Stanovnik, Potrč in ostali so pridobivali na času in dosegli, da so bile volitve šele aprila leta 1990. Vmes so enopartijski oblastniki z lažmi in podtikanji skušali zmanjšati ugled Odbora, njegovih vodilnih članov, obsojene četverice in voditeljev novoustanovljenih zvez in strank, še posebej dr. Jožeta Pučnika. Uporabljali so propagando (predvsem Nedeljski Dnevnik, ki ga že desetletja vodi kar sin nekdanjega sekretarja CK ZKS, pa TVS, nacionalni radio in vse tri dnevnike), represijo (udbo, tožilstvo in sodišča) in kapital (iz slovenskih bank in največjih podjetij so takrat v tujino prelili stotine milijonov mark). Polastninili so takrat najvplivnejše glasilo Slovenske pomladi Mladino. Danes med njenimi ustanovitelji tako najdete kar dolgoletnega stečajnika Elana in svetovalca predsednika republike.

Na veliko so kurili državne arhive ali jih odnašali v zasebne zbirke ter nekaznovano uničevali nacionalno blago in hkrati zakrivali sledi za svojimi zločini. Svojim zvestim kadrom so razdelili dobro plačana mesta po podjetjih, sodstvu, tožilstvu, medijih, obeh univerzah. Nekateri so postali odvetniki in takoj podpisali pogodbe z državnimi institucijami za zastopanje. Izpostavljene kadre iz udbe so prezaposlili v uniformirano milico. Predsednik republiške vlade oz. Izvršnega sveta, ki je za seboj zapustil izropane državne banke, je postal direktor Goriške banke. Minister oz. sekretar za gospodarstvo je bil poslan v Helios itd… Nekateri so več mesecev sedeli na dveh stolčkih in kanalizirali javni denar v blagajne pod svojo kontrolo.

/ … /

Za Slovenijo dragocen dodatni kadrovski potencial tako v smislu volilne baze kot v smislu izobraženih ljudi z nepoškodovano moralno integriteto se skriva kvečjemu v tistem delu populacije, ki se deklarira kot krščanska ter se na volitvah vsaj deloma odloča predvsem po kriteriju svetovnega nazora. S sobotnega zbora kristjanov na Otočcu so prvič po letu 1990 spet prišla nekatera sporočila, ki budijo upanje, da vsaj del intelektualnega krščanskega zaledja razume izziv časa in da se bo ta del volilnega telesa bolj množično udeležil naslednjih volitev. Te bodo odločilne ali pa tudi ne. Mogoče bo treba počakati na tiste za njimi. A prišle bodo. Kajti središče problemov, s katerimi se sooča Slovenija, kljub velikim problemom v tej sferi ni ekonomija, temveč etika ali z drugimi besedami nedokončana tranzicija. Slovenija se kljub dobrim obetom na začetku namreč še vedno ni približala družbi, v kateri vlada temeljna pravičnost in kjer se državne institucije trudijo, da bi posamezniku omogočile enake izhodiščne možnosti in enaka merila pri presoji njegovih ravnanj. Zato je spopad s tranzicijskimi in predtranzicijskimi monopoli in poneumljanjem z več resnicami neizbežen, če želimo končno zaživeti normalnost, ki je bila v izhodišču vseh prizadevanj za samostojno in demokratično Slovenijo. In ta spopad bodo očitno prinesle te ali naslednje volitve.

Več: facebook Janez Janša